Umetnica Patricija Simonič na življenje in umetnost gleda predvsem iz duhovnih vzgibov. Deluje kot slikarka in kiparka, sicer po  profesiji magistrica ekonomije, ki se uveljavlja kot svojevrstna raziskovalka na področju postmodernega trženja. Sama meni, da s svojimi umetniškimi deli oddaja dušo. Gre za vidnejšo predstavnico tradicionalne figuralike in umetniških praks, ki jo likovna kritičarka Ana Marija Stibilj Šajn uvršča v sam realizem, z renesančnimi elementi. Slikarko zaznamujejo njena z intenzivno kompozicijo, monokromno barvno paleto in globokim duhovnim podtonom nabita platna, ki najgloblje razkrivajo slikarkino likovno veščino in intimo. Dejavna slikarka je v preteklem letu izdala  tudi knjigo o trženju umetnosti, z naslovom Trženje duše.

Simoničeva je poznana širši slovenski javnosti kot vizualna umetnica na področju likovne umetnosti - slikarstva in kiparstva in si je pridobila mednarodno veljavo, ko je v letu 2013 oblikovala poznano slovensko skulpturo Dečka miru, simbol miru, ki ga je leto pozneje prejel papež Frančišek v Vatikanu, simbolično, z željo naj njegov pontifikat zaznamuje prizadevanje za mir na svetu. Omenjena keramična skulptura Dečka miru se nahaja v Vatikanskem muzeju. Patricija Simonič je tudi avtorica več sakralnih del. Med njena zadnja dela štejemo še obširnejši sakralni cikel del Nadangelov, slovito Zadnjo večerjo, več portretov Marije in Jezusa.

 Na področju slovenske likovne umetnosti veljate za umetnico upodobitev ženskih figur. Zakaj opus del Ona?

Mislim, da vsak slikar nosi določeno specifiko motiva v sebi, to je tisti motiv s katerim reprezentativno izrazi globino svojih misli in čutenj. Motiv ženskega akta ali figure pa zagotovo v umetnosti, slikarstvu predstavlja poglobljen izziv, saj je na to tematiko v zgodovini bilo največ narejenega, raziskanega, seveda v smislu umetnosti in nekako ponuja izhodišče za nadaljnji osebni razvoj in tudi razvoj slikarstva na družbeni ravni. Motiv najdem v sebi v svojih razmišljanjih v odnosu do tradicionalnih zgodovinskih arhetipov ženske figure.

Vaš slikarski opus z naslovom Ona nosi prav posebno sporočilnost. Kaj je še v ozadju tega opusa ustvarjanja?

Opus slik Ona nastaja kot rezultat mojega občudovanja ženskega lika, ki je prizor pretekle realnosti z vizijo o prihodnosti. Popelje nas v svet skrivnostnih ženskih figur, kjer ohranjam smelo potezo v monokromnosti, dodajam pa jim navidezno elegantno lahkotnost, ki je obenem obtežena z mračnimi skrivnostmi. Podobe žensk iz opusa del Ona razkrivajo spoznanja, ki jih prinese življenje, spoznanja sebe, svojih misli in čutenj v odnosu do božanstva samega lika. V mojih delih prevladuje kot modra tudi rjava barva v monokromni tehniki, skladni s simboliko. Modra barva je najgloblja, nesnovna in najčistejša  ter vodi v duhovna občutja. Z rjavimi odtenki ponazarjam zemeljsko plat ženskega lika.

Potem pa je tukaj še vaš cikel Križev pot, ki je sestavljen iz 14 slik povzetih po svetopisemski vsebini. Tukaj ste se dotaknili sakralnega slikarstva. Kako to, da ste se odločili za tovrstno tematiko?

Križev pot za grajsko kapelo v Pernovem je nastal pred nekaj leti, zame zagotovo izjemno lep projekt, še posebej zaradi sakralne tematike, ki mi je kot umetnici še posebej pri srcu, sploh zaradi mojega sloga slikanja, ki je konsistenten z arhetipnim načinom. Slikarska dela Križevega pota so nastala po naročilu, za grajsko kapelo v kraju Pernovo pri Žalcu. Cikel del Križevega pota je sestavljen iz 14 slik – postaj pasijona, to je zagotovo tematika, ki je najbolj poznana v sakralnem slikarstvu. Upodobitev križevega pota nas preko podobe same povabi v razmišljanje in zavedanje, da Kristusov pasijon ni le pot trpljenja, temveč pot odrešenja. Sakralna umetnost nagovarja v razmišljanje, to je tudi namen upodabljanja slednje. Naloga sakralne umetnosti je pokazati na odrešenjsko ustvarjalno razmerje med človekom in Bogom.                                   

Moram omeniti tudi, da ste avtorica znane slovenske skulpture - Dečka miru. Nam zaupate zgodbo je povezano s to skulpturo?

Skulptura Dečka miru je nastala v sodelovanju z Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob kot simbol slovenstva, ki temelji na ideologiji o miru, prijateljstvu in povezovanju. Pred dvema letoma jo je Gianni Rijavec izročil papežu Frančišku v Vatikanu z željo naj njegov pontifikat zaznamuje prizadevanje za mir na svetu. Pozneje je bila postavljena tudi bronasta skulptura Dečka miru z namenom sprave slovenskega naroda ter med narodi in stoji ob vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici.

