Kar vem zase, sem rada obdarovala druge.
Ob raznih priložnostih ali kar tako. Dober občutek sem imela, ko je bil drugi zadovoljen, ko se je nasmehnil in bil vesel mojega darila.
Doma ni bilo veliko daril. Za rojstni dan se spominjam, da sem samo 1x dobila torto in neko darilo zraven. Oče mi je kupil žametne hlače. Tiste hlače sem z veseljem in dolgo nosila, dokler sem mogla. Izjema je bil edino Miklavž, ki pa v tistih časih tudi ni bil zelo darežljiv. Nekaj sladkega&nekaj koristnega.
Ko sem začela služiti svoj denar, sem zato z največjim veseljem kupovala darila. In vabila ljudi na kosila. V službi/ah sem po navadi zbirala denar in kupila darilo jaz.
To je trajalo dolga leta. Neko zadovoljstvo sem čutila v tem. Rada sem imela ljudi. (Rajši kot sebe.)
Potem pa se nekaj zanimivega zgodi. Začnem razbirat, da več dajem, kot dobivam nazaj. Da se jaz vedno potrudim, drugi pa ne vedno.
Da izmenjava ni enakovredna. Da drugemu ni vedno toliko mar zame, kot je meni zanj.
Zakaj?
Ker si pretiravala. Mi reče notranji glas.
Ker si druge vedno postavljala predse.
Iskreno pogledam vase in tam najdem obupno željo po tem, da bi me opazili.
Opazite me!
Jaz sem tista, ki vam kupuje darila in kuha kosila!
Vse samo zato, da sem pomembna, da sem potrebna. Nekomu.
Žalostna sem postala ob tem spoznanju.
Ampak ni bilo druge, kot zavihati rokave in začeti darila podarjati sebi.
Zato letos nisem praznovala svoje okrogle obletnice.
Oz. sva jo praznovala samo midva s Petrom.