V prostorih Celjske Mohorjeve družbe v Celju, je potekal zanimiv  pogovor s predstavitvijo knjige  Boruta Koruna,  sicer v svojem primarnem poklicu zobozdravnik, z pomenljivim naslovom: »Utopija in resničnost«-ob zatonu evropske civilizacije.

Njegova notranja, duhovna intima je zavezana resnici in skrbi za Slovenijo, slovenstvo, posledično temu za ohranjanje civilizacijskih dosežkov na naših,  ki so grajena in utrjevana skozi stoletja. Njegova skrb je tako vidna in občutena skozi poglobljena razmišljanja  o tem, kaj se bo zgodilo z našo civilizacijo v kolikor bomo nadaljevali  s tako »dobrohotnim« nekritičnim sprejemanjem drugega in predvsem precej drugačnega vedenjskega, mentalnega in civilizacijskega vzorca na naših Evropskih tleh. Ta »benevolenca« je najprej izzvana iz humanitarnih razlogov in potrebe po pomoči, kasneje pa  je  bila izrabljena za sebične cilje in reševanje težav starajoče se evropske populacije v določenih njenih članicah.

Ob delnem orisu poti nastajanja civilizacije nasploh, kakor tudi pogojev in zemljepisne lege nastajanja in utemeljitve krščanstva kot temelju evropske civilizacije,  avtor navaja bistvene razlike med dvema civilizacijama, ki trčita medsebojno. Mišljen je trk med krščanstvom in civilizacijo, utemeljeno na podlagi islamske religije.  Evropska civilizacija premore toleranco  in popuščanje v tuzemskih zadevah, islam to ne dovoljuje in zatira vse drugo in drugačno,  ki je nastalo ali ostalo na njihovih tleh.

»Civilizacija ki ji pripadamo je evropska in Evropa je utemeljena na krščanstvu in na tradiciji povezana s krščanstvom,« je dejal Borut Korun.  Utemeljitev evropske civilizacije  izhaja iz pozitivnega dela grške civilizacije ter kasnejšega razvoja krščanstva na evropskih tleh.  Krščanstvo je dopuščalo toleranco do tuzemskih potreb, iz katerih je kasneje nastala razvijajoča se evropska znanost in gospodarstvo.  Tam, kjer to ni bilo možno in dopustno, je prihajalo do zaostanka. Vse to v svetu orientalske civilizacije ni imelo razumske razlage kar je kasneje sproduciralo negativno nastrojenost do krščanskega sveta in napredka.  Če to apliciramo na današnjo situacijo, pridemo do tega, da je Evropa in na njej temelječe krščanstvo krivo za vojne, lakote, zaostalosti in še mnogo česa, kar je po normalnih dojemanjih stvar normalne poti razvoja civilizacije. Evropa, posledično mi,  smo pred tem, da smo obremenjeni z vsiljeno krivdo za tujo nesrečo, ki se manifestira preko nenadzorovanih migracij in »pomoči« ponižanim  in siromašnim iz drugih celin. Da bi servilnosti bilo zvrhano preveč, je nekaj let nazaj Evropa in Evropska skupnost izvzela iz preambule evropske ustave krščanstvo kot temelja evropske civilizacije.

V  vsakdanjem življenju pa to del » nezdrave« Evrope uveljavlja koncept multikulturnosti v škodo domači kulturi, jezikov, tradicije. Do kod in kam? Do popolnega razkroja, razpada in razgradnje vsega evropsko pristnega?
Se lahko nadejamo  prebujenja in streznitve Evrope dokler je še čas?

Vane K. Tegov