Članek
Življenje vedno preseneti, tako ali drugače
Objavljeno May 07, 2015

Od rojstva živim na vasi, v hiši z velikim vrtom, imamo kar nekaj sosedov, eni so super prijetni, drugi malo manj, pa vendar naša soseska živi v ravnovesju. Obdani smo s prostranimi bujnimi travniki, posejanimi z nepreglednim številom dišečih rožic, najrazličnejših trav in zdravilnih rastlinic, s polji, na katerih vsako leto raste koruza, pšenica, ajda, soja in vse ostale kulturne rastline. Okoli nas se razprostirajo gore, hribovja, griči, kamor seže oko, se vidijo prijetni zeleni gozdovi, v daljavah gradovi različnih plemiških družin, cerkve in vsa ostala kulturna in naravna dediščina. 

Ko sem bila še majhna punčka, stara nekje 6 ali pa 7 let, sem se veliko igrala zunaj. Kako se ne bi, v tako prijetnem okolju. Takrat tu še ni bilo toliko prometa, tudi ljudi je bilo precej manj. Ni bilo javne razsvetljave, pločnikov, ograjenih vrtov in nismo imeli vseh teh elektronskih naprav, ki nam kraljujejo danes. In sem našla prijateljico svoje starosti, pa sva se vsake toliko igrali na dvorišču. Sem in tja se je zraven pojavil tudi en majhen fantek, morda je bil srčkan, kaj pa vem, spominjam se samo tega, da je bil mlajši od naju, se pravi že glede na logiko majhnih otrok ni spadal v najine vrste in ni bil dobrodošel pri najini igri. Spominjam pa se ga tudi po tem, da je bil neznosno siten. nagajal nama je, sitnaril, vrgel kakšen kamen, ukradel lopatko iz peskovnika ali pa preprosto izzival. Očitno mu je šlo to že takrat zelo dobro. 

Z leti sva se z omenjeno prijateljico prenehali igrat skupaj na našem dvorišču, v osnovni šoli sva si našli vsaka svoje prijatelje in tudi omenjeni fantek je odšel v pozabo, četudi smo vsi iz iste vasi, celo z iste ulice, čeprav nekoliko oddaljeni drug od drugega. 

Ta fant se je sčasoma pojavil v življenju moje 6 let mlajše sestre, ko ji je težil in jo zafrkaval, puberteta pač. In ona ga ni marala. Hm, najbrž sva si kaj v sorodu, bi pomislila ;) Izogibala se ga je, ni ji bil prijeten. Najbrž je bilo nekje v tistem času, ko sem po dolgoletnem prigovarjanju končno prepričala starša, da smo kupili psa, bernskega planšarja. Seveda, velik in močan pes, jaz sem bila še v osnovni šoli, prav močna verjetno nisem mogla biti. In sem ga peljala ven na rolarjih. In sem tudi padla kot sneta sekira. In po nekakšnem naključju se je v bližini ponovno znašel ta nadležen fant, ki se mu je stvar seveda zdela skrajno smešna. In sem mu obljubila, da če ne neha, bo moj pes prišel k njemu na dom. Še danes se smejim temu; sem pa izbirala besede in grožnje =P

Ko so tako minevala leta, smo vsi postali nekoliko zrelejši. Nekje času gimnazije smo se s prijatelji vsakodnevno videvali zunaj, vedno smo našli prostor pod milim nebom in skupaj pisali spomine na te lepe čase, ki so prehitro minili. V vasi imamo tudi eno zelo staro hišo, v kateri je ena izmed prijateljic s svojima bratoma pričela prirejati žurke; bilijard, namizni nogomet, dobra družba in Bandidosa kolikor ti srce poželi so bili obvezna stalnica, brez katere ne bi preživeli. In na teh žurkah sem sčasoma po nekem nenavadnem naključju prišla skupaj s fantom, o katerem sem pisala že na začetku. Sicer me je bilo po pravici povedano ga vedno strah gledati v oči, ker je imel eno oko poškodovano in je bilo drugačno, slepo, vendar sva večino večerov in noči preplesala skupaj. Odlično je plesal in imela sem občutek, da se ujameva bolje kot kdorkoli drug, ko je prišlo do plesnih korakov. 

Tako je minilo še nekaj let. In na edni izmed veselic naju je ples pripeljal na najino skupno pot, po kateri hodiva že 5 let. Nikoli si ne bi mislila, da se bo življenje obrnilo v to smer. Če bi mi kaj podobnega povedal kdorkoli, ko sem bila majhna in mi je šel ta fantek na živce, bi najbrž mislila, da ni povsem normalen. Danes pa, ko se ozrem nazaj, vidim, da življenje vedno znova preseneča. In kot sem že enkrat pisala, tudi vse obrne. Danes mi ta isti moški, ki je bil takrat le fantek, stoji ob strani, me podpira, še vedno pa ni pozabil, kako se da punce uspešno izzivati ;) Danes skupaj načrtujeva prihodnost, za katero bi pred toliko leti menila, da bo popolnoma drugačna, da bova šla gotovo vsak svojo pot; nikoli si ne bi niti mislila, da se bodo najine poti križale, kaj šele na način, kot se križajo sedaj. 

Srečna sem, da je tako. =)