Že kot enoletni deklici so mi zdravniki diagnosticirali astmo. Mami je vsako noč zaskrbljeno poslušala moje dihanje, me zbujala, da sem vdihovala zdravila in stalno poslušala dogajanje v mojih pljučih, da piskanje ni šlo prenizko. Vse prepogosto se je cela družina prebudila z mojim zaskrbljujočim kašljem in lovljenjem sape in premnoge noči smo s staršema preživeli na urgenci, ker mi astmatični napadi niso prizanašali. Otroštvo je bilo s tega vidika naporno. Smejanje je bilo skorajda prepovedano, vsak napor je pogosto vodil v nove napade in zdravila z inhalacijami na urgenci so bili rutina. Tako rada bi se smejala in se nisem smela. No, da se ne bo napačno slišalo, seveda sem se smela smejati, vendar bi bilo z vidika bolezni bolje, če se ne bi. Smejanje od srca = astmatični napad. Si predstavljate? Danes k sreči težave niso več tako "težavne", smem se smejati, smem teči, iti na sprehod in podobno. Mnogi so pri tem vse življenje precej ovirani. Tako da, čeprav sem na trenutke nekoliko nesrečna, ker vem, da bo morala s tem živeti vse življenje, sem po drugi strani srečna, ker še vedno diham.

Ker sem z boleznijo živela že 25 let, torej večino življenja, sem imela vedno v mislih, da pač poznam bolezen, da vem, za kaj gre, da vem, kako pljuča delujejo in podobno. Seveda, nekaj imamo in menimo, da smo strokovnjaki. No, ko se je astma pred kratkim pričela slabšati do te mere, da mi je neprestano piskalo v pljučih, da zdravila niso in niso prijela, kot bi morala in tako hitro, kot bi morala, sem se malo zamislila. Končno sem se spravila malce pobrskat o tej kronični bolezni, kaj sploh je, kaj to pomeni za bolnika, kako jo uspešno preprečevati, če se že pozdraviti ne da. In tako sem izvedela veliko novega, včeraj sem se udeležila Astma šole v bolnišnici na Golniku, ki je bilo mimogrede odlično predavanje, ki ga priporočam vsem, ki imajo astmo sami ali pa jo ima kdo od njihovih bližnjih. Včlanila sem se v Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov, namen se imam udeležiti dihalnih vaj in delati na tem, da bo življenje s tem čim lažje.

Šele zdaj, ko sem se poglobila v to in ko sem sprejela dejstvo, da bom s tem živela celo življenje in da bolezen ne bo odšla, naj si tega še tako želim, se počutim bolje, bolj svobodno, bolj srečno, da lahko diham, da mi ni potrebno vse noči prebedeti zaradi bolečin v pljučih in potrebe po zdravniški pomoči. In dokler bo tako, bom srečna, zadovoljna, da živim, da me za zdaj to ne ogroža. Na predavanju sem slišala, da imajo nekateri namreč nenadna poslabšanja, ki so precej rizična in se jim ponavljajo, zato sem vesela, da teh težav trenutno nimam. Ja, bolezen je blahko le v mirovanju, sčasoma se lahko stanje spremeni, a za zdaj me zadovoljuje dejstvo, da mi zgolj vdihovanje preprečevalcev omogoča normalno življenje. 

Bodimo srečni, da lahko dihamo!