Prispevek Matevža Krivica s tem naslovom odpira zelo pomembno temo. Krivic se je skupaj z zainteresirano javnostjo, ki je spremljala ta famozni proces ter skupaj z Novičevo obrambo in njegovo družino dolgo zaman prizadeval, da sodna oblast – vključno z Ustavnim sodiščem dr. Noviča izpusti iz pripora. Vsa sodišča vključno z Ustavnim sodiščem, so namreč takrat serijsko zavračala njegovo izpustitev, z osamljeno svetlo izjemo ddr. Klemna Jakliča. Ustavno sodišče je namreč šele po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, torej post festum, potrdilo njegovo izpustitev. Takrat sva se v ključnih postavkah z Matevžem Krivicem strinjala, danes pa žal ne. Najbolj sporna je zame njegova trditev, da je imel dr. Novič smolo, da je bil ta sodni primer dodeljen sodniku Zvjezdanu Radonjiću.

Prepričan sem namreč ravno obratno. O dr. Milku Noviču pišem kot obiskovalec sodne dvorane v kateri se je več let odvijala sodna drama nedolžnega človeka in njegove družine. Zato bom izpostavil nekaj specifičnih okoliščin, ki povedo, zakaj je bil prav dr. Novič določen (določen, ne spoznan) za nadomestnega morilca direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika.

Gre najprej za to, da se je dr. Milko Novič ukvarjal s strelstvom in drugič, da je njegovo stanovanje v bloku na Žaucarejevi 12 točno pod stanovanjem Zvonka Hrastarja - sodelavca nekdanje SDV, ki je leta 1988 v procesu proti četverici spremljal v zapor Janeza Janšo. Hrastarjeva žena pa je znana tožilka iz afere Patria. Dr. Novič je bil tako po obeh Hrastarjih, neposredno nadzorovan in po mojem mnenju se je prav v tem stanovanju, eno nadstropje više nad Novičevim zasnoval scenarij o tem kako za javnost inscenirati nadomestnega morilca. Tretja okoliščina pa je, da je bil dr. Novič v sodnem sporu s Kemijskim inštitutom zaradi kraje njegovega patenta in je bil primeren kot človek, ki naj bi imel motiv maščevanja, kar pa so sodni izvedenci vsi po vrsti ovrgli.

Vse to seveda tudi Krivic dobro pozna, zato me čudi njegova trditev, da je imel Novič smolo, da mu je sodil sodnik Zvjezdan Radonjić, nič pa se ne vpraša o neverjetno spornih potezah predsednika sodišča Marjana Pogačnika, ki je mirno gledal prekoračitev pooblastil zastopnika oškodovanke odvetnika Mihe Kuniča, ki je hotel postati glavni tožilec v celi zadevi. Tega pa mu sodnik Radonjić ni dopustil, kot tudi ni nasedel taktiki tožilstva za zavlačevanje s ciljem zastaranja zadeve.
Za mene je Sodnik Zvjezdan Radonjić najpogumnejši in najučinkovitejši sodnik desetletja. V sojenju dr. Milku Noviču si je upal, kar si drugi niti v sanjah ne upajo. Razkrinkati policijsko mafijski konstrukt in nedopustne pritiske sodne oblasti iz ozadja v povezavi z razkritjem neverjetnih razmer na Kemijskem institutu in centrih odličnosti kjer se ni nagrajevalo znanstveno delo, pač pa so prali denar pridobljen s kriminalnimi posli.

Ob tem ko je večina pravnikov prestrašeno molčala, se je Radonjić javno izpostavil za pravico in resnico. Postopek proti dr. Milku Noviču je v ključnih elementih izpeljal hitro, natančno in učinkovito in s tem prehitel sodno oblast, ki ga je hotela pred razglasitvijo sodbe onemogočiti in suspendirati. Prehitel jo je za 24 ur. Kljub temu njegova sodba temelji na dokazanih in verodostojnih dejstvih in na zdravi pameti. Njegov doprinos k vladavini prava pa je, spričo pomembnosti primera, edinstven. V sodbi je natančno seciral nevzdržnost sodnega konstrukta, ki je služil predvsem za prikritje pravega morilca.

Sodnik Radonjić si zasluži ne le pohvalo, ampak tudi najvišje odlikovanje predsednika države. S pogumnim in poštenim sodnikom namreč stoji in pade sodstvo! S sodstvom pa stoji ali pade pravna država. Brez nje pa ni več države. Smo le plemenska skupnost brezpravnih ljudi in lahka igrača v rokah sodnih uradnikov za prikrivanje zločinov in vsakovrstnih hudodelstev.

Vili Kovačič, državljan K.