si

Priključitev Prekmurja matici

Boris Cipot

Obletnici priključitve Prekmurja matici Sloveniji ob rob

Nekam sramežljivo je minil dan, ko s(m)o se Prekmurci spomnili, da so pariški mirovniki ta košček ozemlja med Muro in Rabo po koncu prve svetovne vojne  dodelili novonastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.  Ker se doslej še nobena mirovna pogajanja niso končala s pravičnimi odločitvami, tudi Pariška niso pri risanju novonastalih meja Prekmurju dodala še majhen košček, kjer živijo porabski Slovenci. Če je Pariz prekinil 900 letno oblast Ogrov nad Prekmurjem, so Porabci še dan danes del Madžarske. Prav presenetljivo je, da so se ohranili do današnjih dni, kljub načrtni in srditi madžarizaciji tega prostora.  Da velja trenutek, ko je Prekmurje postalo del slovenskega nacionalnega in državnega prostora obeležiti kot državni praznik,  je spoznala  prva Janševa vlada,  Pahorjeva pa poskrbela, da se na ta zgodovinski dogodek z državno proslavo Slovenija spomni le vsakih pet let. Kje je že  tista nedelja 17. avgusta 1919. Leta, ko se je v parku pred beltinsko cerkvijo zbrala množica 20 tisoč zavednih Prekmurcev, ki so dosanjali sanje o tem,  da v enotni državi zaživijo z ostalimi Slovenci. Kaj kmalu je prišel nov dan in z njim kruta dejstvo, da je Prekmurje tudi za matico le neke vrste »Sibirija«, kamor so oblasti kazensko pošiljale drugače misleče državne uslužbence in učitelje.  Nadaljeval se je prekmurski eksodus, in to skozi sezonska dela v Slavoniji in Baranji, z zdomstvom v francoskih rudnikih ali pa  z izseljevanjem v severno in južno Ameriki.  S sezonskim, zdomskim in izseljeniškim denarjem si je prekmursko kmetstvo pričelo kupovati zemljo, nabavljati živino, sredi tridesetih let so se pojavili prvi veleposestniki in industrijalci, Benko,  Cvetnič, Hartner. V novi socialistični državi so se rdeči oblastniki z nacionalizacijo in tudi likvidacijami otresli veleposestnikov in kapitalistov, tovarne je prevzela ljudska oblast. Iz Cvetničeve in Hartnerjeve fabrike je nastala Mura, iz Benkove mesnice Pomurka. In četudi so se odpirala nova delovna mesta, se je Prekmurec še naprej podajal v zdomstvo.  Sredi sedemdesetih let je bil zdomec skorajda vsak peti Prekmurec. In tudi ta je svoje krvavo zaslužene šilinge ali marke pošiljal domov, da se je kupil kak košček zemlje, traktor in priključke. In to je vse, kajti centralizirano plansko gospodarstvo, je s Kardeljevim hektarskim maksimumom in siljenjem ljudi v zadruge, ubijalo razvoj kmetijstva. Posledično se je praznilo podeželje,  ker so mladi odhajali v Mursko Soboto za Murine šivalne robote. Ko so si zvezne oblasti izmislile »fond za nerazvijene«, kamor bi morala Slovenija,  kot najbolj razvita socialistična republika, vlagati velika sredstva, so slovenski oblastni veleumi iznašli odgovor v skladnejšem regionalnem razvoju. Prekmurje na repu slovenske razvitosti, je bilo formalno deležno slovenske pomoči, ki bi sicer odromala na jug, na Kosovo ali kam drugam.  Iz osrednje Slovenije, ki je izrazito izstopala iz sivega povprečja, so v Prekmurje formalno prihajale investicije, ki pa so končale v Kranju  (Iskrina tovarna ročnega orodja), v Lendavi začela se je investicija v novo rafinerijo nafte, ki pa danes uspešno služi svojemu namenu v dalnji Kitajski.  Tako so pač odločile slovenske oblasti z Zemljaričem na čelu! Za takratne, pa tudi sedanje oblastnike, so Prekmurci marljivi in pridni, zato je zanje že naprej usojena delovno intenzivna industrija.  Še sreča, da je Avstrija blizu, in da ji nikoli ne zmanjka delovnih mest za marljive Prekmurce. Prišlo je leto 1991, z njim nova slovenska oblast. Za Prekmurje se kaj dosti ni spremenilo. Mencingerjeva privatizacija skozi  certifikate je še bolj obubožala Prekmurskega delavca. Ker ni imel denarja za preživetje, Mencingerjev certifikat pa mu ni mogel plačati najemnine, so jih za drobiž prodajali  odkupovalcem»ničvrednega« papirja. Tako se je bogastvo, ki je imelo prekmursko srce, znašlo v lasti različnih pidovskih baronov iz osrednje Slovenije. Danes razen imperija tajkuna Stanka Polaniča, so praktično vsi pomembni gospodarski subjekti v lasti posameznikov ali družb iz osrednje Slovenije. Trgovsko podjetje Potrošnik, bilo je večje od Mercatorja, se je preko nakelskih Živil zlilo v najboljšega soseda, Pomurska banka, zdrava in na čvrstih temeljih je postala del NLB, enako pomurska Zavarovalnica Triglav. Sledil je sovražni prevzem Radenske s strani Laškega,  podobna zgodba je tudi pri zdraviliško turističnih centrih v Moravskih Toplicah, Lendavi, Banovcih in Radencih, ki so postali plen Bohoričeve Save, Pomurko je pojedla družina Volk.  Seveda se vse to nebi zgodilo, če v vseh teh gospodarskih subjektih na vodilnih položajih ne bi sedele osebe »prekmurski janičarji«, ki so se s prodajo tako ali drugače okoristili, eni s položaji, drugi z denarjem. Danes je realna slika Prekmurja naslednja: Nafta Lendava je praktično v celoti uničena, tekstilni gigant Mura se je tudi z državno in paradržavno pomočjo sesul v prah, Pomurka je likvidirana, Sava ožema zdraviliško turistične centre,  NLB je praktično povsod zaprla svoje ekspoziture, Novakova Pošta počenja enako…usta slovenskih oblastnikov pa so še vedno polna besed o skladnejšem regionalnem razvoju.  In ker doma ni novih delovnih mest, se Prekmurec  za kruhom zopet obrača proti Avstriji in Nemčiji.   Zdomstvo se je v zadnjih letih znova razmahnilo, dnevno se v sosednjo Avstrijo vozi nekaj tisoč  Prekmurcev in Prekmurk, država pa jih preko Fursa molze kot krave, za hrano pa ni poskrbela. In  v tej luči smo Prekmurci slavili 97 letnico priključitve matici Sloveniji, v duši pa čutimo, da smo še vedno »Sibirija«, kolonija osrednje Slovenije.  To, da smo Slovencem »izvozili« Milana Kučana, ni nobena tolažba. Boris Cipot  

Komentar