Nočem, ne morem še ...

OddajAna Kos, dne 2013-11-30 ob 15:50:08

1. avgusta leta tega in tega: clear blue je pozitiven! Vsa sem navdušena, pretresena, ganjena! Oba sva!! Kljub kupčku otrok, kljub letom, kljub marsičemu, kar je že govorilo proti nosečnosti!

Bila sva srečna, kot dva majhna otroka, brez skrbi, brez misli, kaj vse nas morda čaka, preprosto vesela, srečna ...

V začetku septembra sem šla na prvi pregled, zdravnica me veselo sprejme - kako sem vesela, da sem pri prejšnjem otroku prišla v roke prav tej zdravnici ...

Zdravnica dela ultrazvok in opazim zaskrbljen pogled ... Tukaj pa nekaj ni v redu, pravi ... Dvojčka sta, a ni vse v redu ... Zmrazi me ... Pokaže mi ekran: Glejte, to sta vrečki, morata biti lepo okrogli ... pa nista, v tejle otročka že ni več in tudi za tegale drugega se bojim ...

Čisto otrpnem. Objame me velika groza.

Kaj zdaj? Otročka, kako je z vama? Pomislim, kako je bilo, ko sem prav za nekega Miklavža zvedela, da pričakujem dvojčka! Tedaj je bilo po nosečnostih, ki so se bile končale s splavom, vse tako svetlo, upanja polno, svetlo, še zdaj vidim pred očmi prizor na ekranu: dve vrečki, skoraj enaki, živi!!!

Zdravnica reče: "Naredili bomo preiskavo nosečnostnega hormona, betaHCG ... in bomo videli ..."

Preiskava pokaže zelo visok nivo hormona. Kar je razveseljivo, pravi zdravnica. Morda pa upanje le ni prazno! ...

Čez tri dni grem še enkrat na preiskavo tega hormona. Če bo večji, če raste, potem pomeni, da je upanje, če bo padal, pa ...

Hormon je malenkostno nižji ..., žalostna zvem.

Zdravnica pove: "Napišem vam napotnico za urgenco, morate na abrazijo."

"Neee!"

"Razumem vas ... Potem pa počakajte še malo. Se boste odločili."

"Ne grem," ponovim. Zdravnica je topla. "Glejte, takole bo: v treh tednih se bo začel splav po naravni poti ... Pa greste potem na urgenco ..."

V meni vrta: kaj pa če zdravnica ne vidi vsega prav? Ne morem iti na urgenco, kjer mi bodo sčistili maternico, kot so mi jo že nekajkrat ... Ne, ne morem, včasih preiskave niso zanesljive ... Otroček, drži se! Kaj če je hormon malo nižji, ker enega otročka ni več ...

Grem na urgenco, a samo na pregled ... za dodatno mnenje ... odklonim kakršenkoli poseg ... ne, ne še ... Tudi tukaj zdravnik ne daje nobenega upanja za dober izid ...

V meni je boj ... Ne morem …

Sklenem čakati ...

Hodim okrog v tistem lepem sončnem septembru, a z občutkom in stalnim vedenjem, da je v meni otroček. Mrtev?

Še enkrat grem sama, anonimno, na preiskavo nosečnostnega hormona, morala sem to storiti, za sebe, da me ne bi tako žrlo, da nisem naredila vsega, kar lahko naredim ... Izvid pove, da hormon pada ... Zelo sem žalostna.

Nivo hormona pada ... In ko bo hormon padel na neko določeno mejo, se bo začel najbrž sam splav, zunanji del odhoda malega bitja, bitij ...

Počasi ugotavljam, da se izgubljajo fizični znaki nosečnosti, počasi dobivam občutek, da sem pokopališče ... res, pokopališče. Počasi sprejemam, da se je otrok ali sta se otroka zares poslovila. Upam, da sta odšla v ljubezni, brez bolečin ... upam, da sta čutila, da sta ljubljena in sprejeta, čeprav jima ni dobro ... Upam, da je morda smrt v naročju, v pravem in v prenesenem smislu v naročju, manj huda kot tista, ko je človek sam v bolečinah vseh vrst ... Počasi se poslavljam ... Življenje mi ni ponudilo nobene druge možnosti. Nobene boljše možnosti.

Konec septembra se nakaže krvavitev, je sobota pozno zvečer ... Skoraj štirje tedni so minili od prvega pregleda pri zdravnici.

Torej je res.

Pa še vedno ne morem verjeti, da je res. Težko mi je.

Zjutraj grem na urgenco in potem v operacijsko sobo. Tik preden me narkoza odpelje v neznano, mi zdravnik še enkrat zagotovi, da je poseg nujen ... Videl je, da še vedno nisem prepričana.

Zbudim se v sobi na oddelku, poleg mene sta dve po prav takem posegu, vsaka s svojo žalostno zgodbo ... Ena divje bruha in je vsa uboga, drugi dve sva fizično v redu.

Ko pride zdravnik na vizito, začnem z vprašanjem: "Ali je res ...?" in on ve, kaj me muči, reče mi: "Ja, res, nujno je bilo ... Samo izsušeni ostanki so bili ..." Vem. Missed abortion. Tako diagnozo sem že imela. Enkrat prej.

Popoldne pride pome mož, dve iz sobe greva domov, tista, ki bruha, mora ostati ... Mož ima s seboj nekaj otrok. Tudi dveletnika, ki ima prav ta dan rojstni dan.

Doma naju čakajo otroci ... Lepo je priti domov ...

Vedno večkrat se dogaja, da se prepleta vse mogoče ... življenje je preplet lepega, hudega, žalostnega, veselega, upanja polnega in brezupnega ... a vse, prav vse to je življenje ...

Napolnjujmo dni z življenjem!

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Ana Kos
1
Dec 29, 2014
Anka <3 hvala ti BTB
#4
Anka Klemenčič
0
Dec 29, 2014
Ana....nič drugega, kot en veeeeelik objem , BTB <3
#3
Ana Kos
0
Nov 30, 2013
Ana Marija, življenje v ljubezni je največ ... <3
#2
Ana Marija
0
Nov 30, 2013
Ana, molim za življenje v Ljubezni.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-11-30 15:50:08 (Nov 30, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj