Ana Kos

Prijatelji (87)
Ana Demšar
Rastko Plohl
Marjana Skalic
Volodymyr Anželj
Dajana Babič
Ani Bidar
Vidovič Ferk Sandra
Radmila Čučak
Spremljevalci (67)
Robert K
Beatrice Uva
Tadeja Virant
Darja Zupanc
Metka Rotar
MATT ŠPORT
štulič ;)
Andrej Šauperl

Kategorija: Ko.zadišijo.spomini

NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Resnica o mireni - materničnem vložku
Regrat kot zdravilo proti raku - tudi o čaju iz regratovih korenin
Domače zdravilo: liker proti holesterolu, poapnenju žil in izboljšanje počutja nasploh
Lovor - tudi proti utrujenosti in stresu
Roženkravt - domače zdravilo proti zvišanemu holesterolu
Je zdravilo voltaren "zdravo"? In druga zdravila?
Miš - hišni ljubljenček? :-)
Zdravilni čaj proti prehladu - s čebulo in timijanom
Pomladanski žafran in jesenski podlesek
Vražji goban
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
( 169 )
Film
( 3 )
genocid
( 1 )
Gredica
( 30 )
haiku
( 1 )
Hospic
( 21 )
Hrepenenje
( 111 )
Kepa soli
( 255 )
Mladike
( 62 )
Njami
( 7 )
Opera
( 1 )
Pesmice
( 1 )
Preslano
( 39 )
Psalm
( 17 )
Rožce
( 13 )
Slana
( 3 )
Tanka
( 89 )
Utrinki
( 1 )
Zaveza
( 88 )
Živalce
( 61 )
Zrnce soli
( 120 )
Zvestoba
( 28 )
IŠČI PO ARHIVU
november 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930

Prisrčne iz družinskega dnevnika 5

Ana Kos
23.09.2017 21:57 (Sep 23, 2017)

Malo spominjanja - za dobro voljo :)
------

M. razstavlja in sestavlja babuške (saj veste, ko odpreš prvo, je v njej ena manjša in v tisti je še manjša in še manjša ...) ... enih pet je ... in samo čisto tamala ni votla.

M. pravi, da je notri dojenček. "In zdaj pride ven, tako kot sem prišel jaz."

"Ja, kako pa pride dojenček v mamo?" vprašam.

M.: "Ja, stlačiš ga noter!"

Z M. sva zunaj. Opazi belega kužka.

M.: "Ta kužek je pa bel! Ni tak kot Runa."

Jaz: "Kakšna je pa Runa?"

M.: "Barvna!" (Runa je rjava.)

M.: Moja mamica, kako je pri tebi v trebuhu?

Jaz: Aaa? Ne vem!

M.: A je tema?

Jaz: Oja. Najbrž.

M.: Ko sem bil jest notri, sem imel lučko!

Z M. bereva pravljice. Pri neki basni pomislim, da je zanj prehuda zgodbica. Da ga bo morda strah. M. reče, da ga je strah, preden prebereva tisto zgodbico ... Kaj če pride iz knjige ven ujeda, ki hoče pojesti srno?

Povem mu, da ga bom jaz vedno varovala.

Pa reče: "Saj nisi ti Sveti Duh!!!"

M.:

Ročno pisanje pisem!

Ana Kos
20.08.2017 02:18 (Aug 20, 2017)

Kdaj ste nazadnje na roke, s peresom ali kemikom, napisali kartico, razglednico, pismo?

Pred kratkim sem na neki pošti nabirala kartice, da jih pišem nekaterim ljudem, in sem kar težko našla primerne prizore na karticah. Vprašala sem poštarco, če je to vse, kar imajo.

Ja, vse.

Seveda dodam, da v teh časih ne grejo te stvari v promet ... vse več ljudi ne piše več ročno in ne pošilja svojih pošiljk po pošti. Tudi jaz ne. Skoraj ne.

Prav tako mnogi plačajo svoje račune, položnice preko računalnika ali pa banke.

Tako me je kar zabolelo, ko je poštarca z nekoliko grenkim nasmehom rekla: "Kmalu nas ne bo nihče več potreboval."

No, nabrala sem prizore z živalmi za majhne otroke in eno staro gospo pa še razglednico kraja za nekega gospoda, plačala in odšla.

Tisti grenak nasmeh mi je pa kar ostal v srcu ...

