Soboška škofija je ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom zelo aktivna. Vrhunec praznovanj bo maša z najvišjimi cerkvenimi predstavniki na dan državnega praznika, 17. avgusta, v Beltincih. O tem je za STA spregovoril soboški škof Peter Štumpf in poudaril tudi, da je treba negovati različnost, značilno za Prekmurje.


Za stoto obletnico oziroma priključitev Prekmurja, o čemer ste govorili že v pridigi na sveti maši v čast dneva državnosti pred dnevi, imajo največ zaslug katoliški duhovniki. To je tudi za vašo Cerkev izjemen dogodek.

Res je, ogromno Slovencev mi govori, da bodo prišli na proslavo oziroma k maši. Upam, da jih bo to malo prebudilo, kar zadeva odnos do Prekmurja. Zato tudi pravim: Moramo kričati, ker nas morajo slišati, da smo tu.

Koliko pa so Prekmurci danes v resnici tu, priključeni in združeni, ter ne več pozabljeni tam nekje - v nekdanji spodnji Panoniji?

V pridigi sem dejal, da mnogi Slovenci še niso stopili v Prekmurje, češ, kaj bom tam. Res je, razlog moraš imeti, a če ga ni, si ga pa narediš, kajne? Za mnoge se Slovenija konča pri Mariboru. Pri povprečnih ljudeh, ki nimajo bralne kulture, opažam, da Prekmurje ni v zavesti kot del Slovenije. Tudi zaradi govorice nekateri mislijo, da je to neki tuji jezik. Ne, to je knjižni jezik. Z zgodbo, ki jo je moral veliki poznavalec tega jezikovnega področja Marko Jesenšek razvijati naprej, pred njim pa Zinka Zorko, na žalost pa prekmurščina ni vplivala na to, da bi bila bolj živa v sedanjem slovenskem knjižnem jeziku. Gospodarsko pa je Prekmurje ne samo odrinjeno in pozabljeno, sredstva, ki pridejo sem, pogosto ostanejo pri nekom, ki je del pripadnosti, tudi politične. Ta denar se ne razlije kot voda po pokrajini in zato ne gre v pravi razvoj, do malega človeka ne pride. Madžarska na primer tu razdeli svoja sredstva mimogrede - če znaš madžarsko.

Ste zato rekli: Moramo kričati?

Zato moramo kričati, zastave s cerkvenih zvonikov v Soboti in Beltincih naj plapolajo, moramo kričati, ker danes ne beremo, če ne bereš, pa ne veš, kdo si, od kod si, kaj si. Zato sem vesel, da bosta maša in proslava isti dan, ker najprej ni bilo mišljeno tako. In Beltinci bodo 17. avgusta pokali po šivih kot še nikdar, no, morda pred 100 leti.

Zakaj je takrat, kot pravite, Mura postala reka verskega, jezikovnega in kulturnega tihotapstva? Kaj se je dogajalo na teh dveh bregovih?

To je nekaj fantastičnega. Ko se spomnim na ta dogajanja, kar dobim kurjo polt. To je bilo dejansko tihotapstvo. Prleški duhovniki so sredi 19. stoletja našim velikim prekmurskim župnikom dobavljali Mohorjeve knjige v vinskih sodih, ker je bila Mura državna meja. To je bila dejansko sovražna propaganda in to je bil edini način. Po drugi strani je bilo na prelomu iz 19. v 20. stoletje okoli 9000 naročnikov na te knjige in okoli 19.500 slovenskih knjižnih enot v Prekmurju. Zame je to fenomen, ljudje, ki so bili zelo revni, živeli v slamnatih hišah, so imeli visoko bralno kulturo v slovenskem jeziku. Ta odnos z našo Prlekijo je bil odločilen, da smo danes, kar smo.

Ob tem pa so se narodni buditelji v Prekmurju zavedali, da lahko hitro zapadejo v nevarne interese nacionalističnih zank in so zavestno bedeli nad pravičnostjo do vseh narodnosti v Prekmurju. Tu pa Prekmurje je, gotovo se strinjate, fenomen.

