Prekmurski duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl st. (rojen leta 1878 na Krajini v župniji Tišina, umrl leta 1948 v Murski Soboti), je eden tistih katoliških duhovnikov, ki so najbolj pripomogli k združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Med 2. svetovno vojno je Klekl v svojem Zagovoru, v katerem se je branil obtožb zaradi slovenstva, zapisal:

»Tiste kamne, ki zapirajo Jezusov grob, je treba odstraniti, da bo lahko oživel Jezus v mojem lastnem srcu in v mojem javnem življenju, v dušah vernikov, v družinah, naj živi Jezus v družbi – cerkev, tabernakelj naj ne bo pokopališče, temveč pribežališče vsakomur, živilska shramba za lačne, zdravilišče za ranjene, javno shajališče za mlade in stare. Kakšne ovire bi bilo treba odstraniti, da se jim bo lahko približal Jezus, ali pa oni njemu. Dajem sprejemljive pogoje ter se ponovno žrtvujem in jih prikažem Jezusu. Moja zvesta služba naj bo pri njem milost za mojo preteklost. Vroče prosim, naj blagoslovi moja prizadevanja.«

Veliko vprašanje za vsakega človeka je: Na koga stavim svoje upanje? Vsi potrebujemo neko varnost, da bi lahko živeli. Najhuje kar se mi lahko zgodi v življenju, je, da stavim na napačno upanje. Do tega pride, ko iščem zgolj svojo varnost. Pri tem pa prezrem druge, ki potrebujejo mojo pomoč, da bi tudi oni bili varni.

Jožef Klekl st. je bil take vrste duhovnik, ki ni iskal svoje varnosti, temveč je iskal načine, kako pomagati drugim v zelo nemirnih časih, ko so prekmurski ljudje živeli v veliki družbeni, socialni, verski in narodni negotovosti. Klekl je svoje upanje postavil na Jezusa Kristusa. Drugim je pomagal odstranjevati kamne, ki so se jim naložili zaradi strahov, otopelosti in brezbrižnosti pred vrati njihovih src. To je delal z ljubeznijo, vztrajnostjo in tudi z veseljem. Klekl ni obsojal nikogar – niti tistih ki so ga obsojali. Bil je povsem svoboden v Kristusu.

Moč za takšno delo je duhovnik in narodni buditelj Klekl našel pri trpečem Kristusu, ki je za nas trpel z ljubeznijo, ker smo grešili in zapadli večni smrti. Kristus je vztrajal v svojem izmučenem telesu do konca, ko je umrl na križu. Ni zapustil svojega telesa, da bi se ognil bolečini. Tako je Kristus našemu telesu vrnil dostojanstvo, v katerem odseva Božja podoba. Ko je Kristus vstal od mrtvih, nam je v življenje vnesel veselje, ki ga ohranjamo z vero tudi v naše vstajenje. Zaradi Kristusove smrti in vstajenja nobeno človeško življenje ni več brezsmiselno, četudi se to življenje včasih dozdeva tako zelo klavrno, ničevo in nepomembno. Vsako človeško življenje je dar od Boga, ki se po smrti vrača k Bogu. Rojeni smo zato, da drug drugemu pomagamo odstranjevati kamne strahov, otopelosti in brezbrižnosti izpred vrat naših src. To bomo zmogli samo z ljubeznijo, vztrajnostjo in veseljem. Te tri dobrine si Bog želi prejeti iz naših rok, ko bomo po smrti v Kristusu obujeni v vstajenje.

Spoštovani!

Naj vam tudi letošnje praznovanje Velike noči daje moči in poguma. Vstali Kristus zmaguje, vstali Kristus kraljuje – zdaj in vedno.

Bodite blagoslovljeni, da ostanemo skupaj v Cerkvi, ki je naš dom edinosti, učilnica vere, zdravilišče za naše duše in pristan za odhod v Očetovo hišo.

Vesele in upanja polne velikonočne praznike vam voščim;

+ msgr. dr. Peter Štumpf

soboški škof

VIDEO:
(https://www.facebook.com/245369483059059/videos/2205603929507294/)