No, kasneje sem nekaj kartic napisala in hotela oddati v nabiranik v enem bližnjem kraju, pa nabiralnika nisem našla. No, nič hudega, sem pač pot podaljšala, čas sem imela, moj štirinožni p

Popolna sreča

Ana Kos
20.05.2017 09:13 (May 20, 2017)

V prepletu (svojih) misli ob Tajinem prispevku (Ljubljena po moje) in razmišljanju o moji mami (ob obletnici njene smrti - Mama, pišem ti pismo) sem naletela še na en svoj prispevek, kjer se sprašujem o polnem življenju - Od česa je odvisna sreča? Kaj je polno žovljenje?

Kako vidim, s čim se pravzaprav pogosto ukvarjam, kje so moje misli!

Vsak trenutek polno živeti.

Ampak kaj je to - polno življenje?

Ko razmišljam o svoji mami, se mi zdi, da najbrž ni bila posebno srečna. Kar je najmočnejši občutek ob njej, je, da je bila zvesta. Zvesta temu, s čimer ji je življenje postreglo. In prav gotovo ni mogla neskončno izbirati.

Je bila srečna?

Prav posebno po moje ne. Ampak verjetno si je lahko rekla, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči.

"Tukaj", svoj "tukaj" je živela sproti, vendar je gotovo zelo zelo zaupala v nebesa. V tisto potem ... v tisto, kar dobi za zvestobo in garanje v tem življenju. Ali pa, kar "logično" sledi - po človeški pameti. Po veri?

Bog ve, če so se ji kdaj vsilj

Mama, pišem ti pismo

Ana Kos
18.05.2017 20:20 (May 18, 2017)

Dvajset let. Veliko, malo?

Dvajset let je danes od pogreba moje mame. Dvajset let in dva dni od njene smrti.

Prikličem si njen obraz ... najbolj močan spomin njene podobe je tisti, ko sedi za kolovratom in prede volno ... Morda je za to "kriva" fotografija, ki mi pomaga ohraniti spomin.

Sicer pa tisto, ko je kdaj vendar sedela pri peči ... Pa ko je sicer res vedno delala (ja, v tem, da bi stalno delala, ji že nisem podobna ...). A zadnja leta življenja je vendar kdaj posedela pri peči ... in jaz, ko vstopim v domačo hišo, vedno pogledam k peči ... z mislijo, če je mama tam.

Tako ostajajo naši pokojni še vedno živi. Nosimo jih v srcu.

Včasih bi želela slišati njeno pesem ... moja mama je tako lepo pela! Ampak ni glasu, ni spomina na glas ... ni nobenega posnetka njenega glasu ...

Spominjam se, kako mi je bilo hudo, ko si nekega dne nisem mogla priklicati njenega glasu. Kot bi jo izdala.

Spominjam se njenega zadnjega stavka, izrečenega meni ... teden dni, preden jo je zadela kap ... iz

odsrcadosrca - Mama, pišem ti pismo

Mama. Te spominčice so zate. Ker mislim nate. V prvomajskih praznikih pred

Iz mojih otroških let :)

Ana Kos
15.03.2017 10:05 (Mar 15, 2017)

Bonboni! Ooo, bonboni! Sladke sanje ... bolj sanje enega majhnega otroka kot resnica! No, pa saj sem komaj vedela zanje, da sploh obstajajo. Pa se je enkrat zgodilo, da sem dobila celo vrečko točk - ja, pri nas smo rekli "točke", kakšni bonboni neki, tako govorijo "Iblančeni" (še prevedem: Ljubljančani).

Takole je to bilo:

Mama me je s kolesom peljala k maši. To je pomenilo 10 km vožnje v eno smer, 10 km makadama. Prvi kilometer poti navzdol sva gotovo pešačili, saj je prestrm. In potem tista dolga cesta po dolini. Nikoli nisem mogla razumeti, kako lahko vozi mama pokonci, ko pa cesta visi - moja logika je govorila, da bi moralo kolo biti vedno pravokotno na podlago.

Enkrat sem pri tem preučevanju vožnje vtaknila noge med špice in sva z mamo kar pošteno zgrmeli po tleh.

No, in zdaj se vračava domov. Po malem se pot vije navzgor in vožnja ni prav lahka. In jaz gotovo nisem bila najslajše breme. Potem pa je naenkrat spuščalo kolo! Joj. Mama je stopila s kolesa in pomagala še meni dol.

