Članek
In se je začela abstinenčna kriza - kriza po živalskih proizvodih
Objavljeno Mar 22, 2015

Res, da je od moje (tisti hip popolnoma trdne) odločitve, da bom veganka, preteklo komaj nekaj več kot 72 ur, kar ni vse skupaj nič, vendar se vsak dan ponovno sprašujem, ali bom zmogla. Ali sem dovolj sita, ali res ne bom nikoli več jedla sočne pice s sirom, ali ne bom nikoli več jedla slastne pite, ki jih prodajam v kavarni, ali ne bom nikoli več jedla špagetov s tuno in kislo smetano in slastnih sadnih tort s smetano? A res ne? 

Priznam, skušnjava je velika. Včeraj je sestra s svojima prijateljema zvečer naročila pico, mmmm, kako je dišalo. Je bila margerita in mi je bilo že skoraj žal, da si nisem še sama ene naročila. In sem pojedla samo malo skorjice z roba. Oh, kako neznansko dober je bil. Potem smo šli danes na tortico, v Kamnik, kjer vem, da imajo tudi presne slaščice. In sem vzela edino presno tortico, ki je bila na voljo, medtem ko sta sestra in njena prijateljica naročili jagodno-čokoladni mousse in borovničevo torto. Že izgledalo je popolnoma drugače, lahko sem si zamislila, kakšen okus imata, kako sočni sta, kako dobrega okusa, kremasti, smetanasti. Skratka, videti je bilo mnogo boljše, kot tisto, kar sem imela sama na krožniku. Na poti domov smo se ponovno ustavili v piceriji, lakota je res huda stvar ;) Ker na meniju seveda ni ničesar veganskega, jaz pa nisem bila čisto pri volji za spraševanje, če bi mi lahko naredili pico po mojih željah, sem ostala brez pice in slastnega obroka. Pa nisem bila lačna, daleč od tega.

Ko so doma takole jedli, sem se ponovno spraševala, ali ima smisel, da tako na hitro pričnem s takim preobratom. Mogoče sem si preveč na hitro zastavila težak cilj, glede na to, kaj sem jedla prej. Mogoče bi se morala stvari lotiti postopoma, mogoče za začetek vsaj na lakto-vegetarijanski način, pa bi potem postopoma ukinila tudi mlečne izdelke. Ja, ta ideja mi je postala všeč. Preveč všeč. Ne, tega si nisem zamislila tako. Tudi za mleko živali trpijo, ni dosti drugače kot pri živalih, ki jih ubijajo za meso. Mi bo uspelo?

Tukaj so trenutki notranjega boja same s seboj. Boja z navadami. Z večinskim prehranjevanjem naše družbe, kulture. S spremembami same sebe. Te spremembe so težke, čeprav vem, da je tako prav. Najbrž tudi zato, ker sem obkrožena z ljudmi, ki z menoj ne delijo svojega prepričanja, ki ima popolnoma drugačno mišljenje in vedenje o izkoriščanju živali. O tem, da meso ni nujno potrebno. Niti mleko. Niti jajca. Če bi bilo to res tako potrebno, potem ne bi potrebovali prečiščevalih kur, postov, razstrupljanj. Ne bi bilo raka, težkih in smrtnih bolezni. Če bi bilo to tako nujno potrebno, bi se ljudje ob opustitvi take hrane počutili slabše, vendar je situacija ravno obrnjena. 

Sreča, da imamo internet. Da se na ta način lahko povežemo ljudje enakih razmišljanj, enakih želja, potreb. To resnično pomaga pri takih odločitvah. Ponovno sem odprla spletne strani, ki govorijo o vegantvu, vegetarijanstvu, o prehodu na tako prehrano, na nov način življenja. In ponovno so me prepričale. Ja, želim si to. Ne, ne želim, da so živali mučene zato, da bom lahko pojedla margerito ali pa pravljično pito z belo čokolado. Ker lahko živim tudi od drugačne hrane, samo naučiti se moram.

Ravnokar sem povečerjala. Naredila sem si božanski sendvič. Na kruh sem namazala veganski drobnjakov namaz, nato pa kruhek obložila z narezanim paradižnikom, rukolo in zeleno solato. Odličen okus, popolna kombinacija. Noben sendvič s suho salamo me ne bi tako razveselil. =)

Ostajam pri svoji odločitvi.