Otroci in lakota in revščina in vojna

OddajAna Kos, dne 2013-12-29 ob 13:55:09


V skupini šest in sedem let starih otrok. Pogovarjajo se o zadnjih počitnicah, o tem, kaj vse se jim je zgodilo lepega. Zahvalijo se za vse lepo ...

Potem Marija usmeri razgovor v misel na tiste otroke, ki jim je težko, ki niso imeli lepih počitnic ... Prošnja zanje, da bi bilo tudi njim lepo, njim, njihovim družinam. Da bi se ljudje trudili, da bi bilo vsem dobro in da bi si pomagali med seboj, če bi bil kdo v stiski.
"V Egiptu je vojna," reče deklica.
"Ne, ni, ni več," pravi druga poznavalsko. Anja.
"No, protesti so bili," se oglasi spet prva, Hema ...
"Tudi drugje je veliko hudega," pove Marija. "Veliko otrok je lačnih, zelo lačnih. Tudi umirajo zaradi lakote. Vsak dan."
Oglasi se spet ena deklica, Vanja: "Vsako minuto umrejo trije otroci."
"Ne vem tega, koliko," pravi Marija, "a vem, da veliko otrok umre zaradi lakote. In to je strašno. Videla sem fotografijo ubogega otroka, ki je bil tako šibek, da ni mogel več niti vstati. Bile so ga same kosti, vse kosti so se videle. Roke in noge kot palčke. Si predstavljate, da ste kdaj tako zelo lačni, da ne morete niti stati, nič ne morete ...?"
"Jaz sem tudi videl tako fotografijo," se oglasi Miha. "In blizu je bil velik ptič, čakal je, da poje fantka, ko umre."
"Gotovo je bil to jastreb," pravi Damjan. In potem doda: "Zakaj ni pomagal otroku tisti človek, ki je fotografiral?"
"Ne vem, zakaj. Tudi jaz poznam tisto fotografijo. Vem, katero si videl. (Fotografija. Našla sem jo, ko sem v iskalnik vpisala "lakota, jastreb".) Sem pa brala, kako strašno je še kasneje novinarja žrlo, da ni mogel otroku več pomagati. Zelo zelo ga je to peklo. Včasih nas peče vest."
(Marija je brala, da je novinar naredil kasneje samomor, menda ni nikoli pozabil otroka, ki mu ni mogel pomagati. Seveda otrokom tega ne pove.)
"Kaj je to: vest?" vpraša mlajši deček, Vid, ima šele pet let.
"To je to, ko ti nekaj v srčku pravi, da nekaj nisi naredil prav." Marija opazi bonbone, ki jih ima pred seboj Hema, ima rojstni dan in ob koncu ure bo bonbone razdelila. "Na primer da bi ti vzel Hemi bonbone in bi vse sam pojedel. Pa bi ti nekaj v srčku reklo: To pa ni bilo lepo od tebe! Bi ti reklo to v srčku, kajne? Včasih pa kdo noče poslušati vesti in dela slabe stvari."
"Aha. Jaz včasih nagajam bratcu," prizna Damjan. "Čeprav vem, da ni prav."
Marija pogleda oba fantiča, Vid jo gleda in se smeje. "Ampak če nekdo malo nagaja, ne zelo veliko, to ni nič hudega. Vidva se imata vendar zelo rada! Ne bi bilo pa prav, če bi bil potem drugi zelo žalosten. Hudo pa je, kadar kdo naredi kakšne stvari, ki so zelo grde, zelo slabe, ko zaradi tistih trpijo ljudje. Take ljudi večkrat peče vest, samo včasih je kdo noče slišati ... No, prej smo se pogovarjali o zelo revnih ljudeh v drugih deželah. Ali veste, kje je Madagaskar?"
"Jaa," pravi Damjan.
"Na jugu Afrike. Joj, škoda, ker nimam atlasa s seboj. Bi vam pokazala. Otok je."
"Ja, majhen otok," se spet oglasi Damjan.
"Ne, velik otok je."
"Majhen je, saj sem videl na tistem okroglem, kako se že reče ...?"
"Globus, kajne?"
"Ja, na globusu sem videl."
"Drugič prinesem s seboj atlas pa si bomo skupaj ogledali, pa bomo videli, kako velik je! No, tam živijo tudi zelo revni ljudje. Živijo tudi zelo bogati, zelo zelo bogati, a mnogo je strašno revnih. In tam pri enem zelo zelo velikem mestu je ogromno smetišče, bogati ljudje zmečejo stran vse, česar ne potrebujejo, pa je marsikaj še dobro, lahko bi dali drugim ljudem. Ampak, si predstavljate, da revni ljudje potem pobirajo s smetišča vse, kar je mogoče še uporabno?"
Otroci si to zelo lahko predstavljajo. A zdi se jim strašno.
"Kaj?"
"Mogoče napol pokvarjeno hrano. Napol gnil krompir. Staro pohištvo ...
In k tem ubogim revnim ljudem je prišel en misijonar, Slovenec, doma je bil v Argentini, v Južni Ameriki. Njegovo ime je Pedro ..."
Iva se oglasi: "Peder!"
"Ne, Pedro, to je po špansko Peter, v Argentini govorijo španski jezik."
"Peder!" se Iva smeje.
"Ne, Pedro! Pedro Opeka."
"Opeka! Hi hi!" To se zdi pa strašno smešno Vidu.
"Ja, Opeka! Ima posrečen priimek, kajne, tak smešen. In Pedro Opeka je šel k tem ljudem, da jim pomaga. Pomagal jim je postaviti celo hišice, tisto naselje ima ime Slovenska vas, saj smo pomagali zbirati denar za te ljudi tudi drugi Slovenci."
Damjan pravi: "Enkrat sem imel denar, da ga dam v šoli za revne, pa nisem upal dati."
"Boš pa drugič! Vidite, tam na Madagaskarju, kjer dela Pedro Opeka, je veliko revnih ljudi. Ampak zelo revni živijo tudi pri nas. Ali ste vi že videli kdaj koga, ki je na tleh ali v smeteh pobral kruh, da ga je potem pojedel?"
Nekateri so že videli.
Pogovor se zaključi s sklepom, da bodo spoštovali hrano, da je ne bodo metali stran. A če že pade komu kakšen košček na umazana tla in tistega ne more umiti, pa lahko da živalim, npr. mravljicam. Po svojih močeh bodo pomagali ubogim.
profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-29 13:55:09 (Dec 29, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj