Dopisovanje med med Vrhovnim sodiščem oziroma podpredsednico magistrico Nino Betetto in ministrom za pravosodje Goranom Klemenčičem glede sodnega reda bi v vojaškem žargonu lahko interpretirali približno takole: “Snemanje je dovoljeno, če se drugače ne določi”. Iz korespondence med Betettovo in Klemenčičem je je namreč še manj jasno, kako je s snemanjem na sodiščih, predvsem  integralov oziroma celotnih obravnav v kazenskih in civilnih zadevah. Do sedaj je bilo v kazenskih zadevah možno snemanje na začetku glavne obravnave in ob razglasitvi sodbe.

Razen črtanja dosedanje določbe, da je za slikovno snemanje sodnika oziroma članov senata potrebno njihovo soglasje, sodni red pravzaprav ne prinaša ničesar novega. Po novem je teoretično mogoče tudi snemanje celotne glavne obravnave, kjer javnost ni izključena, vendar, če to dovoli predsednik sodišča. Tu pa nastane problem, ki ga razlaga Gorana Klemenčiča ne rešuje. Namreč, v katerih primerih naj predsednik sodišča da dovoljenje in kdaj naj prepove snemanje celotne glavne obravnave. Razlaga spravlja v obup tako sodnike oziroma senate ter predsednike sodišč, kot tudi novinarje in stranke. Če medij ni ravno privrženec ekshibicionističnih nastopov na začetku in na koncu sojenja, se pravzaprav za novinarje snemalce in fotografe, predvsem pa za javnost, ni nič spremenilo. Ljudi zanima, kaj se je oziroma, kaj se dogaja na glavnih obravnavah, ne pa snemanje na začetku in na koncu, kjer se sicer lahko posname sodnika in senat. Minister za pravosodje Goran Klemenčič je namreč podal razlago 16. in 17. člena Sodnega reda (Razlaga snemanja in fotografiranja z vidika varstva osebnostnih pravic) in dal navodila za njuno izvajanje. Zahtevo za razlago prvega odstavka 17. člena Sodnega reda z vidika osebnostnih pravic strank  je na Ministrstvo za pravosodje naslovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Oba dokumenta, dopis Vrhovnega sodišča in razlaga, ki jo je podal minister za pravosodje, objavljamo v integralu.

Omenjeno korespondenco zelo priporočamo v branje, ne samo laični javnosti, ampak tudi pravnikom, saj bi si tisti pravniki, ki so sposobni interpretacije omenjene razlage, pravzaprav zaslužili najmanj nagrado pravnika leta. Novi sodni red, ki ga je konec decembra izdal minister za pravosodje in je začel veljati 1. januarja med drugim določa, da je fotografiranje in snemanje v zadevah, kjer javnost ni izključena, dovoljeno neposredno pred začetkom javne glavne obravnave in ob ustni razglasitvi odločitve, pri tem pa je črtana dozdajšnja določba, da je za slikovno snemanje sodnika oz. članov senata potrebno njihovo soglasje. Po novem je mogoče tudi snemanje celotne glavne obravnave, kjer javnost ni izključena, če bo to dovolil predsednik sodišča.