Čakalne vrste in rojstvo v hlevu ...

Ana Kos
28.12.2016 14:13 (Dec 28, 2016)

Mimogrede sem ujela delček misli neke pridige ... da je bil Jezus tudi v čakalni vrsti (tako kot mnogi slovenski otroci, ki zaman čakajo na to, da bo zanje poskrbljeno - bodica pridigarja) in zanj ni bilo prostora v kakšni hiši, pa se je rodil v hlevu.

Na nek način je pretresljivo to, da se otrok rodi v hlevu ... Po drugi strani pa tudi v marsikakšni hiši morda ni bilo bistveno bolje kot v čistem hlevu! :) Ali celo slabše.

Moja mama je tudi rodila v hlevu ... enega otroka ... Ko jo je prehitel porod, ko je hitela "vrdevat" živino. Jaz sem bila stara tedaj kakšnih devet mesecev. Sosedje, ki so slišali mamine klice, so prišli in jo "spravili" v hišo ... in rodil se je še en otrok. Potem so mojo mamo z novorojenima dvojčkoma naložili na voz in ata jo je odpeljal v Ljubljano. No, ne vem, verjetno jih je kje prestregel rešilni avto, ampak to, kako natančno se je zgodilo, odhaja v zgodovino in moje mame že dolgo ni na svetu, da bi mi morda še kaj pojasnila. Tudi ata ni več. Ata je prišel ted

Stanovanje z mahagonijevim pohištvom

Ana Kos
22.08.2016 01:06 (Aug 22, 2016)

Po poroki sva z Mojim želela biti še nekaj mesecev v Ljubljani in potem oditi iz mesta. Prosila sva moje stanodajalce, kjer sem prej stanovala sama, če smem ostati še par mesecev tam in če se sme priseliti še moj mož, a so me vrgli ven ... bali so se otrok in zakona, ki krije družine (tako so povedali, v vidni zadregi). No, bilo je proti najinemu pričakovanju, saj midva NIKOLI ne bi hotela viseti nekje, kjer ne bi bila zaželena ...

Našla sva prvo skupno stanovanje v vili pod Rožnikom, stanodajalka nama je hvalila svoje stanovanje in to stanovanje z mahagonijevim pohištvom! Povedala je, da bova lahko kurila na drva (kar sva midva želela, sama sva naredila drva in jih pripeljala) in sploh je bilo njeno stanovanje deležno samih pohval!

No, tako sva se pozno jeseni selila k njej v kletno sobico z mahagonijevim pohištvom, ki pa ... je bilo plesnivo! Ja, zadnje stene omar so bile čisto plesnive ... Če sva pohumpala po tleh, se je čutilo, kot bi spodaj pljuskala voda!

Stranišče je bi

Iz mojega otroštva ... včasih mi je žal, ker nam odrasli niso več pojasnili ...

Ana Kos
04.08.2016 00:33 (Aug 04, 2016)

Pogovarjali sva se z eno gospo ... in kar naenkrat je začela pripovedovati o nekaterih stvareh, ki so jo obremenile kot otroka. Presenetila me je njena zaupljivost. Omenila je, kako se ni postavila za neko sošolko, ko so ji sošolci dali en neprijazen vzdevek, ki se je potem dekleta držal cela leta. Pa še par drugih stvari je omenila.

Rekla je, kako bi rada nekatere od teh ljudi iz davne preteklosti še srečala in jim povedala, da ji ni vseeno za takrat nekoč.

Ja, mi otroci ... Tudi jaz imam nekaj takih spominov, ki mi niso v čast. Lahko rečem le, da mi nihče ni rekel, da je grdo, če je kdo izločen iz neke skupine.

Spominjam se, kako smo otroci izločili iz svoje srede fantka, ki je bil drugače oblečen (beri: lepše od nas, moderno ...). Nekateri moji vrstniki so celo še bosi šli v šolo (pa ne vem, ali čevljev res niso imeli ali pa so se afnali), potem je pa bil ob nas en fantek, ves zlikan in v najlepših oblačilih. Spominjam se, da smo oponašali sošolko, ki je drugače govorila kot mi .

S starimi sošolci

Včeraj smo imeli obletnico valete! 40! Kakšna številka je to!

