Članek
Spomini
Objavljeno Feb 08, 2015

Življenje. Vedno se tako zanimivo obrača. In se tudi zanimivo obrne. Preseneča. V dobrem in slabem smislu. Zadnje čase je v moji okolici umrlo veliko poznanih ljudi. Preveč, bi rekla. In niso bili vsi stari, nasprotno. Med njimi sta bila tudi dva, ki sta imela pred seboj še celo življenje. Toliko ljudi, toliko znanih obrazov. In vsi postopoma odhajajo v neznano.

Pred kratkim je prijateljica praznovala rojstni dan. Povabila je nekaj prijateljev in sorodnikov. Ko smo klepetali in se šalili udobno nameščeni na starem kavču, sem za trenutek odplavala. Poskušala sem si za vedno vtisniti v spomin sliko, ki se mi je ponujala pred očmi. Prijatelji na kupu, vsak s svojim kozarcem, prijetno vzdušje, kramljanje, veselo hihtanje. Oh, kolikokrat smo se tako družili, tudi z družbo, ki je kasneje razpadla, in je vsak odšel svojo pot. In žal vseh ni več med nami. 

Težko si je zamisliti, da smo danes še skupaj, da se imamo lepo, da uživamo drug ob drugem, ko pa morda že jutri koga izmed nas ne bo več. 

Tako se v mislih vračam desetletje nazaj v čas, ko smo se veliko družili, ko je bila družba velika, prijateljev mnogo in ko smo se dnevno videvali, skupaj preživljali prosti čas (če ga ni bilo, smo ga pa ustvarili) in pisali nepozabne spomine. Enega izmed tistih, s katerimi smo se imeli najbolje, danes žal ni več. Nikoli ne bom pozabila občutka, ki me je preplavljal, ko smo se odpravljali na njegov pogreb. Kako težko je bilo se še zadnjič poslovit in pustiti za sabo vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Kako težko sem zadrževala solze, ko sem kupovala sveče za svojega prijatelja. Četudi se v zadnjih letih nismo več videvali, je ostal lep spomin na leta, skozi katera smo se presmejali skupaj. Več kot leto je že, odkar je v sanjah odšel, a še vedno pogosto mislim nanj. In na vse, ki so bili z mano in z nami, pa jih ni več. Vsaj ne v takšni obliki, da bi se lahko še kdaj skupaj zabavali.

Čez nekaj minut me je zaročenec predramil iz mojih zasanjanih spominov in misli. Nisem mu povedala, kaj je bilo v mojih mislih, ker ne bi razumel. Veste, ljudje različno dojemamo odhajanje ljudi, ki so nam blizu in ki nam veliko pomenijo. Njemu na primer se zdi to naravno (kar v resnici tudi je), iz tega ne dela nekega buma. Jaz, po drugi strani, pa teh stvari ne morem in ne znam gledati tako lahkotno. Vsako slovo me pretrese, izstreli v vesolje, obrne navzven in nazaj, pusti mi nek čuden pečat. 

In tako se v mislih pogosto oddaljujem od trenutnega dogajanja in si skušam dogodke vtisniti v spomin. Morda zato, da ne bom česa izpustila. Pozabila. Te stvari si želim zapomniti. Želim, da za vedno ostanejo v meni. In želim, da prijatelji čim dlje ostanejo tu, da bomo še naprej skupaj ustvarjali preteklost! =)