si

Aktualno

Sreda v sredo: Vili Kovačič in dr. Jože Duhovnik

Dr Milan Zver

Dr. Milan Zver predstavil program strokovnega sveta SDS za zunanje zadeve

SDMS

Boris Cipot

Zaradi ignorantstva ministrice Vraničarjeve bo Sindikat delavcev migrantov zaostril proteste

NKBM

Boris Cipot

Ob polletju čisti dobiček NKBM 32,7 mio eur

NKBM

Boris Cipot

NKBM Moody's spremenil obete iz stabilnih v pozitivne

NOVICE

Sreda v sredo: Vili Kovačič in dr. Jože Duhovnik

Vse bliže smo nedelji, 24. septembra, ko naj bi Slovenke in Slovenci odločali o tem ali potrditi ali pa zavrniti vladni zakon o 2.tiru. Za njegovo referendumsko potrditev se vlada Mira Cerarja poslužuje vseh in vsega, celo iz proračunske rezerve sama sebi za kampanjo nameni 97 tisoč evrov. Zato boj Vilija Kovačiča iz Civilne iniciative davkoplačevalci se ne damo proti referendumski potrditvi več kot spornega zakona na trenutke spominja na spopad med Davidom in Goliatom. Vili Kovačič sicer pravi, da se ne počuti kot David, ker verjame v zrelost in zavest Slovencev, da bodo v nedeljo stopili na volišča in se z odločnim NE uprli plenilski državi. »Verjamem, da bo v nedeljo David premagal Goliata, državo namreč, ker verjamem, da so Slovenci dovolj osveščeni, kar so dokazali tudi ob izjemno hitri organiziranosti, ko se je čez noč v Carigrad odpravilo nekaj tisoč navijačev. In ta nacionalni naboj je treba pokazati tudi to nedeljo.« Dr. Jože Duhovnik, avtor ene od različic projekta dvojnega tira med Divačo in Koprom. »Ne moremo mimo dejstva, da Luka Koper 3 milijarde evrov ne more izplačati niti v petdesetih letih, prav tako ne moremo sprejeti vladnega zavajanja o tem, da bodo za projekt, težak 961 milijonov evrov zbrali 1,8 milijarde evrov. Milijarda bo torej preprosto izginila, poniknila. Ves projekt je na zelo trhlih temeljih, čeprav so že pokurili 42 milijonov evrov samo za svoje plače.« Da se je zdaj oglasil idejni oče tega vladnega projekta profesor Zgonc, ki je z njim 20 let posiljeval vse vlade, pa ni uspel. »Zadnja vlada Mira Cerarja želi v prostor umestiti osiromašeno verzijo Zgončevega projekta, ne da bi vedeli, kolikšna bo končna cena!« »Od vsega začetka smo govorili le o projektu dvotirne proge,« je bil jasen dr. Jože Duhovnik. Zanj je projekt drugega tira navadno strokovno skrapucalo, enako so skrapucalo  tudi njihove trditve, da bodo tovorni vlaki v tistem 600 metrskem zavoju 2000 ton v strmino 17. promilov. »Res je, da imamo slovenske standarde, vendar po nemških in norveških standardih v tistem ovinku je nemogoče prepeljati 2000 ton. In potem se znebijo tudi tako strokovnih razlag, kot je, da če ne bo šlo z dvema lokomotivama spredaj, bomo pa na rep kompozicije dodali še eno lokomotivo.« Duhovnik poziva gradbeni lobi na čelu z DRI, da so ogledajo zastoje pred Karavankami ali pa most pri Ravbarkomandi, ki ga popravljajo vsakih pet let. »In to so njihove reference! Zdaj, ko je zmanjkalo denarja na avtocestnem programu, kjer so se leta mastili, se želijo prigrabiti še železniški denar. Tri milijarde za dvotirno progo na trasi drugega tira je odločno preveč, pa še projekt je zanič.« Duhovnikov projekt predvideva postavitev drugega tira ob obstoječem tiru na relaciji Divača Koper, ker so lastniki parcel ob njej Slovenske železnice, zato se izogne dolgotrajnemu in dragemu odkupu zemljišč in v štirih letih bi Luka Koper dobila drugi tir. »Vlada Mira Cerarja skupaj z gospo Bulčevo v Bruslju podrepno sodeluje z Avstrijci, ki želijo, da gradimo drugi tir po vladnem predlogu, ker bodo z našo triletno zamudo pri gradnji imeli izgovor, da tovor preusmerijo v Trst.« PO vladnem predlogu bi gradnja 2.tira trajala do leta 2026, Avstrijci pa bi svojo progo končali tri leta prej. Če bi obveljala verzija, ki jo predlaga dr. Jože Duhovnik, bi bila investicija v celoti končana 2024 in to z zmogljivostjo 45 milijonov ton tovora na leto. Vlada slepo sledi svojemu projektu, za katerim je seveda interes gradbenega lobija, pa tudi neformalnega omrežja, zato se niti ne ozira na revizijo OECD, ki je projekt preprosto raztrgala. Logika vlade Mira Cerarja je, da čim prej  pride do prve lopate in da se gradnja zavleče čim dlje. »Rabijo prvo lopato, ker so prihodnje leto volitve, pa se nimajo s čim pohvaliti,« dodaja Vili Kovačič. »Iz tega tira se bo napajala paradržava, tudi mediji,« dodaja Kovačič. Oba z dr. Jožetom Duhovnikom zato pozivata državljane Slovenije, da v nedeljo množično stopijo na volišča in z odločnim NE ustavijo plenjenje države in davkoplačevalcev.

Dr Milan Zver

Dr. Milan Zver predstavil program strokovnega sveta SDS za zunanje zadeve

Boris Cipot

Murska Sobota: umetniške skulpture in asfaltne krpice

Turizem

Mirjana Ivanuša-Bezjak

Turizem potrebuje starejše delavce, ki so vir znanja in izkušenj – ko ne bo dovolj (mlajših) delavcev v turizmu !

Sreda v sredo

SREDA V SREDO - dr. Bojan Dobovšek

SREDA V SREDO dr. Milan Zver

SREDA V SREDO Anton Balažek

Sreda v sredo; brigadir Tone Krkovič

SREDA V SREDO dr. Matevž Tomšič

SREDA V SREDO Bernard Brščič

SREDA V SREDO mag. Branko Grims

SREDA V SREDO Jelka Godec

SREDA V SREDO Boris Popovič in Vili Kovačič

SREDA V SREDO dr. Anže Logar

Sreda v sredo Franc Kangler

SREDA V SREDO Igor Omerza

SREDA V SREDO dr Laris Gaiser

Oglasna sporočila

Evropski utrip

Evropski utrip

Boris Cipot

Evropski utrip - dr. Milan Zver

Evropski utrip je pogovorna oddaja, ki naj bi približala delovanje evropskih inštitucij slovenski javnosti, zlasti Evropskega parlamenta. Na sporedu je vsaj enkrat na mesec, ko je plenarno zasedanje EU parlamenta v Strasburu. Od tam se po skyp povezavi oglaša evropski poslanec in vodja slovenske delegacije pri Evropski ljudski stranki dr. Milan Zver.

Komentar

Andrej Ivanuša

Kolorirana fotografija Valerije Heybal

Ob 100-letnici rojstva slovenske operne primadone bo izšla njena umetniška monografija. Pri raziskavi gradiva sva z avtorjem Markom Koširjem odkrila zanimiv koloriran fotografski umetniški portret, ki je pritegnil najino pozornost zaradi fotografa, ki ga je ročno pobarval. ZANIMIVA FOTOGRAFIJA Domači avtor biografij naših opernih pevk in pevcev ter dirigentov svetovnega slovesa Marko Košir pripravlja umetniško biografijo Valerije Heybal, primadone ljubljanske in beograjske opere, ki bo izšla ob 100-letnici njenega rojstva, januarja 2017. Kot urednik, založnik in fotograf ga spremljam pri njegovih raziskavah. Tako sva obiskala Slovenski gledališki institut – SLOGI v Ljubljani. Med gradivom je Marko Košir opazil »barvno« fotografijo Valerije Heybal, ki je zelo izstopala. Bila je edina barvasta fotografija med množico črno-belih. Še bolj pa naju je presenetil napis na zadnji strani fotografije. To je bil odtis žiga »Leon Perskie, Baltimore« in na roko zapisane črke in številke »Pe 4582«.      Levo: Valerija Heybal, črno-bela fotografija, posneta verjetno 1955. Sredina: Ročno kolorirana fotografija leta 1956. Desno: Zadnja stran kolorirane fotografije z žigom in ročno zapisano oznako. Po kratkem pregledu fotografije sem prepoznal, da je to ročno barvana (kolorirana) črno-bela fotografija. Sledilo je še vprašanje: »Kdo je Leon Perskie, fotograf iz Baltimora v ZDA in kako je prišel do te fotografije, ko pa Valerija ni nikoli nastopala v Ameriki?« Podal sem se na lov za podatki in pred menoj se je odprla presenetljiva zgodba. KDO JE VALERIJA HEYBAL? Valerija Heybal je bila med slovenskimi opernimi pevkami najmočnejša umetniška osebnost. Pa ne samo zaradi tega, ker je imela velik, nenavadno lep in obsežen glas, ker je bila nadpovprečno muzikalna in imela skoraj absolutni posluh, ker je vsako vlogo oblikovala polnokrvno in bila povrhu še zelo lepa. Izžarevala je namreč – tudi v zasebnem življenju – neko moč in očarljivost, ki se jima ni bilo mogoče upirati. V vsakem nastopu je bilo čutiti radost in hvaležnost, da sme izpolnjevati svoje plemenito poslanstvo. Nesporno je bila nekaj let prva pevka - primadona – ljubljanske in še dlje beograjske opere, a je vseskozi ostala preprosta, prav nič vase zagledana, ljubezniva ženska. Čeprav ji je življenje prineslo marsikatero bridko uro in ga ni jemala z lahke strani, je bila tudi optimistka. Kolegi so jo imeli radi, mlajšim je rada pomagala in svetovala, dirigenti in režiserji pa so jo oboževali, delo s tako nadarjeno pevko je bilo lahko samo užitek. Ljubljenka občinstva je postala na mah in spomin nanjo je med ljubitelji opere pri nas še vedno živ. (P. Bedjanič, Kamniški zbornik 1998, str. 108-110) Valerija Heybal se je rodila leta 1918 v Kamniku. Petje se je učila pri svojem očetu in nato pri profesorju Župevcu. Še zelo mlada, stara 20 let, je debitirala kot Djula v Eru z onega sveta in takoj za tem, 15. avgusta 1938, podpisala angažma z ljubljansko Opero. V prvi sezoni je nastopila v trinajstih različnih vlogah. Ob nastopih v operi je nadaljevala študij pri prof. Betettu. V Ljubljani je pela do leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve leta 1971. Po 2. svetovni vojni je imela v Ljubljani težave zaradi nastopanja med vojno. Zato je v pevsko najlepših letih zapustila Ljubljano in odšla v Beograd, kjer je postala primadona beograjske opere. S tem ansamblom je leta 1955 za ameriško diskografsko hišo DECCA posnela glavne sopranske vloge v Knezu Igorju (feb. 1955), Evgeniju Onjeginu (sep. 1955), Sneguročki in Pikovi dami (obe okt. 1955). Kasneje je ponovno nastopala v Ljubljani in tudi v Mariboru. V letih od 1952 do 1954 je stalno nastopala v Bernu. Gostovala je v Izraelu, Avstriji, Londonu, Bruslju in drugod. Prepela je skoraj ves repertoar za dramski sopran. Umrla je leta 1994. Pokopana je ob svojem možu Cirilu Debevcu, gledališkem režiserju, na pokopališču v Kamniku.    Naslovnice prvih izdaj plošč: Knez Igor (DECCA V070 LXT5049-53, julij 1955), Evgenij Onjegin (DECCA V090 LXT5159-61, februar 1956 ), Sneguročka (DECCA V092 LXT5193-97, januar 1957). KDO JE LEON PERSKIE? Za podrobnejše informacije o kolorirani fotografiji se je Marko Košir obrnil na njegovega ameriškega znanca Edija Gobca, ki v mestu Wickliffe, Ohio, vodi Slovensko-ameriški raziskovalni inštitut. Zaslužni profesor Kentske državne univerze iz Ohia je po e-pošti nemudoma odgovoril, da: »… gospodične na fotografiji ne poznam. Leon Perskie pa je eminenten ameriški fotograf, ki je fotografiral ameriške predsednike na njihovih inavguracijah!« Raziskovanje je tako postalo zanimivejše. Ob brskanju na internetu sem kmalu odkril, da fotografski studio Leon Perskie Inc. še vedno obstaja (http://perskie.com/). Danes ga vodi že četrta generacija članov družine Perskie. Začetnik dejavnosti je bil Jacob H. Perskie, ki si je kruh služil kot slikar z oljnimi barvami in kot izdelovalec jedkanic in bakrorezov. Ko se je pojavila fotografija, je leta 1889 v Filadelfiji odprl prvi fotografski studio. Na začetku je fotografiral na mokre steklene fotografske plošče. Kasneje je studio preselil v Atlantic City, kjer se mu je leta 1899 rodil sin Leon. Leta 1934 je sedež prestavil v Baltimore, kamor se je sin preselil po poroki z Leah Kupersmidt. Leta 1932 je naredil uradne portretne fotografije predsednika Roosevelta za njegovo volilno kampanjo. Prav tako so ga poklicali znova ob naslednji inavguraciji Roosevelta za predsednika leta 1936. Sin Leon A. Perskie mu je pri tem že izdatno pomagal. Po očetovi smrti je Leon sam nadaljeval in povabili so ga, da je bil uradni fotograf še na sedmih predsedniških inavguracijah od Trumana, Eisenhowerja, Kennedyja, Johnsona, Nixona, Forda, do Jimmyja Carterja. Na slednji mu je pomagal sin Jay. Za vse predsednike je izdelal tudi uradne portrete za javno uporabo. Umrl je avgusta 1982. Njegov studio je prevzel sin Jay Perskie. Sedaj ga vodi vnukinja Julija Perskie. Studio se je danes predvsem usmeril na fotografiranje porok in na družinsko fotografijo.   