Tu smo fenomen. Tu ni bilo nacionalističnih izpadov v procesu priključitve matičnemu narodu, čeprav so bili ti duhovniki, Franc Ivanoci, Jožef Klekl st., Matija Slavič, Franc Kovačič, Ivan Jerič in še nekateri, pogosto izzvani s provokacijami, tudi od liberalne, zelo nacionalistično obarvane madžarske oblasti. Tudi pri cerkvenem delu. Imre Szabo je npr. pridigal na Tišini z besedami: "Če sem se jaz, veliki dušni pastir te pokrajine naučil jezika (naučil se je le nekaj stavkov), ki ni vreden imena vendskega jezika ali prekmurščine, potem ste vi, ki jeste madžarski kruh, toliko bolj dolžni naučiti se jezika vaše matere Madžarske." Vendar se duhovniki niso odzivali, saj so se zavedali, da imajo etično dolžnost do evangelija, ki vsakemu omogoča, de je seznanjen s Kristusovim naukom v maternem jeziku. Dokaz je npr. njihov učenec Danijel Halas, ki se je naučil madžarščine v Lendavi prav iz ljubezni do Madžarov.

To tradicijo negujete, na dvojezičnem območju iščete duhovnike, ki govorijo madžarsko, zakaj pa med Slovenci v Porabju, kjer so tudi predvsem duhovniki zaslužni za njihovo ohranitev, ni madžarskih duhovnikov, ki bi govorili slovensko?

Sombotelski škof je ponudil, da vzame našega duhovnika, ki bi šel v Porabje. Seveda bi moral znati dobro madžarsko, vendar ga nimam. Za Lendavo in Dobrovnik ga komaj najdemo. Vsak mesec pa hodijo v Porabje trije naši duhovniki, v Števanovce, Monošter in na Senik. Pa še nekaj je zelo zanimivo, sombotelski škof Janos Szekely slovensko mašuje od a do ž. Nedolgo nazaj se je naučil slovenščine in to je zame nedoumljivo, sam v madžarščini komaj birmam. Ja, so težave, vendar se je včasih jezik reševal v cerkvah, ker so ljudje hodili v cerkev. Danes vidim v Porabju rešitev v kakšnem obratu, kjer bi bil uradni jezik slovenščina.

Če se vrneva k sodom in Muri; pozneje je čez njo zraslo sedem mostov, vi jim pravite zlati mostovi in so del praznovanja ob obletnici.

Generalni vikar Lojze Kozar je zaslužen za te tematske pridige, kjer je izpostavil našo zgodovino, delo narodnih buditeljev, in poskušal to prenesti na današnji pomen. Namen teh mostov povezovanja je, da prehajamo v druge dele sveta, logotip svete maše 17. avgusta je prav ta most čez Muro, ki je res kot zlat, na podlagi kapljice iz Mure, ki je modra. Sam pa se pridružujem simbolu praznovanja Prekmurje v srcu in govorim: "Gremo čez zlati most, da bi Prekmurci ostali v srcu Slovenije, in ta most naj služi tudi Sloveniji, da bi ostala v srcu Prekmurja." Te pridige, spremljajo jih tudi prošnje in molitev za domovino, med ljudmi zelo lepo odmevajo.

Za zaznamovanje obletnice imamo dva odbora, vaš in t. i. Kučanov. Je v slednjem združeno vse, ker se dogaja, ker se zdi, da vi svoje aktivnosti peljete bolj sami, vključno s simpozijem Teološke fakultete?

Mi želimo predstaviti delo katoliških duhovnikov kot narodnih buditeljev, ki so odločilno prispevali k združitvi, in neodvisno pripravljamo program. Informacije med odboroma potekajo, da se ne prekrivajo termini. Druge dogodke podpiram, z izjemo praznovanja Murske republike, ki nima osnove. Vilmoš Tkalec je zelo spreminjal prepričanje, kar je morda še razumljivo, nikakor pa ni to, da je v enem mesecu likvidiral 274 ljudi. Tu pa se vse neha.

Naš simpozij se s politiko ne bo ukvarjal, ampak bo ugotavljal, kako so se na priključitev odzivali v sombotelski škofiji, nuncij v Beogradu, na Svetem sedežu in Mariboru oziroma ljudje.

