Pred časom smo slišali od naših rojakov, ki niso imeli te sreče, da bi prišli v neodvisno in demokratično Slovenijo, obupne pozive za pomoč, ker jim hoče italijanska vlada okrniti pravice, konkretno zmanjšati finančna sredstva na način, da imajo pravico do njih sovražniki slovenstva. Italijanska oblast se je zaenkrat umaknila.

Po osamosvojitvi smo položaj slovenskih manjšin v sosednjih državah zelo zanemarili. Preje, v nekdanjem režimu, smo bili do njih bolj pozorni. Ne zaradi ljubezni do njih, ampak ker so delu politikov nekateri morali služiti preko vzporedne udbovske ekonomije. V njenem organogramu so imele nekatere organizacije pomembno pozicijo. Za naše vladne »švercarje« je bilo to zelo pomembno, za obveščevalne službe sosednjih držav pa zanimivo. Vse so namreč natančno spremljali, o vsem so bili natančno poučeni, samo pretvarjali so se, da ne vidijo in ne slišijo. To so sami razkrili po osamosvojitvi, ko taka praksa zaradi demokratične in evropsko naravnane politike Slovenije, ni mogla biti njena dejavnost.

Zloraba manjšinskega vprašanja za potrebe slovenske in jugoslovanske politike, zlasti pa UDB-e, je seveda koristilo tudi  nekaterim našim rojakom. Nekateri, ki so pri tem sodelovali so se zavedali nemoralnosti svojih dejanj, toda njihov slovenski patriotizem je bil tako neskončno velik, da so pri tem zamižali na obe očesi.  V časih, ko so bile tam krize in je bilo težko za službe, pa je bilo tako sodelovanje edina rešitev in možnost za preživetje.. Seveda je jugoslovanska oblast poskrbela, da so bili ideološko pravi.

Po slovenski osamosvojitvi ni bila vzpostavljena nova politika do rojakov. Tudi zato, ker slovenska stara levica ni rada videla njihovega sodelovanja pri urejanju vseslovenskih zadev. Ker so desetletja živeli v večstrankarski demokraciji, so takoj spregledali njihove umazane politične igre in poslali ustrezna opozorila. Lojze Peterle ni slučajno imel toliko svetovalcev iz vrst Slovencev, ki so živeli izven Republike Slovenije. Obžalovati moramo, da ga v tem niso posnemali tudi drugi slovenski demokrati.

Motimo se, če mislimo, da so sosednje države sedaj prijazne do Slovencev – njihovih državljanov. Motijo jih in sovražijo, ker hočejo enonarodno državo. Zato so z velikim navdušenjem sprejeli skupine slovenskih odpadnikov, ki govorijo slovensko, nočejo pa biti Slovenci. So le slovensko govoreči Italijani. In prav ti se sedaj spravljajo na slovensko manjšino. V imenu svoje slovenske govorice, ne pa slovenske zavesti, zahtevajo državno oziroma deželno denarno pomoč iz sredstev slovenske manjšine.

Kakšni so bili konkretni koraki za pomoč rojakom v Italiji nam ni znano. Verjetno jih niso pustili na cedilu. So se pa znašli v neprijetni situaciji, ker imamo tudi v Sloveniji »znanstvenike« na najodgovornejših mestih, ki zanikajo obstoj Slovencev v zgodovini in jih imajo za izmišljotino 19. stoletja. Priznajo le slovensko govoreče prebivalce tega prostora, nočejo jih pa imenovati Slovence.

Oni v Italiji so banda fašistična, trikolorska in ne vem kaj še! Njihovi somišljeniki v Sloveniji pa so ugledni profesorji in akademiki. So namreč deklarirani levičarji, za katere je bil narod vselej samo vir za osebno okoriščanje in bogatenje. Oni si sedaj izmišljajo tudi Prekmurski narod in prekmurski knjižni slovenski jezik.

Dr. Stane Granda