Pes, prijatelj :)

Ana Kos
29.07.2016 00:29 (Jul 29, 2016)

V mojem otroštvu smo imeli doma psa. Imela sem sicer zelo rada domače živali, ampak pes ni bil kakšen poseben ljubljenček. Moji ljubljenčki so bili predvsem mački pa kokoši pa krave in telički ... Od mačk sem vedno imela polno praska, prav tako od kokoši, ki sem jih prenašala okrog, one se pa niso vedno počutile dovolj varne ali pa jim pač ni bilo do mojega naročja. Spominjam se hrapavega jezika naših krav, ki so me lizale in je to včasih meni prav dobro delo. Sploh, kadar so me "praskale" prav tam, kjer me je srbelo :)

No, imeli smo tudi psa, ampak pes je bil - tako kot tedaj bolj ali manj povsod tam okrog - na verigi pred hlevom. Prinašali smo mu jest tisto, kar je ostalo nam (smo pa tudi mi jedli zelo skromno), včasih smo mu otroci dali tudi ogrizke in podobno, pa jih je pojedel. No, seveda je kdaj pa kdaj dobil tudi kakšno kost, ampak res le redko.

Ko sem mu prinašala jest, je ponavadi skakal na nas, meni je bilo pa to zelo zoprno. Revež ubogi, pravzaprav je bil precej sam, pa še

Pes v pregretem avtomobilu: kdo je zatajil? In kako ravnati v prihodnje? | Pes moj prijatelj

Pes moj prijatelj je najbolj priljubljeno spletno mesto ljubiteljev živali: oglasi o izgubljenih in najdenih živalih, pasje novice in zanimivosti, dobrodelne akcije, slovenska društva in zavetišča…

Knajp

Ana Kos
22.07.2016 00:03 (Jul 22, 2016)

Zjutraj grem "naredit en krog" s psom. Ko greva po travnati stezi in povprek čez pokošene travnike, se sezujem. Oooo, kakšen hlad! Rosa, ki kar zareže v noge.

Spomin na moje otroštvo. Na to, kako me je mama že zgodaj zjutraj, ko se je komaj naredil dan, poslala na njivo po solato. Njiva je bila oddaljena par minut, saj bi doma kokoši, ki so se šle "prosto rejo", vse pokljuvale ali tudi pojedle. In jaz, ki sem rada brala, sem brala vse mogoče knjige, poleti seveda le tiste, ki so bile doma. Doma smo imeli vse zbirke "mohorjevk". Tako sem brala tudi Kokošjerejo in skrivaj valila piščančke.

No, nekega dne sem odkrila župnika Kneippa in njegovo metodo - knajpanje.

Brala sem, da je bil bolehen in kako se je zagrizel v boj za zdravje in življenje. In potem, kako se je utrjeval z mrzlo vodo (pozimi se je potapljal v Donavo!). To meni ni bilo to z mrzlo vodo kaj posebno novega, saj doma nismo imeli kopalnice, toplo vodo za v lavor je bilo pa potrebno potegniti iz krušne peči. Tako da sem ime

Najboljša gospodinja!

Ana Kos
16.07.2016 07:11 (Jul 16, 2016)

Enkrat sem dobila priznanje priznanj!
Približno takole je pisalo na zelenem listu:


  PRIZNANJE 
 
 ZA NAJBOLJŠO GOSPODINJO! 

No, na listu je še par drugih pomembnih podatkov, kot sta kraj in datum prislužitve tega pomembnega priznanja.
In kako sem si prislužila tako priznanje, edina med vsemi ženskami, pa nas ni bilo tako malo?
Na vrvici je visela klobasa.
Vsaka oseba ženskega spola jo je smela z roko potežkati in potem oceniti, koliko tehta.
No, najbližje resničnemu rezultatu sva bili dve, ki sva rekli enako: "270 g."
In ker je bila klobasa ena sama in diploma tudi, sva potem morali uganjevati naprej in doseči čim natančnejši rezultat. In moja ocena, da je klobasa težka 271 g, je bila zmagovalna, še vedno sem zgrešila za 4 g, toda vseeno sem bila proglašena za najboljšo gospodinjo.
No, kaj takega pa še ne. Kajti sama se nekako nimam za posebno zavzeto in spretno gospodinjo.
Kaže pa, da sem vajena na pamet tehtati ... čeprav nisem tehtnica!
No, rada pa delam štruklje - najbrž zato, ker ni pot

S starimi sošolci

Ana Kos
11.06.2016 17:18 (Jun 11, 2016)

Včeraj smo imeli obletnico valete! 40! Kakšna številka je to!