Klemenčič sicer v obrazložitvi zapiše, da je javnost sojenja bistvena prvina demokratične družbene ureditve in tudi z ustavo posebej zajamčena pravica, ki v okviru temeljne človekove pravice do sodnega varstva zagotavlja uresničevanje pravice do poštenega sojenja. Tako Zakon o pravdnem postopku 1, kot Zakon o kazenskem postopku 2, sledita ustavno zapovedanemu načelu javnosti sojenja iz 24. člena Ustave Republike Slovenije 3. Javnost sojenja zajema javnost obravnave in javnost izrekanja sodb. Omejitev javnosti sojenja je lahko določena le z zakonom. Upoštevajoč navedeno 17. člen Sodnega reda ureja in določa zgolj čas, obliko in način zagotavljanja javnosti sojenja v okviru in pod pogoji, ki jih določata ustava in zakon, kot obliko sodnega poslovanja z namenom zagotavljanja enotnega uresničevanja javnosti sojenja. Prvi odstavek 17. člena Sodnega reda ureja izvrševanje uresničevanja pravice javnosti sojenja v primerih, ko javnost ni izključena, tako da se izvedba snemanja in fotografiranja skladno z ustavo in zakoni omogoči neposredno pred začetkom glavne obravnave in ob ustni razglasitvi odločitve. Pri tem je seveda treba način in izvedbo snemanja ter fotografiranja organizirati in zagotoviti tako, da so onemogočeni nedopustni posegi v človekovo dostojanstvo in osebnostne pravice strank in udeležencev v postopku in da je obenem omogočena čimbolj nemotena izvedba javne obravnave oziroma izvrševanja sodne oblasti. Tehnične in praktične podrobnosti za zagotavljanje korektnega izvajanja snemanja in fotografiranja imajo sodišča običajno urejene oziroma jih lahko urejajo in zagotavljajo tudi s hišnim redom v skladu z določili 16. člena Sodnega reda. Drugi odstavek 17. člena Sodnega reda ureja način pridobitve dovoljenja za snemanje celotne javne glavne obravnave. Določeno je, da v primerih, če zakon ne določa drugače, dovoljenje izda predsednik sodišča. Zaradi organizacije možnosti izvedbe snemanja javne obravnave na način, da bodo onemogočeni nedopustni posegi v osebnostne pravice strank in drugih udeležencev postopka ter čimbolj nemotene izvedbe javne obravnave oziroma sojenja, mora predsednik sodišča o izdanem dovoljenju najmanj en dan pred javno obravnavo obvestiti in seznaniti sodnika. Upoštevaje zgoraj navedeno ter možnosti, ki jih ima sodnik posameznik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek, po tretjem odstavku 17. člena Sodnega reda, mu navedeni člen kot celota daje na voljo vsa potrebna sredstva, da se, ob upoštevanju ustavno in zakonsko določene javnosti sojenja, tudi osebnostne pravice strank v fazi fotografiranja in snemanja ustrezno zavarujejo, tako kot je veljalo doslej.

Kako naj si torej razlagamo navodilo ministra, da “ima sodnik posameznik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek, po prepričanju ministra, tako na voljo vsa potrebna sredstva, da se tudi osebnostne pravice strank v fazi fotografiranja in snemanja ustrezno zavarujejo, tako kot je veljalo doslej”, drugače kot prepoved snemanja glavnih obravnav, tako v kazenskih kot civilnih zadevah.

Vladimir Vodušek

Snemanje in fotografiranje na sodiščih dovoljeno, če ni drugače določeno – Top news

Dopisovanje med med Vrhovnim sodiščem oziroma podpredsednico magistrico Nino Betetto in ministrom za pravosodje Goranom Klemenčičem glede sodnega reda bi v vojaškem žargonu lahko interpretirali približno takole: “Snemanje je dovoljeno, če se drugače ne določi”. Iz korespondence med Betettovo in Klemenčičem je je namreč še manj jasno, kako je s snemanjem na sodiščih, predvsem  integralov oziroma celotnih obravnav v kazenskih in civilnih zadevah. Do sedaj je bilo v kazenskih zadevah možno snemanje na začetku glavne obravnave in ob razglasitvi sodbe. Razen črtanja dosedanje določbe, da je za slikovno snemanje sodnika oziroma članov senata potrebno njihovo soglasje, sodni red pravzaprav ne prinaša ničesar novega. Po novem je teoretično mogoče tudi snemanje celotne glavne obravnave, kjer javnost ni izključena, vendar, če to dovoli predsednik sodišča. Tu pa nastane problem, ki ga razlaga Gorana Klemenčiča ne rešuje. Namreč, v katerih primerih naj predsednik sodišča da dov