PESMI O MAVRICI

Tamara Laganin Kranjec

ČE VIDIŠ MAVRICO

 

ČE VIDIŠ MAVRICO,

ME BRŽ POKLIČI,

ZAUPAJ MI, ČE PRIDE,

ČE VIDIŠ MAVRICO,

POVEJ PRI PRIČI,

DA KRHKA MI NE UIDE.

 

ČE VIDIŠ MAVRICO

IN VEM, DA JO VIDIŠ,

KER VIDIM JO TUDI JAZ.

ČE VIDIŠ MAVRICO,

JO OBČUDUJVA

DRUŽNO TISTI ČAS.

 

ČE VIDIŠ MAVRICO,

POVEJ MI VEDNO,

DA JO VIDIŠ TUDI TI,

ČE MI POVEŠ,

BO ŠE VEČJA ŽARELA

ZATE IN ZAME VSE DNI.

***

SKLANJATEV

 

MAVRICA STA DEŽ IN SONCE,

MAVRICE NI V NAŠE KONCE,

MAVRICI POBARVAŠ LOK,

MAVRICO POSLAL JE BOG,

OB MAVRICI ZAKLAD TE ČAKA,

Z MAVRICO GREŠ DO OBLAKA.

 ***

ROŽNA JE KOŽNA,

RDEČA ŽAREČA,

RUMENA SLEPEČA,

ZELENA PRERODI TE,

MODRA POGLOBI TE,

V VIJOLIČNI STA LUČ IN NOČ,

OJ, MAVRICA, TI SKRIVNA MOČ.

***

 

V BELIH PLANJAVAH,

V MODRIH VIŠAVAH,

V SINJIH DALJAVAH,

MOST SE JE STKAL.

 

V SRCU GA NOSIM,

V PESMIH GA TROSIM,

V SEBI GA PROSIM,

DA BI OSTAL.

 

V SINJI VIŠINI,

DALJNI MODRINI,

MOST SE RAZBLINI,

ŽAL MI JE, ŽAL.

***

 

V SIVIH BISERIH NEBA

LEP TUNEL SE STKAL JE,

V ŽARKIH SONCA ZASIJAL,

SE SPUSTIL DO TAL JE.

 

TEME NIMA TA TUNEL,

SONCE VANJ POBLISNE,

TA TUNEL JE AKVAREL,

KI V NEBO SE VTISNE.

 

PELJI ME V TA AKVAREL,

V SONČEVI MOKROTI,

PELJI SKOZI TA TUNEL,

PO NEBESNI POTI.

 

PELJI ME V TA AKVAREL,

SONCE VANJ POBLISNE,

PELJI SKOZI TA TUNEL,

DA V SRCE SE VTISNE.

***

 POGLEJ, STRELA,

SE DEŽ DELA,

TEDAJ UDARI,

O BOGVARI!

 

NA VSE KONCE

Z NEBA LIJE,

A GLEJ, SONCE,

ŽE SPET SIJE.

 

PET BARV ZLITI

SE V MOST SKUŠA,

SE V NJEM SKRITI

SVETÁ DUŠA.

***

 

VIHAR BESNI,

NA VSE STRANI,

GROM TREŠČI KAKOR ŠTIRJE,

NEBO PREBIJE,

DEŽ SE ULIJE,

VSEPOVSOD NEMIR JE.

KO IZPRAZNI VSAK

SE ČRN OBLAK,

KONČAN NEVIHTE DIR JE,

ŠE ZABOBNI

IN ODHRUMI,

PO VSEH VIŠAVAH MIR JE.

ZA MRAČNO PLAN

KAKOR IZ SANJ

ŽE SONCE NOV IZVIR JE.

MED KAPLJE MEČE

ŽARKE SREČE

V MAVRIČNO PREMIRJE.

 

***

 

 VZHOD IN ZAHOD –

RAZPNEM SE KOT LOK,

OBJEMAM, OJ

ZEMLJA TE,  MATI,

VZHOD IN ZAHOD –

DOTIKAM SE TAL,

DA BI JIH MOGLA

ZMEHČATI.

 

VZHOD IN ZAHOD –

POVSOD SEM DOMA,

V SONCU IN

DEŽJU PREBIVAM,

VZHOD IN ZAHOD –

JU VEŽEM Z NEBA,

V MAVRIČNI LOK

SE PRELIVAM.

 

VZHOD IN ZAHOD –

POIŠČI BOGASTVO,

TAM, KJER VSAK LOK

SE KONČA,

VZHOD IN ZAHOD -

V SKRINJI JE BRATSTVO,

VMES PA MOSTIČ -

DO SRCA.

***

 

JE EN SAM LOK,

JE EN MOSTIČ,

V NEBA OBOK,

JE VSE IN NIČ.

JE VSE OBARVANO NEBO

IN NIČ, KO SE RAZPÚSTIL BO.

JE EN SAM LOK,

V NEBA OBOK,

JE VSE IN NIČ,

JE EN MOSTIČ.

 

POD TA MOSTIČ

NAJ BI PODALI

VSI MAJHNI SE IN TISTI,

KI KOT OTROCI SO OSTALI

V SVOJI DUŠI ČISTI.

 

POD TEM MOSTIČEM

NAJ HODILI

BI SKUPAJ KAKOR BRATI,

KI ZMOREJO DRUG DRUGEMU

SPOŠTLJIVOST DAROVATI.

 

POD TEM MOSTIČEM

V ENEM NIZU

KAKOR NA OZKI BRVI,

NAJ BI PRIŠLI SI BLIZU

KOT SESTRE IN BRATJE V KRVI.

 

JE EN SAM LOK,

JE EN MOSTIČ,

V NEBA OBOK,

JE VSE IN NIČ.

JE VSE OBARVANO NEBO

IN NIČ, KO SE RAZPÚSTIL BO.

JE EN SAM LOK,

V NEBA OBOK,

JE VSE IN NIČ,

JE EN MOSTIČ.

***

 

TVOJE SO BELE PLANJAVE,

TVOJE NEBESNE VIŠAVE,

TVOJE SO KAPLJE DEŽEVNE,

BARVE BOGATE IN REVNE.

 

TVOJI NEBA SO DOTIKI,

TVOJI CERKVENI ZVONIKI,

TVOJE, KAR KVIŠKU KIPI,

ŠE NEBOTIČNIKI VSI.

 

TVOJI V NEBESNI TEJ BARKI

ZLATI SO SONČEVI ŽARKI,

TVOJE JE VSE, KAR JE ENO,

V MAVRIČNI LOK VGRAJENO.

 

VETER JE TVOJ, KI TE NIHA

IN TE NA KONCU RAZPIHA,

NOSI V NEZNANO TE PIŠ,

KJER SE MORDA SPET RODIŠ.

***

DUŠA JE VČASIH VSA SIVA,

KAKOR DEŽEVNI OBOK,

V NJEJ ŽAR SVETLOBE SE SKRIVA,

SKRIVA SE MAVRIČNI LOK.

 

A IZ NEBESNE KOTANJE

SONCE SE  DEŽJU SMEHLJA,

SREDI POLJANE BREZDANJE

MAVRICA SE LESKETA.

 

KADAR PRETEMNO JE V SRCU,

VČASIH V NEBO SE OZRI,

TJA VEDNO ZNOVA PRIŠLA BO

KAKOR VSTAJENJE LUČI.

 

***

 

OJ MAVRICA, OKO NEBA

SI SKRILA V NAROČJE,

LAHKO SE VZPNEŠ NA VRH SVETA,

V TEBI BLAGA MOČ JE.

 

OJ MAVRICA, KIPEČA TI

NEBO TI SPI NA RAMI,

V SEBI HREPENEČA SI

IN V TEBI BOG JE Z NAMI.

 

OJ MAVRICA, NEBA PRELÉST,

KI V SEBI BARVE DVIGA,

ČLOVEKU NOSIŠ SREČNO VEST,

DA BOG NE ZAPUSTI GA.

 

***

 

V DEŽ, VIHAR,

GLEJ BLISKOV ŽAR,

V GRMENJU VETER TROBI,

ZAŠKROBOTA,

RAZMOČI TLA,

TAKO, KOT SE SPODOBI.

 

SKOZI POTOP

SE ŽARKOV SNOP

V KAPLJICE OZIRA,

ŽARI, BLEŠČI,

VSE RAZSVETLI,

NEBESNI SVOD ODPIRA.

 

NEVIDNA DLAN

V NEBESNO PLAN

PO TEJ NEVIHTI GROBI

NATKALA BO

ŠE MAVRICO,

TAKO, KOT SE SPODOBI.

 

***

 

PO ZEMLJI DROBIM,

NESKONČNO HITIM,

PO SREČNIH IN ŽALOSTNIH PÒTIH,

NA ZEMLJI Z NEBA

KOT PISMO BOGA

ME MAVRICA VČASIH ZAMOTI.

 

TO PISMO JE BOG

V BARVASTI LOK

NAPEL ČEZ NESKONČNO MODRINO,

Z OBLJUBO, DA Z NJO

NEKOČ ČEZ NEBO

SE VRNEM SPET V PRADOMOVINO.

***

 

DEŽJA JOK,

SONCA ŽAR,

BARVNI KROG,

KAKŠEN DAR!

 

O, MOJ BOG,

V NJEM JE UP,

SLAVOLOK

ZAOBLJUB.

 

BARVNI LOK

PRAVIŠIN,

O, MOJ BOG,

IZ DAVNIN!

 ***

POGLEJ MOSTIČ, KI DREMA VRH NEBA,

VISI KAKOR OBLJUBA NEMA VRH NEBA.

RAZKOŠNE BARVE V MIRU PREROJENJA

IZ SONCA IN DEŽJA ZAJEMA VRH NEBA.

TOLAŽBO V SEBI NOSI STARODAVNO,

KI JO PO NOETU POVZEMA  VRH NEBA.

ČLOVEKA, KI SE V STISKI K NJEJ OZIRA,

Z NOVOROJENIM UPANJEM PREŽEMA VRH NEBA.

NENADNO RAZGRADI SE IN OSUJE,

V MINEVANJU POJEMA VRH NEBA.

***

 

O, BREZBOŽNO UMORJENI, KI DRUGIM SO UMRLI,

PRED OBALO UTOPLJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.

VSI MOJI SO IN TVOJI, ČEPRAV JIH NE POZNAVA,

KAJTI NJEGOVI SO IN NJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.

PO MAVRICI SO SE SPUSTILI, Z NJO ODHAJAJO,

V SVETLOBI PREROJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.

S HERODOVSKO SLEPOTO SO  ZAZNAMOVANI,

NAJINI OTROCI NEBOGLJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.

V OBJOKANO SRCE PRIŽIGAM LUČ, NAJ PRIDE MAVRICA,

DA BODO SPET PO NJEJ ROJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.

NAJ PRIDE MAVRICA V SRCE, DA SE PO NJEJ SPUSTIJO

NAJINI OTROCI NEROJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.

***

 

KO SONČNI JE ŽAR

UTIŠAL VIHAR,

NASTALA JE MAVRIČNA SLIKA.

JE DALEČ OD ROK,

JE DALEČ OD NOG,

IN VENDAR SE ZEMLJE DOTIKA.

 

NA ZEMLJI SEM JAZ,

NA MAVRIČNI KRAS

V DALJAVE NE MOREM SE VZPETI.

DA MOGLA BI KDAJ

PO MAVRICI V RAJ,

BI MORALA NAJPREJ UMRETI.

***