Ob tem pa sem želel, da to praznovanje ne bi izpadlo nacionalistično do Madžarov, z madžarsko Cerkvijo imamo namreč zelo dobre, prijateljske odnose. In ne glede na to, da se te obletnice ne morejo veseliti, ker so izgubili veliko svojega ozemlja, bo madžarski škof vendarle prišel na to mašo, da izrazi solidarnost z našim veseljem nad zadevami, ki se jih sam ne more veseliti. To pa je preseganje, to je katoliškost Cerkve, ki gre čez meje, o katerih sva govorila. Zato bodo škofje iz Sombotela, Györa, Zagreba in Maribora v zahvalo, da so nam njihovi predniki dolga stoletja ohranjali katoliško vero, dobili oljno sliko turniške Matere božje. In te slike bomo slovesno blagoslovili in jih ovrednotili v Turnišču na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta. Tako se utrjujejo te vezi. V Beltincih bosta dva kardinala, 24 škofov, iz Zagreba pomožna škofa, ker kardinal ne more, in 150 duhovnikov.

Predsednik Borut Pahor je bil že marsikaj, od smetarja do asfalterja, pridigar pa še ne. Bo tokrat, ker bo imel govor na maši?

Glede na to, da ni govornik na državni proslavi, se mi je zdelo, da ga tu moramo imeti, ker si to zaslužimo - pa ne kot pridigarja, temveč kot slavnostnega govornika. Zato bo na koncu maše imel nagovor. Ob 1150. obletnici prihoda sv. Cirila in Metoda v Velehradu je imel tak nagovor takratni češki predsednik in sem si rekel, zakaj pa ne bi tudi tu. In predsednik Pahor je vabilo sprejel. Pred njim bo govoril škof evangeličanske cerkve Geza Filo, pred njim kardinal Franc Rode. Sam bom pridigal, uvod v očenaš bo imel sarajevski kardinal Vinko Puljić, ker smo tudi prijatelji, pozdrav miru bo imel nadškof Alojzij Cvikl, mašo bo vodil nadškof Stanislav Zore. Za to priložnost bo 150 duhovnikov nosilo posebne mašne plašče s simbolom zlatega mostu, ta bo tudi na škofovski mitri.

Kje ste z željo, da bi pred cerkvijo postavili kipe Cirila in Metoda ter petih narodnih buditeljev? In z namero, da bi v krožišču blizu cerkve stal kip svetega Nikolaja, ki je na družbenih omrežjih požela buren odziv?

Trg pred stolnico bomo uredili, obnovili, za izdelavo kipov smo izbrali akademskega kiparja Marjana Dreva. Glede na njegove kompetence tu ni nič spornega, nagovarjamo pa dobrotnike za pomoč. Občina je pri kipih za zdaj v "molčečem stanju", čeprav je bila pomoč obljubljena. Za kip svetega Nikolaja v krožišču pri cerkvi pa smo prosili za dovoljenje Direkcijo za ceste, ker je krožišče v njeni lasti, in ga dobili. Kar zadeva odmeve na kip, pa naj povem, da sem tudi z vrha politike, državne, ne okrajne, dobil odziv, da si želijo kaj takega. To je tudi znamenje, da je Sobota le evropsko mesto in upam, da bo kmalu stal. Simbolom, kot je kip, se ne moreš umakniti. Hočeš nočeš jih moraš videti in zato še vedno nagovorijo in prebujajo vest.

17. avgust bo torej nekakšna ponovitev dogodkov izpred 100 let? 

Na maši in proslavi se bomo skupaj poveselili, da smo tu Slovenci, da so tu Madžari, pa evangeličani ... V tem je posebnost Prekmurja, ne samo zaradi Mure in ravne pokrajine, polne vina in žita. Brez te naše različnosti nas ni. To moramo negovati in ohranjati, tukaj moramo ohraniti versko in narodnostno pluralnost, s tem da seveda živimo v sožitju, da spoštujemo drug drugega, nikakor pa ne smemo graditi na ideoloških osnovah, ampak biti zavezani resnici, tudi če ta ni najboljša za naše uho.

Vir: demokracija.si