Dete

OddajAna Kos, dne 2013-12-20 ob 23:10:03
Popadki? Ne, ni mogoče. Saj je komaj dobro čez polovico nosečnosti.
Dete, počakaj, ostani notri.
Toda krči, ki režejo v telo, ostajajo neizprosni.
Milena se v strahu zvije, skuša zavarovati svoj trebuh, v katerem raste otroček, njun zaklad. Čutila je še malo prej drobne gibe ...
Če se zdaj rodi ... joj, kako bi bilo lepo sprejeti v naročje najino dete, je pomislila ... a takoj je trezno razpredala misel dalje: Prezgodaj je še, moje dete še ne more rasti zunaj mene ... Bog, varuj dete, varuj naju.
Objela je trebuh, ki se je rahlo bočil ... le bližnji so vedeli, da je noseča. Seveda, saj so pred njo še štirje meseci.
Rahlo je božala trebuh, ki so ga napadali krči. Želela je pobožati svoje dete. Želela mu je povedati, da je varno v njej, toda strah jo je bilo, oh, kako strah ...
Vedela je o dihanju pri porodu, toda saj zdaj ni porod.
Dihanje naj bi rojevajoči mami pomagalo, da ji je lažje med porodom, da lažje rodi in da je otrok bolje oskrbljen s kisikom ...
A kako naj diha mama, ki ji grozi splav? Kako naj diha, da ne bo splava? Kako naj zadrži otroka, da bo ostal tam, kjer ima toplo "posteljico", kjer je zaenkrat najbolje zanj?
Moj Bog, pomagaj! je kričala svoje tihe prošnje Bogu. Jo je slišal?
Krči so se stopnjevali.
Peljali so jo v porodno sobo in mož je bil ob njej.
Bil je prestrašen, ja, prav tako kot ona. Videla je, kako ga je strah.
Dete, zakaj hočeš ven, zakaj se rojevaš?
Dihala je, poslušala in ubogala, ko so ji naročali, kako se naj premakne, kako naj diha ...
Porod se je nadaljeval ... Detece je prihajalo na svet ...
"Še malo, gospa!" jo je spodbujala babica. "Samo malo še! ... Glavico že vidim! ... Ja, samo malo še ... Aha, popadek je, potisnite! ... Potiskajte!"
Milena se je prepustila dogajanju, čutila je, da se dete zares rojeva ...
Miceno detece se je rodilo ...
Zajokalo ...
In utihnilo ...
V vsem, kar se je dogajalo z njo in okrog nje, je dojela samo, da je dete slišala, a da ga ne sliši več ... Dete, kje si, dihaj, dihaj! Je v redu s teboj? je kričalo v njej.
A okrog nje je bila tišina. Mrtva tišina.
Utrujenost, groza, obup so jo odnašali, komaj se je zavedala, kje je. Mož je zaril glavo k njej. Oba sta jokala. Nikoli še nista jokala skupaj ...



In nikoli več.
A ona bi tako rada govorila kdaj o svojem izgubljenem otroku.
V njej je še toliko solz za prvim otrokom. Toliko žalosti. Toda ni mogla z besedo na dan.
Bi mogoče tudi on rad kdaj rekel kaj o tem, kako je strašno izgubiti tako željenega in pričakovanega otroka ...? Zakaj molčiš?
Grenko je pomislila, zakaj je tako težko govoriti o tem, kar tako boli.
Počasi se je rojstvo odmikalo, zanosila je spet in srečno rodila zdravega otroka, toda vsak 3. januar je datum, ki jo živo spominja na malo dete, ki ni moglo živeti.
Še sliši droben jokec micenega otročka.
Ali sem naredila vse, kar bi lahko, pomisli. Morda bi pa dete živelo, pa jaz nisem znala pomagati ... Grenka solza steče po licu ...
Oja, dobro se spominja zdravničinih besed: "Otroka, ki se rodi pred 23 ali 24 tedni, praktično ne moremo rešiti. Njegov razvoj še ni dovolj daleč, v tej dobi posebno trpijo prebavila. Ko se otrok rodi, morajo delati tudi prebavila, a okrog 24., 25. tedna še niso dovolj razvita, začnejo propadati, otroček se le muči."
Večkrat gre v Park zvončkov. Misli na dete, ki mu ni bilo dano živeti. Veliko časa je potrebovala, da je sprejela, da otroka ni, da tiste male deklice ni. Po nasvetu prijateljice je deklico poimenovala. Tako sama zase, za svojo dušo.
Otroku, ki je z njo, pove: "Tukaj sva, tukaj se spominjamo naše Nine. Umrla je, ko je bilo čisto majcena, veliko premajhna, da bi lahko živela zunaj mojega trebuha."
Ja, tukaj se spominjamo. A kje je v resnici bilo pokopano njeno trupelce, sploh ne vem, grenko pomisli.
"A je angelček?" vpraša deček, ki stoji ob njej.
"Ja, je angelček!" se nasmehne dečku z okroglimi lički. Srečna je, da ga ima.

Copyright © 2010 Odsrcadosrca
profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
7
Ana Kos
2
May 11, 2015
Samosvoja ... boli ... življenje je to ... mnogokrat boli.
Še kako resnični smo, ko si bolečino priznamo in je ne omalovažujemo ... in ne skrivamo za vsako ceno. Ljudje, ki morejo nositi bolečino z nami, so nam v pomoč, drugi pač ne morejo ... Ampak nič ni narobe, kadar nam je še po mnogih letih hudo. Ljudje smo! <3
#7
Samosvoja b.p. (brez priimka)
1
May 11, 2015
uhhhhh boli to brat;(
#6
Ana Kos
0
Dec 21, 2013
Popravek: bisera ...
#5
Ana Kos
2
Dec 21, 2013
VinKos, kaže, da besera sploh ni, če kvalitetno ne preživimo bolečine. Bolečine, ki nas razžre ...
#4
Ana Kos
1
Dec 21, 2013
Vlatka ... To si pa tako lepo povedala! Hvala! <3
#3
VinKos
0
Dec 21, 2013
Koliko bolečin je zašlo v naše duše - naj se okrog njih nabere biserovina, ki bo naredila ta svet (nekoliko) lepši - če bomo le zadosti pazili, da teh biserov ne potlačijo v blato svinje . . . a to mislim le figurativno, same živali so simpatične, človeku duševno in telesno najbolj podobne . . .
#2
Vlatka Kozlovič
3
Dec 21, 2013
Tako bolečino kot srečo, lahko začuti človek sam v sebi. Lahko jo podeli, a ta drugi ne more enako čutiti.
Liste v knjigi večinoma obračamo mi sami, a če zapiha veter, nam jih lahko obrne več hkrati.

#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-20 23:10:03 (Dec 20, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj