Bodi to kar si, ali še boljši!                  

Le na poti skozi življenje si prilasti dobrih lastnosti.

V rani mladosti sem odpotovala, nekateri bi celo rekli, da sem pobegnila, ne vem še, še nisem popolnoma razčistila s seboj , a vem pa za sigurno, da življenja, ki mi ga je obetala primarna družina in sociala, nisem želela več sodelovati. Slovenska družba še danes ne sprejme drugačnosti. Mislim, da sem o drugačnosti že pisala, danes le par besed.

Kar me je pred leti zelo motilo je to, da me je mati vedno karala: „Ja, punca, kakšna pa si, kaj bodo pa ljudje rekli, da …. da..... in tekom osemnajst let je bilo teh DA, že kar za izvoz. Ko sem pa ravno te ljudi, ki naj bi jih smatrala za tiste, ki so me ocenjevali, saj glede na materine grožnje, so ti „ljudje“ bili vodilni podporniki lepega vedenja. In ravno ti ljudje mi nikoli niso priskočili na pomoč. Od teh ljudi nisem nikoli dobila tolažilne besede, nikoli objema, nikoli me niso povabili k sebi, nikoli niso želeli biti moji zaščitniki. „Ja, kaj pa sedaj“, sem si rekla? „ Briga me za vse te ljudi““ tudi za vse člane družine in ubrala sem svojo pot. Vem, da so me, ali pa me še bodo obrekovali, kar je samo le njihov problem. In enako je še danes, ljudje, ki obrekujejo in kritizirajo so po moji presoji, verjemite mi, da sem ta fenomen obrekovanja in kritiziranja tudi znanstveno preučila. To so posebne vrste ljudi, ki želijo le sebe izpostaviti in „ žrtvam“ zabičati kako so oni boljši. Le nekaj primerov bom navedla.

Danes se vse pogosteje sliši in bere v revijah in celo v dnevnem časopisju, predvsem pa na face book-u, kjer ljudje govorijo in kritizirajo: ali drugače povedano: smo "etiketirani"! Verjetno že vsak s svojo "nalepko".

Za heteroseksualnost menijo, da je zmedenost, oseba je malo „mahnjena“.

Za homoseksualnost naj bi bilo značilno, da je greh, v nekaterih državah celo prepovedano s smrtno kaznijo. Še vedno ne vem, s kakšno pravico so ljudje „posejali“ grehe te vrste.

Če je oseba debela, že „ima etiketo“, da je ogabna.

Če osebi iskreno poveš kar misliš, je ogenj v strehi, češ si prase.

Če je oseba na ulici oblečena udobno, sproščeno, se sliši okoli te osebe, da je kmet.

Če ima ženska moške prijatelje, je kurba.

Če ima moški ženske prijateljice, je kurbir ali fintar.

Če je oseba oblečena po modi in razkošno, je snob.

Če je bogastvo, si tat.

Če si zdrav, ti zavidajo in postaneš lažnivec.

Če nič ne rečeš, si potuhnjena osebnost , tiha voda ali grob.

Če si uspešen, ti grozi „čreda“, ki bi te rada uničila.

Če si politik, joj, joj, veriga besed se sproži: lažnivci in tatovi.

Če si reven, ti večina privošči.

Ali resnično živimo v družbi, kjer brez markiranja, etiketiranja ne gre več?

Tako je. Če imajo vsi trgovski artikli etikete, zakaj jih ne bi imeli tudi mi? Mar ne? Vsaj tako je v Sloveniji.

Naj vam zaupam mojo zgodbo. Vse moje „etikete“ sem obrnila! In ljudem se zazrem v oči.

Mar so res brez značaja?            

A „etiketiranje“ se nikoli ne bo prenehalo, dokler ljudje ne zaživijo svobodno, demokratično. V državah s temi političnimi načeli „etiketiranja“ ni. „Etiketiranje“ je v Sloveniji postal nacionalni „priboljšek“, nacionalni mikrob, ki sproža in povzroča veliko zla. Zlata vreden pregovor: počisti pred svojim pragom, najprej!

Teorija o „ nalepkah“ temelji na ideji, da vedenje določenih subjektov je izvedljivo samo takrat, ko jih družba izbere z oznako posebneži. Pomembnim posameznikom v družbi, npr. politikom, sodnikom, policistom, prostitutkam, prekupčevalcem z drogami in orožjem itd, njim so ponavadi nalože najpomembnejše „nalepke“. Na žalost pa ljudje, ki sprejemajo označevanje drugih;  ne glede ali so pravilna ali napačna, pa odredijo težke politične in socialne razmere v deželi. Težki časi spreminjajo mnenje označenih oseb, tudi v luči dokazov o nasprotnem.

Veliko strpnosti, veliko dela in razuma bo še potrebno, da postanemo v Sloveniji delček svobode in demokracije. Po anketah sodeč, če Danska v tem obdobju aprila 2014 popolnoma preneha z razvojem, bi Slovenija potrebovala 85 let trdnega dela in razvoja, da dohiti danski standard. Veselo na delo, veselo za doseg lepšega JUTRI.

NE ŽELIM SI PERFEKTNEGA ŽIVLJENJA,

ŽELIM SI LEPO ŽIVLJENJE  

SREČNO,

Aleksandra Veble