Francoski črno-beli nemi film Le Voyage dans la Lune (Potovanje na Luno) iz leta 1902 med filmskimi teoretiki velja za prvi »pravi« ZF film. Temelji na dveh literarnih zgodbah: Potovanje na Luno (De la Terre à la Lune, 1865) Julesa Verna in Prvi ljudje na Luni (The First Men in the Moon, 1901) H. G. Wellsa. Scenarij za film sta napisala brata Georges in Gaston Méliès. Dolžina je 14 minut pri takrat običajni hitrosti 16 sličic na sekundo. Film je takoj dosegel velik uspeh in je še danes najbolj znan izmed več kakor 100 filmov z ZF tematiko, ki jih je posnel Georges Méliès.

Film ima zanimivo zgodbo in je poln posebnih načinov animacije in posebnih učinkov, ki do takrat v filmu še niso bili uporabljeni. Glavna scena filma, ki jo mnogi poznajo še danes, je tista, ko raketa zadene Luno v oko. Po oceni revije The Village Voice je ta film na 84. mestu med stotimi najpomembnejšimi ZF filmi.


Najbolj znan prizor iz filma.

Podatki o filmu: Gaston Méliès Films, 1. september 1902, Dolžina: 14 minut (16f/min.)
Režiser: Georges Méliès
Scenarista: Georges Méliès, Gaston Méliès
Igralci: Georges Méliès, Victor André, Bleuette Bernon, Jeanne d'Alcy, Henri Delannoy
Kratek opis: Uradno označen kot prvi ZF film v zgodovini. Znan po tem, da zadene raketa Luno v oko.

VSEBINA

Na srečanju astronomov, ki so podobni čarovnikom s koničastimi kapami in z velikimi monodaljnogledi v rokah, predsednik predlaga potovanje na Luno. Po razpravi šest pogumnih astronomov sprejme izziv.


Originalni plakat, ki je vabil na ogled filma.

Zgradijo vesoljsko ladjo v obliki granate, ki jo stlačijo v velikanski top. Pogumni pustolovski astronomi se stlačijo v plovilo ob pomoči brhkih deklet v mornarskih uniformah. Nato jih izstrelijo.

Plovilo zadene Luno v oko, ki se ji močno zasolzi. A pustolovci preživijo in se izkrcajo na nebesno telo.

Astronomi na Luni opazujejo kako Zemlja vzhaja izza obzorja. Vendar so zelo izčrpani zaradi potovanja, da poležejo, se pokrijejo z odejami in zaspijo.

Medtem nebo preleti komet in iz vsake zvezde pokukajo človeški obrazi. Starec Saturn pogleda skozi okno na svojem obročastem planetu. Na luninem krajcu se guga Phoebe, boginja Meseca in sproži snežni metež, ki zbudi astronome raziskovalce. Ti se pred padavinami zatečejo v votlino kjer rastejo velikanske gobe. Eden izmed njih odpre dežnik, ki takoj požene korenine in se spremeni v eno izmed velikanskih gob.

Pojavijo se Seleniti, prebivalci Lune, ki so podobni velikanskim insektom. Vendar se jih astronomi lahko ubranijo, saj ob vsakem močnejšem udarcu eksplodirajo. Vendar na koncu omagajo, saj je Selenitov mnogo preveč. Zajamejo jih in jih privedejo pred njihovega vodjo v selenitski palači. Tukaj se eden od astronomov osvobodi, potegne vodjo s prestola in ga porine na tla, kjer zaradi močnega udarca eksplodira.

Astronomi v zmedi pobegnejo in zbežijo k svojemu plovilu. Med begom se otresajo hitrih Selenitov in petim astronomom uspe zlesti v notranjost plovila. Šesti z vrvjo potegne kapsulo preko luninega roba in ta odleti v črno vesolje.

Nekateri Seleniti se uspejo v zadnjem trenutku ujeti za kapsulo in vrv. Vsi skupaj letijo skozi prostor in na koncu pristanejo v oceanu na Zemlji. Seleniti popadajo v morje, kjer se utopijo. Kapsula priplava na površino, kjer jo reši ladja in prenese na kopno.

Zadnja sekvenca filma kaže slavnostno parado v čast junaške vrnitve. Postavijo jim tudi spominsko statuo. Ta del v nekaterih kopijah filma manjka.

TEHNIKALIJE

Filmski teoretiki menijo, da je film tehnično inovativen in napreden za tisti čas. A po drugi strani je še vedno zelo enostaven v pripovedni tehniki.

Ken Dancyger, ki je vodilni teoretik nemega filma, meni:
»Filmi je zbirka zabavnih posnetkov vsak s svojo scenografijo.  Skupaj pripovedujejo zgodbo na način, ki ga danes nismo vajeni. Šele filmi Američana Edwina S. Porterja so posneti na način, ki je danes v uporabi. Je pa Porter sam dejal, da se je pri dolžini filma in pri kvaliteti njegove izdelave zgledoval pri Mélièsu.«

Pri tem je zanimivo to, da obstaja v filmu prizor, ki je prikazan dvakrat, vsakokrat z drugega zornega kota. Prvi je ta, ko astronomi z Zemlje opazujejo kako kapsula zadene Luno v oko. Drugič pa je ta prizor prikazan z lunine površine. Tukaj kapsula pristane na luninih tleh in iz nje splezajo raziskovalci.

To tehniko je kasneje znova uporabil Edwin S. Porter v filmu Life of an American Fireman in za njim vsi filmarji. Mnogokrat je to uporabljeno tudi v sodobnih filmih.

Film je eden prvih, ki je kazal nelogične stvari v logičnem razmišljanju. Ob tem je Georges Méliès smešil družbeno strukturo takratne Francije, prikazal jo je kot nesmiselno in karnivalsko norčavo. Ob tem si je sposodil še znanstvenike in znanost na splošno.

V tistih časih je bilo v modi še to, da so črno-bele filme ročno obarvali. Do danes je preživel le en primerek tako pripravljenega filma, ki so ga našli leta 1993 v Filmoteca de Catalunya (Katalonska filmoteka). Bil je skoraj popolnoma uničen, a ga je bilo mogoče restavrirati. Eno leto so potrebovali pri Technicolor Lab of Los Angeles, da so ga uredili. Enajstega maja 2011 je bil restavriran film prikazan na festivalu Cannesu. Dodali so mu novo zvočno podlago, ki jo je zaigrala Francoska državna pihalna godba.

Kakorkoli že pogledamo, je to prvi ZF film in kulten v mnogih pogledih. Všeč mi je tudi humoristično vodenje zgodbe. 

GEORGES MÉLIÈS (1861–1938)


Njegovo polno ime je bilo Marie-Georges-Jean Méliès. Rojen je bil v Parizu. Svojo življenjsko pot je začel kot odrski magik v Theatre Robert-Houdin. V filmu je bil prvi, ki je odkril učinek »stop-motion«, uporabljal je večkratno ekspozicijo filma in še mnogo drugih filmskih trikov. Imenujejo ga tudi »kino­magik«.

 

Pripravil ANDY
Prvič objavljeno v fanzinu Jašubeg en Jered – novice iz Drugotnosti, št.11/2011

OPOMBA!
Fanzin (ang. fanzine) je neprofesionalna publikacija, ki jo pripravljajo novinarji-amaterji. To so največkrat ljubitelji nekega književnega, glasbenega ali filomskega žanra žanra. Izraz si je izmislil Russ Chauvenet leta 1940. Prvi so si ga prisvojili ljubitelji znanstvene fantastike. Kasneje se je razširil še na druga področja. Urednik fanzina dela prostovoljno, fanzni so večinoma brezplačni ali pa v naslabšem primeru stanejo le toliko, da se pokrije cena tiskanja. Fanzin Jašubeg en jered - novice iz Drugotnosti izdaja Društvo avtorjev spekulativne literature Zvezdni prah iz Maribora deset let in je dostopen tudi na http://www.zvezdni-prah.si/MagazinJeJ.html in na http://www.andros.si/JEJ.html v PDF obliki.