Na www.zdravstveniportal.si je bil objavljen intervju dr. Metodo Dodič Fikfak, predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana - o zaskrbljujočen zdravstvenem stanju zaposlenih delavcev.

Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?

Izhodišče za celovit pogovor z prof. dr. Metodo Dodič Fikfak, v katerem se boleče razkriva neurejenost ukrepanja v smislu čim bolj celovite zaščite narave in zdravja pri nas, je bil požar v podjetju Fragmat v Podskrajniku in zaskrbljenost tamkajšnjih prebivalcev, ki s pojasnili strokovnih služb po opravljenih meritvah in analizah niso bili zadovoljni in posledično ne pomirjeni. Zato so mesec dni po požaru svoja vprašanja in dileme prek zdravstvenega portala v obliki apela za dosledno ukrepanje naslovili na predsednika vlade Marjana Šarca in predsednika države Boruta Pahorja – in temu zdaj sledi še poziv nesporne strokovne avtoritete na tem področju. 

Na apel so se odzvali iz premierovega kabineta in poslali pojasnila institucij, ki so se ukvarjale s konkretnim okoljskim problemom – ki, mimogrede, še vedno nima pravega epiloga –, vendar številna vprašanja ostajajo preslišana.

Zato smo se odločili za poglobljen intervju z izvrstno poznavalko tovrstne problematike, ki že leta in desetletja trka na vest države, da bi z ustreznejšim ukrepanjem bolje zaščitila zdravje prebivalstva – pa ji doslej prav tako niso prisluhnili, ne dovolj. Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak v video intervjuju tudi s konkretnimi primeri razkriva blišč in bedo zelene Slovenije v skrbi za zdravje prebivalstva.

Iz urada predsednike države se na apel prebivalcev območja, po katerem je požarni oblak iz Fragmata raznosil in raztrosil zgorele snovi in delce, niso odzvali. Iz premierovega kabineta pa so sicer poslali pojasnila institucij, ki so se ukvarjale s konkretnim okoljskim problemom – ki, mimogrede, še vedno nima pravega epiloga –, vendar številna vprašanja ostajajo preslišana.

Zato smo se (zdravstveniportal.si) odločili za poglobljen intervju z izvrstno poznavalko tovrstne problematike, ki že leta in desetletja trka na vest države, da bi z ustreznejšim ukrepanjem bolje zaščitila zdravje prebivalstva – pa ji doslej prav tako niso prisluhnili, ne dovolj. Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak v video intervjuju tudi s konkretnimi primeri razkriva blišč in bedo zelene Slovenije v skrbi za zdravje prebivalstva.


»Raziskovalec ve določeno stvar – ni pa nujno, da zna to povedati na način, ki bo razumljiv vsem in vsakomur. Da to resnico – če je resnica – nekomu preneseš, moraš imeti bodisi ustrezno izobrazbo bodisi nekoga, ki bo to znal narediti na pravi(lni) način. Ljudi je treba poslušati in jim odgovarjati, dokler sprašujejo – ne moreš in ne smeš biti užaljen, ker ti ne verjamejo,« je v video intervjuju za Zdravstveniportal.si poudarila prof. dr. Metoda Dodič Fikfak in svoje mnenje ilustrirala s konkretnim, zelo aktualnim primerom. 




Raziskovalec ve določeno stvar – ni pa nujno, da zna to povedati na način, ki bo razumljiv vsem in vsakomur. Da to resnico – če je resnica – nekomu preneseš, moraš imeti bodisi ustrezno izobrazbo bodisi nekoga, ki bo to znal narediti na pravi(lni) način.

Ljudi je treba poslušati in jim odgovarjati, dokler sprašujejo – ne moreš in ne smeš biti užaljen, ker ti ne verjamejo.


V nekem slovenskem podjetju je bil do nedavnega na odgovornem mestu zaposlen očitno odgovoren, vesten človek, ki so ga odpustili, ker je postavljal preveč vprašanj in pričakoval preveč odgovorov. »Ta gospod mi je pred dvema dnevoma poslal pismo o neverjetni izpostavljenosti strupenim snovem, takšni, pri kakršni človeku zastane dih, in povedal, da je delodajalec zaposlenim potem, ko so zahtevali meritve, rekel: 'Pa menda boste ja zaupali firmi!?' Oprostite, sodobni človek ne zaupa nikomur več. Zato je z njim treba znati komunicirati in to delo zaupati človeku, ki mu bodo ljudje počasi vendarle začeli verjeti. Vedeti je treba, da se je istim ljudem ali njihovim staršem pri nas toliko in toliko let lagalo. V Sloveniji nismo vedeli nič o polutantih, onesnaževalcih ...«.

Ob tem predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela izpostavi primer polikloriranih bifenilov (PCB), ene izmed najbolj toksičnih snovi, ki jih je ustvaril človek. »Spomnim se izbruha problema s PCB v Beli krajini, ko nam je predstavnik najvišje strokovne institucije v Sloveniji rekel: 'Saj to ni nič! Moja družina ga uživa z žlico ...'. Če nekaj takega izjavi raziskovalec z vsemi možnimi nazivi, kako naj potem ljudje, ki so jim dolga leta lagali, na najvišji ravni, sploh (še) verjamejo uradnim trditvam o varnosti in neogroženosti?!?«

Spomnim se izbruha problema s PCB v Beli krajini, ko nam je predstavnik najvišje strokovne institucije v Sloveniji rekel: 'Saj to ni nič! Moja družina ga uživa z žlico ...'.

