Posameznik in skupnost!
Ljubezen združuje in osrečuje, egoizem razdvaja in izključuje, zato si vsak resnico po svoje predstavlja (kot pravijo vsak maler ima svoje oči), posledično je resnic toliko, kot je ljudi!
Vendar s sodelovanjem in iskanjem skupnih poti pridemo tudi do tiste (skupne) resnice, ki nas povezuje in nam omogoča, da ustvarjamo sožitje s sočlovekom in naravo.
In ta resnica je tista, ki je pomembna, saj obstaja ne glede kaj si o njej mislimo, kajti le ta nam omogoča, da smo iskreni sami do sebe in tudi drugih ljudi!
Iskrenost do sebe in soljudi, pa je mogoča le, če človek razvija sposobnost samokritike in odgovornosti do vsega kar dela in se dogaja okoli njega.
Ta samokritika in odgovornost posameznika za svoje življenje pa se najbolj uveljavlja takrat, ko človek dela in deluje v skupno dobro ali v skupno korist.
Zakaj?
Zato ker smo soodvisni in vsi del celote ali človeške družine in sestavni del vsega kar nas obdaja!
Žal imamo družben sistem, ki bazira na egoizmu človeka in ta posameznika dviguje (ali ponižuje) do skrajnosti, popolnoma pa zanemarja skupnost, ki ni aritmetični seštevek posameznikov, ampak živo telo, ki je grajeno z množico bolj ali manj aktivnih ljudi, ki delujejo pozitivno ali negativno eden na drugega.
Posledica takšnega delovanja posameznika je krepitev ali razpad sistema skupnosti, ki edina človeku lahko omogoča socialno, ekonomsko in politično varnost!
Zanimiva je ugotovitev, da človek z razvojem (ali potenciranjem) egoizma poudarja in zagovarja svak svojo resnico in z razvojem ljubezni, ki bazira na neposrednem kontaktu, išče skupno resnico in ta nam godi, nas povezuje in moralno-etično ali duhovno krepi (psihično pomirja) ter osrečuje!
Z iskanjem skupne resnice, ki jo lahko iščemo in najdemo le v sodelovanju z ljudmi in vsemi drugimi bitji, nam to omogoča ustvarjanja sožitja. nas osrečuje, da postajo vedno bolj srečni in zadovoljni sami s sabo in soodgovorni za skupnost v kateri živimo!
Bio-humanizem, zato ustvarja pogoje življenja na ravnovesju med posameznikom in skupnostjo, kot je v naravi (univerzalno dinamično naravno ravnovesje), zato več posameznik skupnosti daje več od skupnosti prejema. Ali po domače ne obstaja skupnosti brez posameznika in posameznik se ne more pozitivno razvijati in živeti brez skupnosti.
Torej med njima (posameznikom in skupnostjo) mora obstajati ravnovesje, kot v naravi in takrat so vspostavljeni optimalni pogoji za življenje tako v naravi, kot v človeški skupnosti !
Apr 17, 2024