Je podoba, ki jo vidimo, resnična? (Odnosi med ljudmi, tudi med moškim in žensko)

OddajAna Kos, dne 2013-12-29 ob 05:24:21

Delala sem v neki skupini ljudi. Med ljudmi je bila tudi ena tujka, rojena in odraščajoča daleč daleč od tu. Je pa že dolgo v Sloveniji in tudi slovenščino dobro zna. Prijetna je, mila in nežna in nekako krhko in fino učinkuje. Malo sva se pogovarjali, slovenščino obvlada, jaz sem se spomnila enih dveh besed v njenem jeziku (pozdrav). Spoznala pa sem tudi sestro te ženske, ki je prišla na obisk k njej - in ne zna popolnoma nič slovensko.
Nekdo v skupini je potožil, da je sestra, ki je šele prišla iz tujine, trda, osorna, da ni prijazna.


Meni to ni šlo v glavo. In sem razmišljala.
In po vseh kontaktih, ko sem sestro prijazno pozdravila, se ji prav tako nasmejala kot prvi sestri, ji dala prednost ipd., in nisem dobila kakšnega posebno prijaznega odzdrava ali kakšne druge geste naklonjenosti, sem začela razmišljati, da obe izhajata iz tako zelo drugačne kulture, kot je slovenska, in je verjetno v njunih koreninah to, da tako drugače delujeta, kot delujemo mi.
Predvsem (najbrž) ne kažejo čustev.
Ali pa jih kažejo drugače ali pa pokažejo druga čustva ... Ko bi se mi nasmehnili drugemu, ostajajo oni resni, vsaj bolj ali manj. (Ja, take ljudi se videla tudi v filmih, ki prikazujejo Daljni Vzhod. In take sem čutila tudi v knjigah, ki zapisujejo njihove zgodbe.)
Potem sem opazovala obe. Zdelo se mi je, da je sestra, ki je že dolgo v Sloveniji, milejša, ampak morda je to tako (zato), ker zna slovenščino in se z nami more sporazumevati.
Morda je jezik tisti, ki pomaga se odpreti ... je slovenščina tudi taka? ... ali pa gre pri sestri, ki je dlje v Sloveniji, predvsem zato, da je postopoma tudi vstopala v našo kulturo ...
Kajti zdi se mi, da ponekod še vedno ljudje ne pokažejo niti posebnega veselja niti čustev žalosti ob soočanju z lastno težko boleznijo ali recimo ob smrti bližnjega.
No, razmišljala sem, da mogoče čutijo podobno nam, samo pokažejo drugače ali pa sploh ne pokažejo.
Gotovo tudi so v resnici prijazni, a v njihovi kulturi prijaznosti ne kažejo na tako otipljiv način kot mi.
In ja, če se prav spominjam, pripadniki nekega naroda odkimajo, kadar mislijo "ja", in pokimajo za "ne".
Torej, če jaz nekaj povem po slovensko, nekdo z nekega drugega kulturnega območja morda le sluti, kaj govorim, pa recimo prikima, jaz pa mislim, da razume, v resnici me pa on mogoče niti malo ni razumel ...
Torej je v komunikaciji z drugo sestro lahko marsikakšen nesporazum in je ona v resnici prijazna, le mi s svojimi "senzorji" ne moremo tega začutiti ...?
No, ko sem o svojem razmišljanju povedala eni prijateljici, ki je bila tudi v tej skupini, se je spomnila na tole:




Udeležila se je neke delavnice, kjer so jim pokazali več fotografij domačinov z nekega otoka - ne spomni se, s katerega, je pa dejstvo, da gre za otok, kjer živijo še zelo starodavno.
Na eni sliki je bila ženska, ki hodi nekaj metrov za moškim. Na drugi je ženska, ki sedi na goli zemlji, medtem ko moški poleg nje sedi na stolu. Potem je slika z žensko, ki kleči na tleh, a moški, ki je zraven nje, drži žensko za vrat.
Opazovalci so bili seveda zgroženi nad tem, kako so ženske diskriminirane, poniževane, manjvredne.
A potem so zvedeli, da so na tistem otoku ženske zelo spoštovane in o tem govorijo tudi fotografije.
Slika, kjer ženska hodi nekaj metrov za moškim, prikazuje moškega, ki varuje žensko pred strupenimi kačami, le-teh je veliko na otoku in moški hodi pred žensko zaradi varnosti ženske.
Fotografija ženske, ki sedi na tleh, ob njej pa moški na stolu, pripoveduje o tem, kako zelo spoštujejo žensko, mater, rojevajočo žensko. Tudi zemlja rodi. In tako ženska, ki je v tem podobna materi zemlji, sme sedeti na zemlji, medtem ko moški ne sme.
Fotografija, kjer moški drži klečečo žensko za vrat, govori o načinu, kako ženska omogoči moškemu, da more tudi on priti v stik z materjo zemljo.
Človek, ki ne pozna ozadja, ki ne gre v globino, vsega tega ne ve in si narobe razlaga podobe, prizore.
Kolikokrat se verjetno vsakemu od nas zgodi, da natančno ne pozna, prepozna kakšnih slik, detajlov, dogodkov ...
Ob tem sem se spomnila na dogodek izpred veliko let: neko dekle sem videla nasmehniti se - in njen nasmeh tiho ocenila kot nenaraven, prisiljen. A potem sem kmalu izvedela, da ima neko mišično bolezen - torej se sploh ni mogla drugače nasmehniti - in kasneje sem vedela, koliko iskrenosti in topline je v njej. Samo tega z nasmehom ni mogla pokazati - človeku, ki ni znal "prevesti" njenega nasmeha.

In tako smo včasih lahko komu krivični in ga obsodimo, obtožimo - v resnici ga pa poznamo čisto premalo ...

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
10
Ana Kos
0
Apr 09, 2016
Mila! Ja! Videti "več", gledati in sprejemati s srcem. <3
#10
Mila
0
Apr 09, 2016
Da bi znali videti!
Videti tudi nevidno.
#9
Ana Kos
0
Dec 30, 2013
Vlatka, se zelo zelo strinjam! Saj je včasih potrebno reagirati hitro, pa vendar bodimo vedno pozorni! <3
#8
Vlatka Kozlovič
1
Dec 30, 2013
Ana,

prehitro obsojanje lahko vodi v prepad. Zato si je treba za vse vzeti čas. Mirno molčati in poslušati, saj potem čas pokaže, zakaj se gre.
#7
Ana Kos
1
Dec 29, 2013
Evelina, zelo sem vesela, če najdeš kaj za svojo dušo! :-)
#6
Evelina Donko
1
Dec 29, 2013
Zelo lepa objava, mi je dala veliko misliti in me tudi na nekaj pomembnega spomnila. Hvala!
#5
Ana Kos
0
Dec 29, 2013
Roman, kaj misliš, ali slepi lažje pravilno (s srcem) vidijo - ko jih pogled "materialnih" oči ne moti?

Svet okoli mene živi v meni? Ja! Marsikaj je v nas in marsikaj okrog nas - in včasih ni čisto jasno, kaj je zunaj in kaj je notri. Večkrat ni čisto jasno, kje je motnja, kadar kaj ni lepo - zunaj nas ali v nas ...

Življenje je - življenjska igra! ;-)
Živimo ga! :-)
#4
Roman
0
Dec 29, 2013
Ja res je to kar si napisala. To pa je zato, ker ljudje gledamo z očmi. Če bi se navadili gledati s srcem, potem takih napak ne bi bilo.Če pogledaš človeka v srce, potem spoznaš, da na svetu ni slabih in dobrih, ampak smo vsi eno.
Pa še to. Če kakorkoli ocenjuješ druge, se zavedaj, da svet okoli tebe živi v tebi.
Življenje je igra, igraj jo. Be happy!
#3
Ana Kos
0
Dec 29, 2013
najboljehoteči ....
Res, pravzaprav večinoma najbolje želimo ...
Zadrega je dostikrat izražena na zelo čudne načine - in včasih niti ni prepoznana.
Tudi jaz jo poznam.
Ampak zadnja leta se mi je zelo odstrla zmožnost jasneje povedati svoje misli in občutke.
Ni pa rečeno, da je potem mene lahko razumeti in (za)čutiti. ;-)
#2
najboljehoteči
0
Dec 29, 2013
Nekateri smo preprosto samo nadvse
zadregasti - bodite prizanesljivi
z nami! Naša srca kipijo
od silnih čustev.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-29 05:24:21 (Dec 29, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj