Ne glede, da je mesec april tisti, ki slovi po muhastem vremenu, ima tudi mesec maj nekaj posebnosti. Ljudski vremenski koledar krivdo za muhasto majsko vreme pripisuje trem ledenim možem in mokri Zofki.

Po ljudskem izročilu je velika nevarnost nenadne slane in pozebe med 12. in 14. majem, ko godujejo sv. Pankracij, sv. Servacij in sv. Bonifacij.  Ledeni možje so del starega vremenskega izročila, ki so ga ljudje jemali zelo resno dolga stoletja.  Ledeni možje prinašajo hlad in dež. V teh dneh so v vinogradih kurili ognje, da bi pridelek ščitili pred pozebo. Ledenim možem 15. maja sledi še Zofka, ki je simbol za moker in deževen 15. maj. Če nas ledeni možje in Zofka res obiščejo, naj bi sledilo lepo in toplo poletje. 

Ljudska modrost pravi: »Maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku, je pa gotovo ob koncu.« Stoletne izkušnje učijo, da se maj v začetku rad shladi. Po prvi pomladanski toploti se zdi hlad še občutnejši, nevarnost slane ali pozebe pa je precejšnja. Ljudje so vremenska pravila že zelo zgodaj začeli vezati na svetniške godove. Tudi v tem primeru. Za tri ‘nevarne’ dneve v maju so tako prav po nedolžnem postali odgovorni sv. Pankracij, Servacij in Bonifacij. Včasih so ti svetniki namreč godovali 2., 3. in 4. maja. Z uvedbo gregorijanskega koledarja v 16. stoletju pa so se njihovi godovi premaknili za deset dni naprej, z njimi pa je šla tudi vera o začetnem majskem mrazu vse do sredine meseca. Ledenim svetnikom sledi sv. Zofija, ki ji ljudski jeziki pravijo ‘mokra Zofka’. Včasih so tudi njo prištevali v skupino ledenih svetnikov. Pa poglejmo, kdo so torej naši ‘vremenski nesrečniki’.

Pankracij, zavetnik otrok in cvetja

Prvi od nedolžnih krivcev za morebitno slabo vreme je sv. Pankracij, ki goduje 12. maja. Doma je bil iz Frigije v Mali Aziji. Še kot deček je izgubil premožne starše in se s stricem podal v Rim. Tu je spoznal kristjane in tudi sam postal eden izmed njih. To je bilo ravno v času najhujšega preganjanja kristjanov, za časa vladavine cesarja Dioklecijana. Čeravno mlad, je bil stanoviten in trden v svoji veri, tudi ko mu je sam cesar grozil s smrtjo. Ker ga ni prepričal, da bi častil rimske bogove, so ga leta 304 ob Avrelijski cesti v Rimu obglavili z mečem. Dve stoletji za tem so na kraju njegove usmrtitve postavili baziliko, današnjo cerkev San Pancrazio. Ob smrti je imel komaj rosnih štirinajst let, zato velja za zgled nedolžnosti. Postal je mogočen zavetnik otrok, mladih rastlin in cvetja. V vseh časih je bil zgled mnogim pri ohranjanju stanovitnosti v veri. K njemu po pomoč se lahko obrnemo tudi, če imamo bolečine v glavi, krče vseh vrst ali proti krivi prisegi. V umetnosti ga upodabljajo kot mladeniča z mučeniško krono ali s palmo v roki.

Servacij pripomore k sreči in uspehu

Sv. Servacij goduje 13. maja. Ta živahni svetnik se je rodil v Armeniji, po burni mladosti pa ga je pot zanesla v Sveto deželo. Tu se je dal posvetiti v duhovnika, nato pa šel misijonarit po svetu. Večino življenja je preživel v Belgiji, kjer je bil škof v Tongernu. Bog ga je menda večkrat rešil iz nevarnosti, zato je njegove ime, ki v slovenščini pomeni Rešeni, kar na mestu. Umrl je leta 384 v Maastrichtu na Nizozemskem. Legenda pravi, da njegovega groba nikoli ni pokril sneg, četudi ga je bilo povsod naokrog veliko. To naj bi bil dokaz njegove svetosti, zato so nad njegovim grobom zgradili cerkev. Sv. Servacija častijo kot zavetnika zoper pozebo ter miši in podgane. Nanj se obračajo tisti, ki jih trga revma, so ohromeli, imajo bolečine v nogah ali strah pred smrtjo. Je tudi priprošnjik za srečo in uspeh. Upodabljajo ga s škofovsko palico, z naočniki in s ključi.

O Bonifaciju vemo malo

Zadnji med ledenimi svetniki, sv. Bonifacij, goduje 14. maja. Mučeniška smrt naj bi ga doletela leta 290 v Tarzu v Turčiji. Preganjalci kristjanov naj bi ga vrgli v vrelo smolo, natančnejših podatkov o njem pa nimamo. Naši predniki so veliko dali na ledene svetnike. V dneh njihovih godov so kurili po sadovnjakih in vinogradih, da bi se obvarovali slane in pozebe. Ko so bili ti nevarni dnevi mimo, so si končno lahko oddahnili. Že ljudska modrost namreč pravi: »Po svetem Servati ni mraza se bati,« ali »Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče.«

 

Zofija, ki goduje 15. maja, je, kot pove njeno ime, ki v latinščini pomeni modrost, simbol učenosti.

Legende o njenem življenju so si različne, pogosto pa jo upodabljajo kot mater treh hčera s palmo, knjigo ali nečkami v rokah.

 

Majski svetniki in vrtna opravila

“Pred Pankracijem naj poletnih ne bo dni, da za Ksaverijem slana polj več ne mori.”

Majske svetnike so naši predniki jemali zelo resno. Sveta Zofija naj bi „žegnala zemljo“, zato so na njen god otroci prvič smeli bosi iz hiše, njihove mame pa so na ta dan na balkone postavile korita z balkonskimi rastlinami.

V dneh pred Zofko, ko godujejo ledeni možje, so v sadovnjakih in vinogradih pogosto kurili krese, da bi bodoči pridelek zaščitili pred pozebo.

Danes se ob omembi Zofke in ledenih mož večina le namuzne, a če želimo na svojem vrtu pridelati obilico zdrave zelenjave in sadja, sledenje stoletja starim nasvetom nikakor ne bo odveč.

Tako naj pred Zofkinim godom nikakor ne bi na prosto sadili toplotno občutljivega paradižnika, pa tudi z nekaterimi drugimi rastlinami, kot so kumare, bučke, jajčevci in artičoke bo, še posebej, če na vrtu nimamo tople grede ali možnosti pokrivanja sadik, bolje počakati. Enako velja za fižol.

V preteklosti so jim pripisali krivdo za mrzlo in mokro vreme, ki se ob še možnem prodoru polarne zračne mase lahko pojavi v maju. Za njimi 15. maja goduje sv. Zofija in ker na god sv. Zofije rado dežuje, so ji po ljudskem izročilu nadeli ime mokra oziroma uscana Zofka.

Z vsemi štirimi je povezanih več ljudskih pregovorov, ki se včasih izkažejo za pravilne, drugič spet ne. Se pa po ledenih možeh ravnajo mnogi vrtičkarji po Sloveniji, saj velja, da je s saditvijo nekaterih sadik na prosto dobro počakati, da minejo ledeni možje in da se zemlja dovolj ogreje. To še posebej velja za plodovke, med katere spada paradižnik.

 

Vremenska napoved za letošnje naslednje štiri dni potrjuje stari ljudski pregovor – dež in plohe ter nestanovitno vreme.