Leto 2018 je bilo nabito z obletnicami. Prevladala sta spomin na stoletnico smrti Ivana Cankarja in konec I. svetovne vojne. Na tiste, ki imajo vsebinski pomen za slovensko državo, to je leto pomladi narodov 1848 in začetek taborskega gibanja 1868 kot tudi 1988 leta procesa proti četverici in nenazdnje tudi desetletnico konca prve Janševe vlade, ko smo zadnjikrat čutili, kaj pomeni imeti lastno državo, je bilo bolj ali manj pozabljeno. To je samo na sebi dovolj zgovorno, predvsem pa povedno. Značilnost sodobne Slovenije.

Kot trajen spomin na Ivana Cankarja in stoletnico njegove smrti bo verjetno obstalo delo Igorja Grdine Ivan Cankar: Portret genija. S tem ne želimo omalovaževati tudi drugih prispevkov. Zlasti smo hvaležni Janku Kosu, ki je uspel obraniti pravi spomin nanj in bolj ali manj preprečil, da nam ga niso predstavili kot človeka, ki bi že pred stotimi leti podpiral ideje in delo Deana Židana. Hvala, iskrena hvala vsem. Tudi za neumnosti, ki vedno spremljajo takšne obletnice. Če niso podprte z nasilno ideološko politiko, jim zaradi svoje zavrženosti bolj koristijo kot škodijo.

Prva svetovna vojna je bila v zadnjih štirih letih vendar deležna človeškega, nejugoslovenarskega spomina. Kljub ogromnemu delu, je bilo premalo poudarjeno, kakšno škodo smo Slovenci doživeli ob njenem koncu z izgubo primorskih dežel, pa tudi velikega dela Kranjske, skoraj vse Koroške - slovenskega srca in pridobitve Prekmurja s katerim Slovenija še danes ne ve, kaj početi. Pa bi se od njega lahko glede slovenstva veliko naučila! Seveda ob tem ne mislimo na »Modrookega« in njegovega »Generala«, ki sta ga bolj omadeževala kot vsi njuni predhodniki.

K sreči zgodovine ni mogoče spreminjati, je pa spoznanja o njej potrebno stalno preverjati. Vreščanje o revizionizmu takšno delo samo narekuje. Samo vprašati se moramo, kam bi prišla resnična znanost, če takih naporov ne bi bilo.

Večina »političnih« državljanov si bo zapomnila letošnje leto po Šarčevi vladi in občinskih volitvah.

Vlada praznuje te dni 100 dni obstoja. Glede na to, kaj so ji napovedovali, je lahko tudi to vzrok za njihovo veselje. Pravzaprav ni še nič originalnega naredila, ampak samo izpolnuje obveze prejšnje Cerarjeve. Kot vse kaže, bo to še nekaj časa trajalo. Strah pred Janšo je v velikem delu slovenske politike tako velik, da so v njegovem imenu aktualni oblastniki vsega sposobni. Zaznamovan je z političnim zapornikom Andrejem Šiškom.  Njegov obremenilni greh je, da je njegovo »vardovanje« razkril neki bivši Janšev mladinec. Tisti, ki so v letu 2018 resnično ogrožali bistvo slovenske države, to je demokracijo, so doživeli podporo celotne uradne slovenske politike z izjemo predsednika države, ki je bobu rekel ne bob, ampak pr..c?

 Nemožnosti sodelovanja z Janšo pripisujejo njegovim karakternim lastnostim, za katerimi se pa v resnici skriva strah pred redom v zdravstvu, načenjanja vprašanja bančne luknje, T-6 in podobne rakave rane slovenske družbe. Resnici na ljubo sta bili njegovi vladi zaradi koalicijske obzirnosti njihova žrtev. Tudi vzrok za volilne rezultate v zadnjem desetletju.

Stare sile so pokazale svoj strah pred nujnimi spremembami tudi ob zadnjih občinskih volitvah. Dobro so se organizirale, še bolje prikrile. Zlasti nas morata skrbeti izida v Ljubljani in Mariboru, pa tudi v nekaterih drugih mestih. Želja po razglašanju zmag zamegljuje njihovo pirovo vsebino.

Bolj kot oboje volitev, pa je za Slovenijo nevaren ideološki terorizem v obliki boja proti vsem oblikam nestrpnosti. Na čelo se ji skuša postaviti predsednik vlade. Seveda ne gre za nestrpnost., gre za zahteve splošne strpnosti do levičarske nestrpnosti, ki je vse bolj agresivna. Kdor se ne strinja z njihovimi stališči ni samo nestrpnež, ampak ultradesničar in fašist. Gre za zatiranje pluralnosti in demokracije, uničevanje pravice do nestrinjanja. Drug pojav, ki bo bolj kot volilna izida državnozborskih in občinskih volitev ostal v spominu na leto 2018 pa je nadaljnje upadanje pravne države. Nedavna izjava šolskega ministra o sodbi ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol je tipičen primer znamenite izjave njihovega nekdanjega idola: »Ne priznajem ovaj sud!« Njegova stranka je dejanska slovenska oblast. Ni slučajno, da je kup rok koalicijski partnerjev ki so tako simbolno poudarjali skupno vladanje kot zadnji z vrha pokril Dean Židan.

V Sloveniji se zadnja leta dogajajo zelo nenavadne stvari. Gospodarska kriza je zlomila številne hrbtenice. Ljudje se bojijo za kruh, bojijo se maščevanja, bojijo se celo novega metanja živih ljudi v opuščene rudniške rove s katerim nekateri javno grozijo. Represivni organi, ki bi morali v teh primeroh reagirati in državno tožilstvo ne storijo nič, ker so iz istega ideološkega gnezda. V preteklem letu smo v odmevnih televizijskih oddajah slišali, kdo oziroma katera stranka stoji za bančno luknjo, izkoriščanju zdravstva, organiziranega gospodarskega kriminal na primerih T-6 in podobnih. Ti pojavi so še v porastu, kar dokazujejo zapleti ob drugem tiru in karavanškem predoru. Slovenskih državljanov je strah prihodnosti, strah pa je temelj totalitarizma. Ljudje se sprašujejo, ali se je osamosvojitev ponesrečila? Gotovo so jo, jo še in jo bodo zelo zlorabljali.

Obstaja rešitev? V letih 1990 in 1991 se nismo ukvarjali z našimi nasprotniki, ampak so se oni z nami, ko smo zasledovali slovenske nacionalne in socialne interese. Se ne bi kazalo vrniti k tem načelom, Neplodno je ukvarjati se z nasprotniki, samo reagirati na njihove poteze. S tem dokazujemo, da smo jim podrejeni. Da smo odvisni od njih, da je pobuda na njihovi strani. Zgodbo je treba obrniti, pobudo vzeti v svoje  roke in sovražnike slovenskih osamosvojitvenih ciljev prisiliti v defenzivo. Oni nas naj gledajo v hrbet!