Čisto mogoče, da kakšnega od sošolcev nisem videla že 30 ali več let!

No, jaz pravzaprav nisem imela obletnice svoje valete, saj na njej sploh nisem bila ... Tisti dan dopoldne sem se že samovoljno šla v Ljubljano vpisat v srednjo šolo in tako sem že presegla kvoto "dovoljenega".

Torej, včeraj zvečer sem precej pozno prihajala na Kemping (tako smo v mojem otroštvu vedno imenovali tisto gostilno v Polhovem Gradcu). Sprejela me je bučna glasba, in to v živo, in seveda me je silno presenetilo: trije moji sošolci so igrali (dve harmoniki in ena trobenta - ali kaj? ;) ) in peli ... joj, sploh nisem vedela, da imam tako imenitne bivše sošolce! V osnovni šoli so nekateri učenci namerno fušali, samo da jim ne bi bilo potrebno peti v pevskem zboru! Kaže, da so se moji sošolci v odrasli dobi še krepko razvijali! :)

In Jožici (hehe, Jožetu) sem se čudila, kakšen glas ima! Oja, prav lahko bi Slovenijo kje predstavljal ... na Slovenija

Ko sem tu, mi zaigra srce ...

Ana Kos
30.05.2016 15:53 (May 30, 2016)

Ko sem tu, mi zaigra srce ...



Pogled se razširi, zadiham svobodo! Sonce boža, veter boža ...





Otroci ...







Naša kolesarka se že odpravlja nazaj v dolino ...



Je že ni več ...





Tam spodaj skupinica otrok - šepetanje skrivnosti ...



Šipek cveti ...





Ranjak ... naberem cvetje ... pa še malo bele detelje in smrekovih vršičkov ... za čaj ...









  


Človek bi si izbral takole spalnico! Blazina pod milim nebom ...


Grmada tam daleč žari v soncu, pred njo desno Po(lho)grajska gora (Lovrenc) s cerkvico ...
Morali se bomo spustiti v dolino, kajti drugi dan zjutraj bo šola, služba ...
Ja, tukaj sem preživela otroštvo ... Tukaj bi bila!

Mucki

Ana Kos
28.05.2016 22:51 (May 28, 2016)

Mucki!

Ko prideva s sinom z vlakom na našo "kmetijo" :), soseda pravi, da so nekje pri nas, morda na našem podstrešju, mladi mucki! Sosedova muca se mota okoli nas, ampak ker je silno tihih tačk, ne ugotovimo, kje vse hodi. Najdemo jo pa res prav povsod pri nas, v vseh prostorih, ki imajo odprta vrata ... S sinom pregledava vse prostore, seveda tudi podstrešje, ampak muckov ne najdeva. Le muca prihaja in se pusti celo popestovati, dava ji mleko, pije, dam ji še neke mesne "dobrote", ki jih najdem v hladilniku, vse takoj"zmelje".

Muca se pusti božati, celo pestovati, toda mucki ostajajo skrivnost, čeprav s sinom tri dni (dokler sva tam) preživa za njo in skušava izslediti njen zaklad.

Na podstrešju najdem v starem podu luknjo, stropi so leseni, tramovi in deske zgoraj in spodaj ... Okoli luknje opazim mehko belo dlako, o, morda so pa mucki notri v tleh! Tam jih pa najdem lahko samo, če potrgam deske s tal ...

Ker vem, da muca lahko mucke spet odnese - tako kot jih je prinesla, jih pote

Atova muca

Perlica v ušesu

Ana Kos
17.04.2016 15:05 (Apr 17, 2016)

En tak spomin (ob Larinem zapisu o voščenki v bratčevem ušesu):

Zazvoni telefon. "B. si je dal perlico v uho in zdaj je ne dobimo ven ...," pravi svakinja. B. in T. sta na počitnicah pri sorodnikih. Uf, kaj zdaj. Vem, da svakinja ni ena preveč prestrašena ženska, da ne bi upala poskusiti, kar se da. Posvetujeva se po telefonu. Pravi, da vidi perlico v sluhovodu, toda ven je ne more dobiti. Kaj če bi poskusila s čim izvleči? S čim? Če bi zahakljala luknjico? S čim? A jo vidiš, luknjico? Ne. Iz česa je kroglica? Iz keramike. Aha, torej z magnetom ne bo šlo. Kaj pa malo olja in nekaj časa imeti tako glavo, da olje pronica okrog kroglice, morda pod njo ... Potem pa ležat na to stran, kjer je kroglica ... Ne pomaga.

