Pomembna novica teh dni je, da Furs po nepotrebnem doživlja vedno več porazov na sodnih instancah. Zadnjič smo vam predstavili primer uvoznika banan, ki je uspel na evropskem sodišču, v tej številki (http://revijadenar.si) predstavljamo sodbo upravnega sodišča, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava pri določitvi navideznega posla, in sodbo vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da Furs mora dokazati tisto, kar trdi. To smo Fursu trdili zadnjih deset let, to je od takrat, ko je pričel izvajati osebne davčne preglede. Toda vztrajal je pri svojem, da je dovolj, da pove, da zavezanec ni dokazal, kar trdi, čeprav tudi Furs ni dokazal tega, kar trdi. O tem smo veliko pisali, veliko davčnih zavezancev je zaradi nezakonitih postopkov moralo po nepotrebnem plačati 70-odstotni davek, če ga niso plačali, so končali v stečaju ali so propadli. Vem, da se ponavljam, toda propadajo družine in nihče se ne zmeni za to. Velja prepričanje, da je tisti, katerega je obdavčil davčni organ, pač kriv. Toda iz lastnih izkušenj vam povem, da temu ni zmeraj tako.

V mojem primeru nezakonite obdavčitve in krive kazenske ovadbe sem bližje resnici. Tudi mene so se lotili leta 2012 in kot sem do zdaj izvedel, jo šlo za odločitev dveh oseb v Fursu. Ena naj bi bila upokojena vodja inšpekcije, druga pa njena sodelavka. Oni sta se odločili, da mi bosta nagajali, me obdavčili, zoper mene vložili krivo kazensko ovadbo in me čim bolj uničili. Za to sta potrebovali inšpektorico, ki bi vse to izvedla, in sta jo našli. Da bi bila dovolj stimulirana, so ji na dan izdaje sklepa za moj davčni pregled podpisali pogodbo, s katero so ji zvišali plačo. To je storil takratni vodja Fursa, ki ima danes visoko državno funkcijo. Inšpektorica si je izmislila davčno obveznost, vložila je krivo kazensko ovadbo, ki me je stala novega velikega medijskega maltretiranja. Na koncu je vse skupaj imelo velik vpliv na moje zdravje. Ko je inšpektorica svoje odslužila, naj bi jo iz Ljubljane prestavili v Novo mesto, kjer menda zdaj sedi v zakotni pisarni. Upam, da ji je to dobra izkušnja in da ne bo več počela takšnih zadev. Si predstavljate, koliko takšnih zadev se je zgodilo in koliko se jih lahko dogaja, če se je to dogajalo meni kot nekdanjemu direktorju Fursa. Očitno ni moralnih ovir.

Psihično nasilje takšnih državnih uradnikov povzroča pri izbranih tarčah velik stres, nejevoljo in živčnost, ki prej ali slej konča na bolniški postelji. Ko potem medicinske sestre s to posteljo hitijo po bolnišničnih hodnikih, nad seboj gledate le stropne luči, ki pred očmi letijo druga za drugo, kot letijo leta našega življenja. Takrat je pomembno le preživetje in takrat se vprašate, ali je bilo vse to vredno tega. Ali se je bilo vredno bojevati za pravico in resnico, ko imate posameznike, ki se prodajo za par evrov višjo plačo, ali imate novinarje, ki so za par sto evrov ali pa zaradi politične pripadnosti, pripravljeni spisati članek, s katerim vas uničijo. Zato se z razlogom vprašate zakaj. Zakaj je tako? Kaj vodi te ljudi, da so tako nizkotni, pokvarjeni, podkupljivi? Ali nimajo lastnih otrok, ki bodo slej ali prej brali, kaj so počeli njihovi starši? Ali je človeško življenje res vredno tako malo?

Zato si ob izteku leta 2018, ki se za mene, predvsem zaradi čudežev medicine, končuje lepše, kot sem pričakoval, želim več medsebojnega spoštovanja. Želim si, da bi čim več ljudi na svetu bilo srečnih, da ne bi bilo sovraštva, vojn, podtikanj, zlorab in korupcije. Želim si, da bi nam novo leto prineslo nov pogled na svet, da bi politiki dojeli, da so na oblasti zaradi ljudstva in ne da je ljudstvo zaradi njih. Želim si, da bi levi in desni popustili in zbližali svoja stališča, saj ta sovražnost ne vodi nikamor. Na koncu si želim, da bi dočakali čim več skupnih novih let. Srečno v 2019.

Mag. Ivan Simič

http://revijadenar.si