Če nekaj takega izjavi raziskovalec z vsemi možnimi nazivi, kako naj potem ljudje, ki so jim dolga leta lagali, na najvišji ravni, sploh (še) verjamejo uradnim trditvam o varnosti in neogroženosti?!?


Zato Metoda Dodič Fikfak poudarja, da se je v tovrstnih primerih na neskončno spraševanje treba odzivati z neskončnim odgovarjanjem. »Vedeti je treba, da bo vedno nekdo, ki bo dvomil – ker bo tak po naravi. Težki kadilci, denimo, se bodo pripravljeni prepirati zaradi malenkostnega povišanja kroma v zemlji in ne bodo verjeli, da je vsebnost teh snovi v cigareti, ki jo kadijo, bistveno višja. Ta fenomen lahko ponazorim z okoljskim znanjem, ki ločuje dve vrsti tveganj, sprejemljivo in nesprejemljivo. To pomeni, da je tisto tveganje, ki si ga posameznik 'izbere', manjše, ker ga osebno razume kot takega – pravico pa se ima pritoževati proti tveganju, ki ga ne sprejema in ki ga ni povzročil. In nima dolžnosti, da sprejme tveganje, ki ga povzroči požar v tovarni.«




Okoljsko znanje ločuje dve vrsti tveganj, sprejemljivo in nesprejemljivo. To pomeni, da je tisto tveganje, ki si ga posameznik 'izbere', manjše, ker ga osebno razume kot takega – pravico pa se ima pritoževati proti tveganju, ki ga ne sprejema in ki ga ni povzročil. In nima dolžnosti, da sprejme tveganje, ki ga povzroči požar v tovarni.


In to, kot dodaja sogovornica, bomo tudi v Sloveniji počasi morali dojeti. »Našim politikom je treba sporočiti, naj poskušajo biti bolj pošteni in strokovni. Te službe imajo povsod po svetu neodvisne strokovne institucije, ki pripravijo podlage, glasnike, ki znajo to povedati, in temu sledijo politične odločitve, ki so vedno stvar dogovora. Ljudje pa imajo pravico do svojega mnenja. Tudi v ZDA ta ureditev ni optimalna, niti najmanj idealna. Za vsako škodljivo snov obstajajo formule, ki omogočajo izračun tveganja, ki si ga je še mogoče privoščiti. Določijo standard, pri katerem se točno ve, koliko žrtev bo zahteval in koliko je posledično mogoče pričakovati tožb. Standardi niso nič drugega kot nenehna tehtanja, kaj si nekdo lahko privošči in česa ne. Zato tako zelo ves čas pogrešam znanje. Naj gre za politike ali za naše tako imenovane strokovnjake – realnost je grozljivo, grozljivo pomanjkanje znanja, z manj znanja pa lahko manipuliraš!«

Tudi v ZDA ta ureditev ni optimalna, niti najmanj idealna. Za vsako škodljivo snov obstajajo formule, ki omogočajo izračun tveganja, ki si ga je še mogoče privoščiti.

Določijo standard, pri katerem se točno ve, koliko žrtev bo zahteval in koliko je posledično mogoče pričakovati tožb. 


Zato je tudi predstojnica kliničnega inštituta (podobno, kot so to naredili domačini, čakajoči na celovita pojasnila in ukrepe po požaru v Podskrajniku) na vrh države oziroma politike naslovila konkretni apel za ukrepanje. Poziv z natančno opredeljenimi zahtevami, ki – tudi s pomočjo konkretnih primerov, v katerih so uradne službe pokazale ne le blišč, ampak tudi bedo svoje sposobnosti za ukrepanje – nakazujejo, kaj vse je treba narediti, da bomo vsi skupaj sčasoma vendarle lahko zaživeli v prijaznejšem in bolj zdravem okolju.

Je mogoče pričakovati resen odziv in začetek sprememb, ki bodo vodile v dosledno ukrepanje, pa naj gre za priznavanje poklicnih bolezni, za boljše preprečevanje okoljske ogroženosti, za doslednejše ukrepanje proti tovarnam, ki skrivajo resnico o uničujoči dediščini, ki jo zapuščajo zaposlenim in bližnjim prebivalcem? 




Zato je tudi predstojnica kliničnega inštituta (podobno, kot so to naredili domačini, čakajoči na celovita pojasnila in ukrepe po požaru v Podskrajniku) na vrh države oziroma politike naslovila konkretni apel za ukrepanje. Poziv z natančno opredeljenimi zahtevami, ki – tudi s pomočjo konkretnih primerov, v katerih so uradne službe pokazale ne le blišč, ampak tudi bedo svoje sposobnosti za ukrepanje – nakazujejo, kaj vse je treba narediti, da bomo vsi skupaj sčasoma vendarle lahko zaživeli v prijaznejšem in bolj zdravem okolju.

Članek je bil izvirno objavljen na strani 

https://www.zdravstveniportal.si/zdravstvo/politika/404/metoda-dodic-fikfak-delovni-invalidi?fbclid=IwAR10e_kLJOs0E23na5O-g3KLg7qWSfO20MhoDqQtkGlKVoZVw7_lDj3qPj8