Potem se odpraviva s Turdusom in Malim po našega sedemletnika. S seboj imam plastične zobotrebce, ki so čisto tanki, pa propolis, ki je pri nas večno zdravilo ... Žal otoskop, ki ga imamo doma, ne dela (pred leti smo ga veliko potrebovali in smo ga kupili, pediatrinja mi je pa

Svetla zgodba

Ana Kos
21.03.2016 20:53 (Mar 21, 2016)

Seznanim se z neko gospo, pripoveduje mi, od kod je in o svoji družini. Potem veselo pove, da se je sin poročil, da ima dobro ženo in da ima ona krasno snaho.
Mimogrede omeni, od kod je snaha doma. Z mojega konca! me preseneti, ko pove ime kraja.
Pa povprašam, kdo je to dekle, ki je osrečilo njenega sina in vso družino.
Pove ime.
Ooo! Ona! vzkliknem v sebi! Metka! (Ime je izmišljeno.)
"A res, Metka je vaša snaha? Skupaj sva hodili v šolo!"
"A res?" je gospa vesela, "poznate jo?"
"Ja, sem jo, že dolgo je nisem videla. Nisem niti vedela, da je poročena, niti, kje živi. Pozdravite jo, sem vesela, da sva se midve takole spoznali in da zvem kaj o svoji sošolki!"




...
Misli potujejo nazaj ... Šola. Metka je bila prestopnica, tako so rekli. Zakaj, nikoli nisem vedela.
Pravili so, da je kradla. Večkrat se je zgodilo, da kdo po šoli ni našel svojih čevljev. In je moral domov bos ali pa v šolskih copatih. Meni ni nikoli nič zmanjkalo,  izginjale so le najlepše stvari, dežniki, čevlji, jaz pa nisem imel

Prisrčne iz družinskega dnevnika 4

Ana Kos
17.03.2016 23:08 (Mar 17, 2016)

Uživam v spominjanju! :)

* "Mama, če bi jaz bil pajek, ne bi hotel biti moškega spola."
"Aha?"
"Ja, ko se pajek in pajkovka sparta, mu potem ona odgrizne glavo, da imajo mladički kaj jest."
Nekaj časa molčim, potem ga vprašam: "A pajkovka bi pa bil ... pa bi odgriznil ... odgriznila glavo svojemu možu?"
"Ne, tudi to ne bi bil ... Sploh ni za biti pajek ... Ali pa bi bil vedno mlad pajek."
(november 2012)


* "Mama, ko boš ti babica, bom jaz stric, naš pes bo pa pasji stric!"


* Osemletnik pride s knjigo Albert Schweitzer, ki jo bere, zgrožen do mene: "Joj, kaj tukaj piše!"
"Kaj pa?" sprašujem in iščem med besedilom, kaj natančno kaže s prstom. Očitno ne upa izgovoriti besede ...
"Hitler? A to?"
"Ja," reče ves iz sebe.
"In?"
"A ni tako, da ta beseda ne bi smela biti zapisana, a ni to beseda, ki je prepovedana, ali ni to ... kot zmerljivka?"
(januar 2013)

* "Mama, učiteljica pravi, da preveč razmišljam!" pove naš osemletnik.
"Ja?"
"Ker skoraj nobene matematične naloge ne razumem."
"Ja?

Prisrčne iz družinskega dnevnika 3

Malo družinskih spominov:

Tito - bistra glavica

Ana Kos
17.02.2016 23:06 (Feb 17, 2016)

Ob razpravah o Titu še nekaj mojih spominov in še kakšna misel:

Verjetno so moji najstarejši spomini na Tita tisti iz prvega razreda osnovne šole. Kolikor se spominjam, je bila v berilu neka zgodbica o Titu, iz njegovega otroštva. O tem, kako bi se rad sankal, pa ni imel sank. Pa je vzel nečke - nekakšno korito za mesenje kruha. No, in se je on, "bistra glavica", spustil v nečkah po bregu navzdol, enkrat in še enkrat ... dokler se ni v nekaj trdega in ostrega zaletel in so se nečke preklale na dvoje.