Levo: Leah Kupersmidt Perskie in Leon A. Perskie, Baltimore, okrog 1973 (http://photobucket.com/). Desno: Jay Perskie in njegova hči Julia Perskie sta tretja in četrta generacija Perskie. (The Baltimore Sun, Sarah Nix, 1990, http://archives.explorebaltimorecounty.com/) KAKO KOLORIRAMO FOTOGRAFIJE? Za ročno barvanje črno-belih fotografij se uporabljajo barve na vodni osnovi, torej lazurne barve, nato še oljnate barve, voščenke ali pastelne barvice, a tudi druga barvila. Na fotografijo se nanašajo s pomočjo prstov, čopičev, bombažnih gobic ali paličic, zračnih pištol (airbrush) in podobno. Ročno barvane ali kolorirane črno-bele fotografije so bile zelo popularne vse do sredine 19. stoletja, torej pred pričetkom uporabe barvnih fotografij. Danes se te tehnike uporabljajo predvsem v umetniške in posebne namene pri obdelavi fotografij. Zlata doba ročno barvanih črno-belih fotografij je bila v Evropi in v Ameriki v času od 1900 do 1950. V ZDA je po vojni niso več uporabljali, saj je bila na pohodu že barvna fotografija. Vendar so določeni fotografi to tehniko znova oživili in je nov vrh dosegla okrog leta 1970. Danes je v uporabi kot posebna vrsta umetniškega izražanja. Po prvi oceni fotografije Valerije Heybal sem predvideval, da je Perskie uporabil lanene oljnate barve. Vendar sem po posvetu z Borisom Kuncem iz Ljubljane, ki je poznavalec tehnik koloriranja, izvedel, da bi v tem primeru bila fotografija videti kakor običajna oljna slika. Tako je ocenil, da so bile za koloriranje uporabljene lazurne barve. Te ne prekrijejo osnovnega črno-belega motiva in so zelo obstojne. Prav tako najmanj škodljivo delujejo na fotografski papir. KAKO, KDAJ IN ZAKAJ JE FOTOGRAFIJA PRISPELA V ZDA? To je bilo naslednje vprašanje, ki se je razjasnilo nekaj tednov kasneje. V narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani – NUK sva tudi iskala gradivo o pevki in med njim je bila obsežna osebna korespondenca. Posebej zanimivi sta bili pismi gospoda Josepha S. Bohannona. Prvo je v nemškem prevodu v obliki enostranskega teleprinterskega zapisa z veliki tiskanimi črkami. Drugo je pisano leto dni kasneje v angleščini na desetih straneh. Prvo je bilo poslano kot kopija skupaj z drugim.     Prva in zadnja stran na roko pisanega pisma v angleščini. Iz obeh pisem je razvidno, da ju je napisal dober poznavalec opere ter, da je med Valerijo Heybal in njim že pred tem obstajalo pisemsko dopisovanje. V na roko pisanem pismu je omenil, da je poskusil prvo pismo poslati na beograjski naslov Palmotičeva 24, a se je vrnilo in bo zato drugega skupaj s kopijo prvega pisma v nemščini poslal na ljubljanski naslov. V zaglavju pisma je zapisan njegov naslov v Baltimoru, a datuma ni nikjer zapisal. Iz povedanega v pismu je razvidno, da je 4 tedne pred pisanjem prvega pisma poslušal radijski prenos iz Metropolitanske opere v New Yorku, ko so prenašali opero »Il Trovatore«, kjer je nastopila Biserka Cvejić iz Beograda. Marko Košir je na tej osnovi ugotovil, da je bilo pismo napisano januarja 1966. Pomembna je tudi njegova opomba, da je to zanj eden od najlepših božičev v 71 letih, ker mu je Valerija poslala božično čestitko. V drugem pismu, napisanem leta 1967, pa pravi, da bo sredi leta 1968 praznoval 74. rojstni dan. Po podrobnem pregledu pisem sem na internetu poiskal Josepha S. Bohannona iz Baltimora, ki je bil rojen leta 1894. Rezultat me je izredno presenetil. Joseph Saunders Bohannon (1894-1973) je zelo cenjen naivni slikar in risar parnikov, ki so pluli po zalivu Chesapeake Bay na vzhodu ZDA. Njegove slike in risbe so tehnično zelo podrobne in natančno prikazujejo te ladje na paro. Narisal je nekaj sto slik in risb parnikov v kratkem obdobju med leti 1940 in 1960 z vrhuncem v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Priimek Bohannon je tesno povezan s parniki iz zaliva Chesapeake Bay in mestom Baltimore v ZDA. V zaliv Atlantskega oceana se izliva več kakor 150 večjih rek iz vzhoda ZDA, obsega površino 166.534 kv. kilometrov in povezuje šest ameriških držav (New York, Pennsylvania, Delaware, Maryland, Virginia, West Virginia) in še District of Columbia. Joseph S. Bohannon, je kakor njegov oče, dolga leta služil na parnikih in na njih opravljal različna dela od vajenca - mazača stroja do glavnega inženirja parnika. Njegov brat Victor je bil pomemben in cenjen uslužbenec družbe Merchant and Miners Transportation Company, katere parniki so vozili iz Baltimora do Providence. Joseph je bil – po zapisanem v Bugeye Times, četrtletnega društvenega časopisa Calvert Marine Society, Vol. 8, No. 4, Winter 1983 – velik ljubitelj glasbe, še posebej pa opere. Znano je bilo, da je imel največjo zbirko gramofonskih plošč s posnetki oper v Baltimoru. Kot otrok je bil član cerkvenega zbora Episkopalne cerkve St. James. Takrat se je naučil tudi igrati klavir. Njegov učitelj je bil eden izmed glasbenikov na Peabody konzervatoriju iz Baltimora. Ob koncu svojega služenja na parnikih se je za nekaj časa preselil v Panamo, kjer je bil kapitan trajekta. S seboj je vzel svoj klavir, ki ga je igral v prostem času. Vendar sta ga vročina in visoka vlaga kmalu popolnoma razglasila. Tako se je znova vrnil v Baltimore, kjer se je zaposlil kot poštni delavec glavnega poštnega urada v mestu. Pogosto je potoval v New York (razdalja Baltimore – New York je okrog 320 km) samo zato, da je obiskal operno predstavo. Znan je bil tudi po tem, da je redno poslušal radijske prenose iz Metropolitanske opere ob sobotah. Prav tako se je znova aktiviral kot pevec v cerkvenem zboru Episkopalne cerkve St. James.    Zgoraj levo: Joseph S. Bohannon, nedatirana fotografija Zgoraj desno: Njegova slika Parnik Lancaster (akvarel, črnilo, svinčnik, plakatna barva in cigaretni pepel na papirju, 28x55cm) - (Calvert Marine Museum, Solomons, Maryland) Vrniti se moram še na »teleprintersko« pismo v nemščini. Iz korespondence je razvidno, da se Valerija pritožila, da ne obvlada dobro angleščine, da pa nima težav z nemščino. Prav tako je potožila, da je njegovo pisavo težko prebrati. Tako je Joseph obiskal pisarno svojega brata, kjer je ena izmed uslužbenk pismo prevedla v nemščino in ga natipkala na teleprinter, kot je sam zapisal v tem pismu. KDO JE FOTOGRAF ČRNO-BELE FOTOGRAFIJE IN KDAJ JE BILA POSNETA? Na koncu sem se vprašal, kdaj in kje je nastala prvotna črno-bela fotografija pevkinega portreta. Iz zapuščine sem razbral, da so sočasno posneli serijo črno-belih fotografij. Avtor Marko Košir je predvideval, da so nastale v obdobju od leta 1950 do leta 1954. Najprej sem postavil možne kraje in fotografe. Odprle so se tri možnosti. Prva možnost je, da so fotografijo posneli v Beogradu za potrebe promocije same operne hiše in za gostovanja. Druga možnost je, da so bile posnete v Ljubljani pri foto Viktor. To sem sklepal po tem, da so v tem studiu posneli vsaj dva pevkina portreta v gledališkem kostumu. Tretja možnost je, da so jo posneli v Bernu, ker je bila v tem času angažirana v njihovi operi. Fotografije je za opero takrat izdeloval Photo Erismann iz Berna. Zgoraj: Več črno-belih fotografi Valerije Heybal, ki so bile posnete sočasno. Spodaj: Možni izdelovalci fotografije: -levo: foto studio Viktor (Valerija v vlogi Madame Butterfly), Ljubljana; -desno zgoraj: foto Erismann, Bern; -desno spodaj: zadnja stran fotografije iz Beograda Lotil sem se prve možnosti in poslal sporočilo v Beograjsko opero. Kmalu je prišlo sporočilo Sanje Ivanović: »Ta fotografija je očitno iz iste serije, iz istega leta. Na zadnji strani ni datuma, je samo zabeleška v italijanščini. Fotograf ni zapisan, vendar najverjetneje ni iz Beograda.« Tako se je s tem odgovorom odprla še četrta možnost, da je bila posneta v Italiji v Benetkah, saj je fotografijo mogoče najti tudi v najavi gostovanja beograjske opere v Teatro La Fenice v Benetkah. Vendar sem prej preveril drugo možnost. Ta je vse skupaj obrnila na glavo! Začelo se je s prošnjo Marka Koširja, da mu poiščem informacije o fotografskem ateljeju Aleksander Landau. Namreč, ta fotograf je izdelal poročno fotografijo pevkinih staršev. Pri brskanju sem naletel na zanimivo dejstvo, da je Franc Kunc (1879-1960) leta 1909 prevzel Atelier Landau. Franc Kunc je sin fotografa Viktorja Kunca, ki je bil ustanovitelj umetniškega foto ateljeja Viktor v Ljubljani. Po smrti Franca Kunca je delo prevzela vdova Josipina. Za njo pa je studio prevzel sin Boris Kunc, ki je sicer bolj znan, da je izdelal in patentiral kovček, ki se pelje kot kolo z motorjem. Atelje Viktor je bil znan po kakovostnih kabinetnih portretih. Kot sem že omenil, so naredili vsaj dvoje Valerijinih umetniških fotografij. Vprašal sem se, ali je torej Franc Kunc naredil portret le nekaj let pred svojo smrtjo? Morda je portrete naredila njegova žena Josipina? Poiskal sem Borisa Kunca in mu po e-pošti poslal gradivo. Že čez kakšno uro je prišel njegov telefonski odgovor: »Tega portreta nismo naredili pri nas. Še več, mislim, oziroma sem 99% prepričan, da ga ni naredil evropski fotograf.« Ostal sem brez besed! Boris je nadaljeval, da nobena evropska portretna fotografska šola ne uporablja takšne osvetlitve fotografirane osebe. Tehnika osvetlitve, ki je uporabljena za izvedbo tega portreta se imenuje »hollywoodska luč«, to je način, s katerim so ameriške filmske družbe fotografirale svoje največje igralske zvezde. Ob tem je omenil, da oče ni nikoli naredil več kakor enega ali dva portreta posamezne osebe. Vse pa je zaradi velikih studijskih luči vedno naredil v ateljeju. Po daljšem telefonskem razgovoru je Boris menil, da je mogoče fotografija nastala ob snemanju štirih oper v Beogradu leta 1955 za ameriško diskografsko hišo DECCA, studio iz Londona. Morda so s seboj pripeljali svojega fotografa, ki je za ovitke na ploščah pripravil portrete nastopajočih v operi. S tem sta tretja in četrta možnost izgubili bitko že na začetku. Zato pa se je odprla peta možnost. Najprej sem poiskal slike ovitkov gramofonskih plošč, ki si izšle v Veliki Britaniji in ZDA v letih od 1955 do 1957. Na njihovih zadnjih straneh ali na notranjih ovitkih ni nobenih portretov. Preveril sem, če je mogoče najti fotografije v najavah ali v ocenah izdanih plošč v ameriških in angleških glasbenih časopisih in revijah tistega časa. Tam fotografij ni, le gola besedila kritikov. Našel sem tudi lastnika teh plošč v Sloveniji, ki mi je po pregledu sporočil, da na spremnih ovitkih plošč fotograf ni naveden. Znano mi je le to, da je bil v tistem času umetniški direktor podjetja David Wedgbury. Prav tako sem poslal povpraševanje v diskografsko hišo DECCA. A žal tako starih arhivov nimajo ohranjenih. Tako sem iskanje zaključil z dejstvom, da je fotograf originalne črno-bele fotografije ostal neznan. ODGOVORI NA VPRAŠANJA Iz vsega skupaj lahko povzamem: Joseph S. Bohannon iz Baltimora je bil velik ljubitelj opere. Imel je veliko zbirko gramofonskih plošč in med njimi so zagotovo bile plošče štirih oper, ki jih je skupaj z beograjsko opero posnela Valerija za ameriško gramofonsko hišo DECCA, studio v Londonu. Dalj časa se je dopisoval z občudovano operno pevko. Eno izmed svojih najboljših črno-belih fotografij, ki je bila najbolj možno posneta leta 1955 v Beogradu ob snemanju plošč, je Valerija poslala svojemu ameriškemu občudovalcu Josephu. To je bilo najbolj verjetno v začetku leta 1956. Episkopalna cerkev St. James, kjer je v cerkvenem zboru nastopal Joseph, stoji zelo blizu ceste Lexington, kjer je imel fotografski atelje Leon Perskie. Znano je bilo, da je njegova specialnost koloriranje črno-belih fotografij. Torej je Joseph fotografijo odnesel v studio, da jo Leon Perskie kolorira. Ta je naredil fotografsko kopijo, ki jo je prenesel na poseben kartonski papir in koloriral z lazurnimi barvami. Pobarvano črno-belo fotografijo je Joseph vrnil Valeriji v Ljubljano kot darilo. Kolorirana fotografija pa je na koncu pristala v zapuščini Valerije Heybal v Slovenskem gledališkem institutu v Ljubljani.

Andrej Ivanuša

NEANDERTALSKI ŠAMANI IN ZDRAVILCI

Andrej Ivanuša

ZLATI LISTIČI IN RADIOAKTIVNA ZOBNA PASTA

Andrej Ivanuša

DANIEL BERNOULLI IN KRVNI TLAK

Zanimivo

Boris Cipot

Murska Sobota: umetniške skulpture in asfaltne krpice

Pred dnevi so na zelenih površinah ulice Štefana Kovača novo domovanje dobile skulpture najvidnejših slovenskih akademskih kiparjev, ki so nekoč krasile parkovne površine tovarniškega dvorišča propadlega konfekcijskega velikana. V najboljših časi je bila Mura velik mecen, za tovarniško zbirko so se kupovale umetniške slike, grafike in skulpture, seveda so se zaradi tega Murine šivilje odrekale dela dohodka. Na tovarniškem dvorišču so bili postavljeni kipi Dušana Tršarja, Slavka Tihca, Petra Černeta, Janeza Boljke, Luja Vodopivca, Toneta Demšarja, Janeza Lenassija in Mojce Smerdu. Ves umetniški fond Mure je seveda končal v stečajni masi. Galerija Murska Sobota in Pokrajinski muzej sta si vse od leta 2010 prizadevala, da bi umetniška dela, ki so končala v stečajni masi, odkupili za njihove javne zbirke in jih s tem zadržali v Murski Soboti. Skulpture so bile tako še enkrat plačane, če seveda upoštevamo, da so jih nekoč plačale Murine šivilje, in postavljene na zelene površine blokovskega naselja na ulici Štefana Kovača. Priznati je treba, da gre za pohvalno gesto lokalnih oblasti. Manj pohvalno so se seveda razmere na cestah in pločnikih ob Lendavski ulici, kjer je v času razcveta tovarne Mura nastalo obsežno blokovsko naselje za Murine delavce. Luknja pri luknji, razpokan asfalt z udarnimi jamami, ki so nevarne ne le za avtomobilsko kolo, kaj šele za kolesarje in pešce. Tu pa se lokalne oblasti že nekaj mesecev niso zganile. »Kot da smo drugorazredni meščani,« je dejala ena od nekdanjih Murinih šivilj in stanovalka Lendavske. Sicer pa slike so dovolj zgovorne. Tudi sicer Sobočani v šali povedo, da so mesto asfaltnih krp in krpic. Še ko so se lotili izgradnje osrednjega krožišča na Trgu zmage, je novo prevleko dobilo zgolj krožišče, ostale cestne površine osrednih ulic pa le tu in tam kako asfaltno krpico. Boris Cipot

Boris Cipot

Murska Sobota: Umetniške skulpture propadle Mure kar dvakrat plačane II

Boris Cipot

Je soboški župan Jevšek plačal volilni zapitek 2014 in zaaral romske glasove za volitve 2018?

Turizem

Mirjana Ivanuša-Bezjak

Turizem starostnikov - priložnost za slovenski turizem, ki je ne smemo zamuditi

Intervju

Turizem

Mirjana Ivanuša-Bezjak

Turizem potrebuje starejše delavce, ki so vir znanja in izkušenj – ko ne bo dovolj (mlajših) delavcev v turizmu !

Vsako leto se v Sloveniji upokoji med 15.000 in 20.000 oseb, ki izpolnijo pogoje za upokojitev.(ZPIZ) Število starostnikov v Sloveniji (starejših od 65 let) iz leta v leto narašča. V naslednjih 65 letih naj bi se zelo pomembno spremenila starostna sestava prebivalstva Slovenije. Leta 2015 so starejši (tj. osebe, stare 65 ali več let) predstavljali 17,9 % prebivalstva, leta 2057 naj bil bilo v tej starostni skupini skoraj 31 % prebivalcev Slovenije, leta 2080 pa nekaj manj kot 29 %. (http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/6584) Na drugi strani pa pada število delovno aktivnega prebivalstva oz. mlajših delavcev, ki so pripravljeni delati v turizmu. Z to demografsko problematiko se srečuje že svetovna turistična industrija. Starejši delavci bodo postali pomemben deležnik na trgu delovne sile – saj število mlajših delavcev upada. Starejši delavci ( 50 + let) predstavljajo »zrelo in odgovorno« delovno silo, ki zaposlovalcem ponuja velike prednosti. Starejši delavci se učijo hitro, delajo dobro in uspešno in so stabilni in lojalni ter podjetju pripadni delavci. V članku z naslovom The aging workforce raises new talent management issue for employers je Rappaport Anna že leta 2003 zapisala. Podjetja se bodo morala soočiti z dejstvom, da se bo, oziroma se je starostna struktura v podjetjih že začela spreminjati. Zato so podjetja postavljena pred velike organizacijske izzive: Kako ohraniti pomemben intelektualni kapital in skrito znanje (tacit knowledge), ki se nahaja pri starejših zaposlenih in kako prenesti pomembnejše vloge in odnose na mlajše zaposlene Kako uskladiti nezadostno ponudbo in veliko povpraševanje po določenih znanjih na zunanjem trgu delovne sile Kako reorganizirati delovno okolje potrebam in prioritetam starejših delavcev Kako povezati starejše in mlajše zaposlene in vzpostaviti permanentni prenos znanja Kako motivirati starejše zaposlene, ki se še ne morajo upokojiti Pripraviti pred-upokojitvene programe za starejše Kako odpraviti neujemanje med plačami in produktivnostjo starejših z njihovim dolgim delovnim stažem Kako motivirati (mlade in zdrave ter aktivne) upokojence za (so)delo(vanje) v podjetju tudi po formalni upokojitvi Govorimo o izrazu management starosti (ang. age management), ki predstavlja vseobsegajoči program obvladovanja starosti in staranja, ki postaja čedalje prioritetnejša naloga držav na nacionalni in globalni ravni ter na nivoju podjetij. Sodobna družba z velikim deležem starega prebivalstva stremi k celovitemu obvladovanju kompleksnih nalog na individualni in družbeni ravni. Management starosti skuša biti odgovor družbe na prednosti in slabosti staranja populacije, ki naj bi doprinesel k obvladovanju problema staranja kot enega največjih izzivov sodobnega sveta. Primeri in možnosti zaposlovanja in sodelovanja starejših turističnih delavcev Lep primer sodelovanja podjetja z upokojenci je Mcdonalds, ki je v svoj kolektiv vključil že prvo upokojenko v restavraciji v Mariboru kot animatorko in pomoč pri strežbi (http://www.vecer.com/kako-se-upokojenka-znajde-v-mariborskem-mcdonald-su-6248221). Prednosti starejši delavcev na področju gostinstva in turizma so: Izkušnje. Veliko starejših delavcev ima več kot 30 let delovnih in življenjskih izkušenj. Tako lahko delodajalcu ponudijo modrost in tiho znanje ter svoje kompetence. Finančna varnost. Njihove finančne potrebe in prioritete so drugačne kot v njihovi mladosti. Praviloma nimajo velikih finančnih obremenitev, kot njihovi mlajši kolegi. Potrpežljivost in strpnost. Zaradi svojih bogatih izkušenj in situacij v kateri so že bili in videli- se lahko se lahko bolj mirno odzovejo na stresne situacije, ki jih zahteva delo v turizmu. Delovna etika in morala. Današnji starejši delavci prihajajo iz ozadja, ki je cenilo trdo delo za pošteno plačilo. Pri delu so zvesti in predani ter lojalni in ne menjajo pogosto delovnega okolja. Prilagodljivost in fleksibilnost. Zaradi bogatih izkušenj vedo, da se je potrebno prilagoditi specifičnemu delovnemu času v turizmu. Timsko delo. Izkušeni delavci na področju turizma vedo, da je to timsko in ekipno delo, kjer ni prostora za individualiste. Kritično razmišljanje in reševanje problemov. Starejši delavci z dolgoletnimi izkušnjami praviloma lažje in bolj strpno rešujejo probleme in s svojo modrostjo kritično razmišljajo. Zavedanje in prevzemanje odgovornosti za svoje delo in rezultate. Imajo razširjene socialne mreže, ki so ji ustvarili v svojem dosedanjem delu in poznanstvih. V mednarodni hotelski korporaciji Hilton hoteli (Hilton group) imajo po celem svetu vključenih 168 delavcev, ki so starejši od 70 let. S tem želijo sporočiti, da imajo njihovi gostje sogovornike enake starosti kot so sami. Prav tako želijo skupnosti in okolici pokazati, da se zavedajo staranja prebivalstva in da v tej zvezi želijo tudi starejšim nuditi možnosti dela in zaslužka. Kje pa lahko (že danes) starejši delavci pomagajo in delajo v turizmu in gostinstvu (praviloma z krajšim delovnim časom, če so upokojeni): pomoč v strežbi pomoč v kuhinji pomoč v recepciji pomoč na sprejemu gostov pomoč pri animaciji (starejših) gostov pomoč kot vodiči na izletih ali na lokaciji pomoč pri vožnjah gostov z različnimi prevoznimi sredstvi pomoč v spa centrih pomoč pri organizaciji in vodenju izletov pomoč pri delu v prodajalnah z turističnimi spominki in info točkami pomoč pri hišniško vzdrževalnih delih pomoč pri usposabljanju mlajših delavcev in mentoriranje ter medgeneracijski prenos znanja Delavci ki se (sedaj in v prihodnjih letih) upokojujejo so ljudje, ki so pomagali zgraditi in vzpostaviti marsikatero podjetje. To so predstavniki »naše organizacijske kulture v podjetju«. Prav oni so osebe, ki so pokazale spoštovanje do naših gostov s svojim predanim delom. In če dobro pomislimo so prav oni osebe, ki so v podjetju že dolgo časa in so ga pomagali graditi in »živeti«. Zakaj pa ne bi uporabili primera dobre prakse iz slovenskega podjetja, kjer dobiva delavec eno leto pred upokojitvijo 20 % višjo plačo. Zato pa mora v tem času svoje znanje prenesti na svojega »naslednika«. Zakaj pa ne bi uvedli »mentorskih parov« na določenih delovnih mestih, kjer izkušenejši (starejši) delavec nekaj mesecev na delovnem mestu mentorira in prenaša znanje na mlajšega. Zakaj ne bi naredili »interne šole« v podjetju ali v povezavi več podjetij, kjer bi izkušeni starejši in upokojeni gostinsko-turistični delavci (»stari mački«) usposabljali mlajše in neizkušene sodelavcev. Zakaj ne bi naredili skupnega nacionalnega gostinsko-turističnega portala – borze ponudbe in povpraševanja po delavcih ter vseh možnih oblikah sodelovanja (zaposlitev, študentski servis, praksa, usposabljanje, vajeništvo, job-rotation, mednarodno sodelovanje, izmenjava delavcev,..…) Naj bo ta članek poziv vsem kadrovskim delavcem ter direktorjem in lastnikom turističnih dejavnosti v najširšem pomenu - zaposlujte ali sodelujte s zdravimi ter čilimi in aktivnimi starostniki oz. upokojenci. Njihovo znanje, modrost, izkušnje ter tiho znanje ter poznavanje dogodkov iz preteklosti so velika dodana vrednost, ki bo bogatila in »modrila« ter oplemenitila in mentorirala mlajše turistično-gostinske delavce. Naši gostje in turisti, ki bodo prihajali v naslednjih desetletjih pa bodo (vedno) starejši. Kdo bodo lahko njihovi gostitelji ali občasni sogovorniki (s katerimi bi se želeli pogovarjali in sodelovati)? Prav starejši! Kontakt: ivanusa.mirjana@gmail.com mag. Mirjana Ivanuša-Bezjak

Boris Cipot

Murska Sobota: umetniške skulpture in asfaltne krpice

gostoljubnost

Mirjana Ivanuša-Bezjak

Kaj gostu (turistu) pomenita gostoljubnost in prisrčnost?

Boris Cipot

Murska Sobota: Umetniške skulpture propadle Mure kar dvakrat plačane II

Slovenci po svetu

Boris Cipot

Murska Sobota: Umetniške skulpture propadle Mure kar dvakrat plačane II

Pred tednom dni je bil na spletnem Reporterju objavljen prispevek o tem, kako so umetniške skulpture iz zbirke propadlega konfekcijskega velikana Mure s pomočjo Pokrajinskega muzeja in mestne Galerije in ob sodelovanju mestnih oblasti postale del zanimive forme vive na travnatih površinah ulice Štefana Kovača. Poteza si je zaslužila vso pohvalo tudi s strani avtorja zapisa. Seveda je ob tem spomnil tudi na manj lepo plat zgodb, povezanih z lokalno oblastjo, ki jo poosebljata rdeći župan Aleksander Jevšek in njegov direktor občinske uprave Srečko Đurov. Gre za katastrofalno stanje asfaltnih površin mestnih ulic in pločnikov, ki so po vsaki zimi v vse bolj katastrofalnem stanju. Celovite prenove ni, raje se z občinskim in seveda državnim proračunskim denarjem preplačuje izgradnja krožišč, od katerih so prometne rešitve v nekaj primerih povsem skregane z varnostnimi zahtevami. Na primer osrednje krožišče na Trgu zmage. Ampak, kaj bi o tem, saj vsaka otvoritev krožišča prinese vnovično pojavljanje v lokalnih medijih, široki nasmehi in prijazne besede o tem, kako v mestu tečeta med in mleko. Na asfaltno »žalost« na Lendavski ulici, kjer je velik stanovanjski kompleks, zgrajen v zlatih časih Mure, seveda mediji, naklonjeni soboškim oblastnikom, to so pa itak vsi, niso opozarjali. Minulo sredo smo z besedo in sliko opozorili nanjo na spletnem Reporterju. In ne boste verjeli, že čaz dva dni so se soboški komunalci lotili krpanja najhujših lukenj, ki so predstavljale tudi hudo grožnjo udeležencev v prometu. Verjamemo, da so jih tja napotili šele lokalni oblastniki, ko so prebrali naš zapis. Boris cipot

Boris Cipot

Murska Sobota: umetniške skulpture in asfaltne krpice

Boris Cipot

Je soboški župan Jevšek plačal volilni zapitek 2014 in zaaral romske glasove za volitve 2018?

Turizem

Mirjana Ivanuša-Bezjak

Turizem starostnikov - priložnost za slovenski turizem, ki je ne smemo zamuditi

Oglasna sporočila

V Fokusu

pred 4 dnevi
Sreda v sredo: Vili Kovačič in dr. Jože ...
Vse bliže smo nedelji, 24. septembra, ko naj bi Slovenke in Slovenci odločali o tem ali potrditi ali pa zavrniti ...
(0)
pred 4 dnevi
Dr. Milan Zver predstavil program strokovnega ...
Slovenija mora spet postati proaktivna v delovanju in soustvarjanju politik evropskih institucij in Natu ter okrepiti ...
(0)
pred 5 dnevi
Zaradi ignorantstva ministrice Vraničarjeve bo ...
Od sodbe Vrhovnega sodišča, ki je državo »obtožilo«, da je od maja 2015 do junija 2017 delavce ...
(0)
pred 5 dnevi
Ob polletju čisti dobiček NKBM 32,7 mio eur
 Nova KBM je zaključila prevzem družbe Summit Leasing Slovenija (SLS), ene vodilnih lizinških družb v ...
(0)
Sep 15, 2017
NKBM Moody's spremenil obete iz stabilnih v ...
Oceno je spodbudila sprememba ocene makro profila Slovenije z zmerno na zmerno+ ter nadaljnje izboljšanje ...
(0)
Sep 13, 2017
dr. Milan Zver
Z dr Milanom Zverom, vodjo slovenske delegacije pri Evropski ljudski stranki, je pogovor tekel o vsebini dogajanj na ...
(0)
Sep 13, 2017
Dr. Bojan Dobovšek
 So novinarji in mediji v »službi pete veje oblasti,« kakor je v svoji istoimenski knjigi  ...
(0)
Sep 12, 2017
Odbor 2015 predsedniku vlade Miru Cerarju
  Odbor 2015 za človekove pravice je bil ustanovljen zaradi številnih kršitev temeljnih ...
(0)
Sep 11, 2017
Predsedniške volitve 2017
Na sobotnem svetu stranke je tudi SDS slovenskim volivkam in volivcem ponudila svojo kandidatko za letošnje ...
(0)
Sep 10, 2017
Še je čas za nov premislek
S profesorjem dr. Ludvikom Toplakom sva se dobila v njegovem kabinetu soboškega dela Alma Mater Europaea, AMEU ...
(0)
Sep 09, 2017
8. Festival prekmurske gibanice in šunke
Dvorišče soboške graščine in njene okolice je bilo prizorišče dvodnevnega, že osmega po ...
(0)
Sep 08, 2017
8. september – mednarodni dan pismenosti
PISMENOST je sposobnost branja in pisanja ter zmožnost razumevanja vsakdanjih sporočil. Je pomemben del razvoja neke ...
(0)