Deček miru je prinašalec Ognja miru in ljubezni, ter kot tak pripoveduje o vrednotah slovenstva. Njegova pojavnost s pripadajočim osrednjim simbolom miru - golobom na prsnem delu, simbolizira pripadnost ideologiji o miru, o temeljnih načelih družbene odgovornosti, povezovanju in složnosti. Zasnovan je v izhodišču Prešernove mirovniške misli: ''Ne vrag, le sosed naj bo mejak.'' Podoba skulpture Dečka miru je ujemajoča se s podobo samega pesnika, pokončna drža in veder obraz obdan z daljšimi valovitimi lasmi. Oblečen v prevelika oblačila simbolično opozarja na veličino pomena miru in sloge med narodi. V rokah drži laternico z Ognjem miru in ljubezni, ki ju želi ponesti v svet.

Iz pogovora z vami vidim, da ste umetnosti predani. Kaj vas pa definira? Ste v prvi vrsti umetnica ali ekonomistka? Povejte mi kako gresta ti dve področji z roko v roki?

Umetnost, je zame stvar svobode, nebrzdanosti, trenutne inspiracije in domišljije, medtem, ko s svojo formalno izobrazbo odražam tisti drugi jaz, ki je predvsem racionalen in  eksakten. V življenju je vedno pomembno povezati svoje interese in tako preseči meje določenega. S slikarstvom se ukvarjam že vedno, to preprosto sem, študij ekonomije – marketinga je bil moja poznejša odločitev. Doktorski študij je moj že tretji podiplomski študij v sklopu katerih sem večino individualnih raziskovalnih del namenila trgu umetnosti. Marketing je precej izključen iz kulturne sfere in nekako velja, da gre za nezdružljivi vedi, še posebej v stroki vizualne umetnosti. Sama menim, da bi morale kulturne institucije videti v marketingu niz orodij in priložnosti kako umetnost približati uporabnikom. S tega področja sem v lanskem letu tudi izdala knjigo, z naslovom Trženje duše.

V svoji knjigi ste se osredotočili predvsem trženje slikarske umetnosti. Je to posledica tega, da slikate tudi sami? Kakšen je slovenski umetnostni trg?

Izhodišče knjige je v slikarstvu, seveda prvenstveno izhajam iz sebe in svojih slikarskih interesov, je pa res, da sem se z omenjeno tematiko ukvarjala že tekom svojega magistrskega študija in potem tudi magistrirala s področja trženja slikarstva, s poudarkom na zaznavanju vrednosti za uporabnika. V Sloveniji sploh težko govorimo o umetnostnem trgu, kaj šele o zrelosti trga kot je to v razvitih kapitalističnih državah. Pri nas nekako velja, da tržno pozicioniranje umetnika in njegovih del vodi v komercializacijo in banalizacijo umetnosti. Kljub dejstvu, da so vsa umetniška dela skozi zgodovino - pomembna za človeštvo bila narejena po naročilu, se pravi za trg in ne sama sebi namen. Današnja slovenska praksa v trženju umetnosti je povsem nasprotna. V ospredje prihajajo alternativni umetniki dekadentnega dometa, običajno politično privilegirani, ki s svojo pojavnostjo in delom skušajo vplivati na porast multikulturalizma in razvrednotenje tradicionalnih umetniških praks ter širše - kulture. Tako trg praktično nima možnosti razvoja, ker se na njem ne pojavljajo igralci. Ali pa jih vsaj ni dovolj.

Umetniška kritika:

Patricija Simonič je umetnica, ki ustvarja obsežen slikarski opus z naslovom Ona, v katerem razkriva reminiscence in hkrati intimen odnos do tradicionalnih zgodovinskih arhetipov ženske figure. Njeno podobo obnavlja na prefinjen, minuciozen način, s premišljeno pozicioniranimi in finimi potezami čopiča. Prepoznavni formi, ki predstavlja poklon klasični lepoti, pa daje tudi kanček misterioznosti. Motivni izbranki zaupa svoja razmišljanja, svoje poglede, čutenja in osebno sporočilnost. Z obraznimi potezami, ki so natančno izslikane in jasne, odpira pogled v globino ženskih likov. Pri upodobitvah sta fascinantni tako oblikovna kot barvna dovršenost, še posebej pa preseneča izjemna plastičnost. Ustvarjalna prizadevanja za dosego lepotnega ideala avtorica bogati s svojstvenim barvnim občutjem. To temelji na monokromni, omejeni barvni paleti, na modrih ali pa rjavih barvah.

Modro avtorica povezuje z neskončnostjo, hrepenenjem in božanskostjo. Modra barva je najgloblja, nesnovna in najčistejša  ter vodi v duhovna občutja. Z rjavimi odtenki ponazarja zemeljsko plat ženske. Tako One skozi barvno ovrednotenje živijo med zemljo in nebom, v vlogah žensk, mater in žena, pa tudi Marije, Božje matere. So realna in hkrati simbolna figura, ki predstavlja harmonično celoto, zajeto v likovnem in vsebinskem bistvu, v specifiki  in popolnosti. One Patricije Simonič so obdarjene z nežno in čutno senzibilnostjo. Avtorica jim daje močno slikarsko identiteto, s katero si prizadeva doseči popolno istovetnost ideje in podobe.

Ana Marija Stibilj Šajn