No, in jaz sem imela en poseben preblisk, namreč to, "bistra glavica" - ta izraz me je silno očaral!

Biti bistra glavica je meni pomenilo, da ima človek tako glavo kot naša krava Bistra. Bistra je bila tedaj naša najstarejša krava, nežno sive, skoraj bele barve, imela je mogočne na široko ukrivljene rogove in zelo tople in lepe oči. Jaz sem jo imela zelo rada. Sploh je bil zame hlev kraj, kjer se se zelo rada zadrževala, hodila sem od živali do živali in jih božala.

No, in ko sem zvedela,

Otroci s Petrička - Ukradeno otroštvo 2

Peš v Ljubljano

Ana Kos
03.01.2016 11:30 (Jan 03, 2016)

Včeraj smo bili na obisku na Škofljici. Imeli smo čudovito popoldne, skupaj smo pogledali tudi film, ki je res dober. Bili smo pa ves čas v hiši, le skozi okna smo videli, da ves čas po malem sneži.

Ko smo se zvečer odpravljali domov, z avtobusom, in smo končno stopili iz hiše ven, v pravo zimo, sem pomislila, kako sanjamo o snegu, o zimski idili, potem smo pa notri ... In potem se odpeljemo domov ... Sicer je bilo do avtobusa 10 minut hoje, bili smo razigrani, kaj ne bi bili, ko pa je bilo tako milo, božične lučke so se bleščale v mehkobi sanjavega večera, okrog nas so plesali drobceni snežni kristalčki.

Ko smo prišli do postaje, sem pomislila, da mi res ni do tega, da bi zdaj šla pa kar na avtobus, po vsem tem, ko je tako lepo zunaj (nekoliko tudi zaradi tega, ker se protestno nisem peljala z mestnim avtobusom, odkar so bile uvedene urbane; no, včeraj na Škofljico je bilo prvič z avtobusom, odkar se vozi z urbano!).

Pa sem rekla hčerki, če bi šli peš v Ljubljano. In je bila za! Avt

Poslednje besede

Ana Kos
08.09.2015 15:19 (Sep 08, 2015)

Danes je bila maša za moja starša, prva maša za oba skupaj, za ata in za mamo.

Zanimivo, da sem danes ponoči prvič po atovi smrti sanjala o njem.

Sanjala sem, da je vstal iz krste, preden bi ga pokopali, in enostavno odšel. Jaz sem pomislila, da upam, da ne ve, da smo ga že skoraj pokopali.

Ampak to je bilo v sanjah!

Če bi bilo to res, ne v sanjah, bi se po moje ata smejal, če bi videl, da smo ga skoraj pokopali! Ponavadi je bil za hece!

No, in tako mislim nanju, na ata in mamo. In se spominjam posameznih delčkov in nosim v srcu njune zadnje besede, namenjene meni ...

Mamine so bile, pred 18 leti: "A te boli glava?" Meni so neizmeno veliko pomenile. Pomenile so mi, da je opazila, da se ne počutim dobro. Mama namreč je bila stroga, nepopustljiva, tiha, malo je govorila. To, da je opazila, da mene boli glava, je pomenilo, da se je omilila. Postala je milejša. Ne več samo stroga. Mislim, da je počasi videla, da je čisto v redu lahko tudi, če je drugače, kot je mislila včasih, da je edino

Oglasi

1088.) staranje , starost in starostno varstvo

Kategorija: Zdravje

Cena: 9.99 €

7096.) katoliški katekizem

Kategorija: Leposlovje

Cena: 12.99 €

7610.) po sledovih črne rke

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

4995.)  svetloba timijana

Kategorija: Leposlovje

Cena: 12.99 €

4033.) knjiga smeha in pozabe

Kategorija: Družboslovje

Cena: 12.99 €

6329.) plavajoči otok

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 14.99 €

7527.) noč je moja, dan je tvoj

Kategorija: Enciklopedije in slovarji

Cena: 14.99 €

7568.) premagujmo srčne bolezni

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 19.99 €

2842.) sezuj se, kadar stopiš v mušejo

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 9.99 €

7684.) mali veterinarski priročnik

Kategorija: Dom in vrt

Cena: 17.99 €

7683.) nosečnost in novorojenček

Kategorija: Družina in vzgoja otrok

Cena: 9.99 €

7682.) biološko pridelovanje hrane

Kategorija: Dom in vrt

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj