Blaine Harden: Pobeg iz taborišča 14, 2. del

OddajAna Kos, dne 2013-12-15 ob 21:43:11




Zaradi dolžine sem razdelila prispevek o knjigi Pobeg iz taborišča 14 na dva dela.
Tukaj je prvi del.
Moja predstavitev knjige in problematike ni ravno popolna (enostavno ne utegnem ... in knjigo želim vrniti v knjižnico), v knjigi je tudi veliko podatkov o zgodovini in političnem stanju S Koreje sploh, o organizacijah, ki skušajo pomagati Severnokorejcem, o sodobnem vodstvu države, o hudi revščini v državi, o tem, kako mnogi Južnokorejci gledajo na svojo severno sosedo dokaj brezbrižno. Kako hočejo za vsako ceno ohraniti "mir", četudi ima Severna Koreja včasih "izpade", ki imajo med prebivalci Južne Koreje tudi smrtne žrtve ...
Morda je pa dovolj, da bo še koga zamikalo prebrati več o vsem tem.
Sploh o družbeni pravičnosti ...

* Pa še o tem, kako je Šin pobegnil, on, doslej edini, iz taborišča, "ki ga ni".
Pravzaprav otrok, rojen v suženjstvu, težko ve, da obstaja sploh drugačno življenje. In tam so bili samo taki otroci. V Šinovi šoli je bilo približno 1000 otrok, vsi so bili rojeni političnim zapornikom in niso nikoli okusili svobode (otroci paznikov so živeli drugje in hodili v drugo šolo). Pravzaprav niso niti vedeli, da obstaja kaj drugega kot to, v čemer so živeli.
Edina želja, edino hrepenenje je bilo - hrana, več hrane.
Prvo lekcijo, da je nekaj na drugi strani električne ograje, da je tam Hrana, je dobil tedaj, ko je po izdaji svoje mame in brata preživel več mesecev "pod zemljo", v zaporu (sprva niso vedeli, da je izdal on, ker si je to zaslugo lastil nekdo drug, posrednik, ki je Šinovo sporočilo prenesel naprej v svojem in ne Šinovem imenu) - grozovite rane od mučenja mu je potem "pod zemljo" z zeljnato juho zdravil sozapornik, "Stric", ki je bil previden z izjavami, kako je "zunaj", le to mu je pa dal vedeti, da je zunaj hrana. Za Šina je bila to prva lekcija o "zunaj". In "Stric" je bil prvi človek, ki je bil prijazen do njega.
Kasneje, zadnje mesece pred Šinovim pobegom, pa je bil Šinu, ki je v tekstilni tovarni popravljal šivalne stroje, dodeljen kakšnih 20 let starejši mož Park, ki naj ga Šin nauči tega dela, hkrati pa špijonira za njim in ga izdaja.
A Šin se je tedaj spremenil, uprlo se mu je tožarjenje, s Parkom sta postala prijatelja, si zaupala ... in Park je njemu povedal o zunanjem svetu - on je v taborišču pristal kot begunec na Kitajsko (ko se je vrnil s Kitajske na volitve, da ga ne bi v Koreji pogrešili, so ga zaprli), in tako je "Svet zunaj" že poznal.
In potem sta skupaj načrtovala pobeg. Je pa Šinu to pomenilo predvsem Hrano.
In ko so nekega dne delali v gozdu blizu električne meje, sta si dobro ogledala straže, ki so z obhodi nadzorovale mejo, razporejenost stražnih stolpov ... in se odločila, da ko se bo začelo mračiti, zbežita. Vse sta imela natančno izdelano. Skozi ograjo naj bi vodil Šin, zunaj ograje pa Park, ki je poznal Korejo in pot na Kitajsko, medtem ko Šin o "zunaj" ni vedel praktično nič.
Prvi naj bi stekel Šin, za njim pa Park. A Šinu je na snegu zdrsnilo in tako je prvi ograjo dosegel Park. Nista vedela, kako je z žicami, je v njih elektrika ali ne. Elektrika je bila - Park je obležal na žicah mrtev - in Šin se je splazil čez prijateljevo truplo, ki je obremenilo žice z njegovo težo in tako povečalo razdaljo med žicami. Kljub vsemu je tudi Šin dobil po nogah veliko opeklin in ima trajne poškodbe (od prehoda med žicami, kot tudi od prej, od mučenja ob maminem in bratovem načrtovanju pobega, manjka mu prst na roki - odsekali so mu ga za kazen, ker mu je padel na tla šivalni stroj). Srečno se je splazil "na svobodo", vendar ni vedel čisto nič o geografiji Severne Koreje, ni vedel, v katero smer sploh je Kitajska.
Bilo pa je vsepovsod polno tavajočih revežev, ki so poskušali priti na bolje, ki so kradli in si pomagali na razne načine, da bi preživeli. Malo je govoril, veliko poslušal, občasno kje kaj ukradel in srečno prestopil severnokorejsko-kitajsko mejo ...
Zdaj živi v Ameriki, nosi pa veliko ran, ki mu jih je na duši pustilo tako težko otroštvo in mladostništvo.
Dodala bom še nekaj: kot mladostnik je delal elektrarno. Mnoga dela so delali ročno, otroci in odrasli, sami zaporniki. Šin je nekega dne opazil, da je počila stena, ki so jo ravno dobro zalili z betonom. Zavpil je, da delavce pod steno opozori, a ga niso slišali. Beton se je razlil čez delavce, med njimi so bili tudi Šinovi vrstniki.
Delovodja dela ni ustavil, delati so morali neprekinjeno naprej. Šele zvečer so pobirali trupla, kolikor se je sploh dalo.

Biti reven, tudi zelo reven in ostajati človek je nekaj čisto drugega, kot biti reven v takih pogojih, kot je živel Šin. Tam ljudje niso bili ljudje. Niso poznali ali pa ne smeli živeti stvari, ki ljudi delajo ljudi. Zaradi strahu niso mogli živeti človečnosti in človeškosti.
To je najhujša revščina, ki si jo človek more misliti.


Blaine Harden: Pobeg iz taborišča 14, Učila, Tržič 2013


Dodajam "novico":
Grozote iz skrivnih severnokorejskih taborišč : V lavorju morala utopiti jokajočega dojenčka

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-15 21:43:11 (Dec 15, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj