Portrtret, Profi, starček.   

S prijateljem sediva na kavici v eni od koseških kafičov. V daljavi opazim moškega, njegova hoja mi je bila znana, nasmehnila sem se, spoznala sem ga, razveselili sem se ga. V tisočinki sekunde se je prikazal spomin iz pred mnogih let. V mladosti je bil neke vrste poseben ljubimec, vsaj tako je želel, a v resnici le moj zelo dober prijatelj, celo smučarski učitelj v Kranjski Gori. Tudi moji dve deklici je učil prvih zavojev. Dolga zgodba, a zelo vesele narave, kakor jaz, enako on. 

Prijatelj je opazil, da so se mi usta še bolj raztegnila in je z menoj vred gledal možakarja, ki se je približal, da sem se opravičila in skočila preko zelenice, da ga pozdravim. Tudi možakar me je takoj spoznal, se nasmehnil in le stegnil roko v pozdrav. Ta isti trenutek mi je bilo žal, da sem stala pred njim. Moj namen je bil čisti kakor Sava Bohinjka, da bi ga povabila in predstavila prijatelju. Skesano sem tudi na vabilo takoj pozabila. Minilo je par sekund, zelo mučnih sekund, oba sva utihnila, se gledala in molk sem prekinila z vprašanjem:

„ Profi, ni kaj, od daleč sem te opazila, še vedno imaš strumen korak in želela sem ta le pozdraviti, kako si?“

„Joj, Kraljica( tako me je vedno klical) kaj ne vidiš“?

„Ja, vidim“! Rečem tiho.

„Kanta za smeti“! Odgovori.

„ Joj, kar ne morem verjeti, Profi, žal, res je!!“

„Ti še vedno …. prekinila sem ga, ga potrepljala po ramenu in se poslovila s počasnim korakom.

Pri mizi sem se skoraj zjokala. Moj stari vesel in zelo zabaven prijatelj je bil starček, starček. Nasmeh in veder obraz so prekrile globoke gube, lišaji po čelu. Manjkali so mu zobje. Starček. Sramoval se je srečanja z menoj.

Moja napaka, da sem zdirjala pozdraviti moškega. Dobra izkušnja. A sem takoj veselo nadaljevala „kofetkanje“. Čutila sem dolžnost, da prijatelju povem par besed o tem možakarju. Isto velja za vas.

Davnega leta 1976 sedim v avli hotela, kjer čakam možev klic. Mimo pride slikar in me vpraša, če želim portret.  

„Ja, prosim, če nisi predrag“ Pogovor med mano in slikarjem ni važen, vsakdanji in jaz na trnih, kdaj me receptor pokliče. Mimo pride Profi in gleda mene, stopi korak nazaj, gleda že skoraj končan portret in vpraša:

„Aleksandra, zakaj si pa tako resna“!

„Ah, Profi, ker sem zelo resna oseba po naravi!“ sem tečno odgovorila

Prične se smejati, enako jaz, enako slikar, drugi gosti so se tudi pričeli smejati in Profi na glas,

„Ti se boš še v krsti smejala, Franci (slikar), ta portret mora v smeti“.