Etty Hillesum: Pretrgano življenje ... in - kaj je svetost?

OddajAna Kos, dne 2013-11-21 ob 09:04:51
Precej dolgo sem potrebovala, da sem prebrala ves dnevnik in pisma Etty Hillesum, nizozemske Judinje, ki je umrla v taborišču smrti, v Auschwitzu.
Dvakrat sem že nekaj napisala oz. izpisala, ker so me posamezne misli res zelo navdušile.

A njo doživljam tako zelo različno, da včasih dobim odpor, včasih sem pa navdušena.
Na trdo se soočam s svojim mnenjem glede nekaterih stvari, s svojimi občutji - recimo ob tem, ko ima ona intimno razmerje delno hkrati z dvema moškima, in eden od njiju ima zaročenko v Angliji, pač v drugi državi (čas druge svetovne vojne).
Poleg tega noče imeti otrok, nekje pravi, da ji bo človeštvo štelo v dobro dve stvari: da ni napisala nobene slabe knjige (saj ni napisala nobene!) in da "nimam na vesti tega, da bi zaradi mene tlačil zemljo še en nesrečnik več."
Sprašujem se o tem, kaj je ljubezen, kaj je svoboda. Kaj človeka resnično osrečuje. Sem jaz tako zelo drugačna od nje? Zakaj, v čem? (Pa vendar bi marsikatero njeno misel jaz z veseljem podpisala. In še kakšno bom prepisala!)
Zame je imeti otroke, biti mama, tudi fizična mama, največ, pri čemer sem sostvarnica. (Res, v času vojne bi morda videla drugače ... Pa saj tudi zdaj kdaj s strahom gledam na prihodnost svojih otrok.)
In zvestoba, nezvestoba? Nekje proti koncu dnevnika, ob smrti "njenega" S.-ja, ki ima zaročenko v Angliji, ona pravi, da je ostal svoji zaročenki Herti zvest do smrti - ampak intimno razmerje je imel z Etty ... Kaj torej je zvestoba? Jaz pač mislim, da to ni dopustno. Da take zveze ne prinašajo resnične varnosti in da to sploh ni prava svoboda. Tako se meni zdi. In seveda mislim, da imam prav. Ni bilo pošteno do Herte.

Etty Hillesum
Etty, slika od tu.

No, morala sem povedati svoje pomisleke, ki me spremljajo ves čas branja, in včasih jih čutim zelo močno. (Sploh sem jo sprva doživljala kot razvajeno smrkljo, ki ji ni hudega, omenja tudi požrešnost - poleg požrešnosti za hrano omenja tudi duhovno požrešnost - in zaradi tega pokvarjen želodec, "privošči" si depresijo in seveda psihologa, in lahko študira še pri 27 letih. - No, ampak tekom leta, dveh, kolikor obsegajo njeni zapisi, zelo zori.)
Po drugi strani pa ima Etty eno posebno širino in ljubezen. In počasi vidim, da ima tudi delavnost, zagnano študira in hkrati poučuje recimo ruščino.
Ko sem ob branju kdaj kakšno rekla svojemu možu, sem rekla tudi, da če bi izrezali velik del njenih zapisov, bi mirno lahko rekli, da je (bila) sveta!
Vseeno mi je, če kdo dobi pike ob besedi "sveta"!
Kajti pomen, ki ga jaz vnašam v to besedo, je: Slediti srcu, služiti ljubezni, biti iskren/a in pošten/a do sebe, do bližnjih.
Ko vse več Judov odvažajo na Vzhod, vse več se sliši o ubijanju Judov, se Etty temu ne skuša izogniti, pravi, da če se ona izogne, bo nekdo drug na njenem mestu.
In ona želi prinašati ljubezen tudi tam, v taborišču, želi "zbujati Boga" v ljudeh, želi rojake opogumljati!


- Ta strah, da boš v življenju prikrajšan ... In ravno zato ostajaš prikrajšan za čisto vse. Ne moreš do bistvenega. /.../ Človek je lahko lačen življenja. Toda
s pohlepnim goltanjem zgreši svoj cilj.
- Ne bom si več nespametno domišljala, da bi moral mir, ki me včasih preplavi, trajati večno. Sprejela bom tudi nemir in boj, ki sledita premirju. Rada sem na toplem, na varnem, toda ne bom se upirala, če me bo tvoja roka (to je molitev, moja opomba) pripeljala v mrzlo dolino. Povsod bom stopala naprej in poskušala premagovati strah. Kjerkoli bom, se bom trudila, da bi izžarevala ljubezen, iskreno ljubezen do človeštva, ki jo čutim v sebi.
- Bog ni odgovoren za nas - mi smo tisti, ki jih kliče k odgovornosti.
- Trpljenje samo po sebi ne oskruni dostojanstva. Človek lahko v trpljenju dostojanstvo ohrani ali pa ne.
- Rada bi dolgo živela /.../. Če pa mi to ne bo dano, bo pač za menoj prišel kdo drug in opravil delo namesto mene. Nadaljeval bo od tam, kjer se je moje življenje pretrgalo. Zato moram poskrbeti, da bom do zadnjega diha živela čim bolje - polno in iz globokega prepričanja. Želim si, da tistemu, ki pride za menoj, ne bi bilo treba začenjati popolnoma znova, in da bi mu bile prihranjene moje muke.
- Morda zveni paradoksalno: človek, ki izključi smrt iz svojega življenja, ne more polno zaživeti - če pa jo sprejme, s tem razširi in obogati svoje bivanje.
- Čeprav je življenje zdaj po eni strani težje in nevarnejše, je hkrati postalo bogatejše. Mnoge zahteve so odpadle.
- Mnogi, ki dandanes izražajo ogorčenje nad krivicami, so pravzaprav ogorčeni izključno zato, ker se krivice dogajajo njim samim. Tako ogo
rčenje ostaja zlagano in plitvo.
- Sploh mi ni do tega, da bi se postavljala pred preganjalci iz zunanjega sveta, pa naj bodo takšni ali drugačni. Zato se niti nočem siliti. Naj kar vidijo mojo žalost, pa tudi nebogljenost. Ne čutim potrebe, da bi se junačila navzven. Premorem notranjo moč in to zadošča. Vse drugo je nepomembno.
- Zame bi bilo najhujše, če ne bi smela več imeti pri sebi svinčnika in papirja, da tu pa tam kaj napišem, razčistim s seboj. /.../ Zdaj pa vem: ko začne človek opuščati svoje zahteve in želje, se lahko odmakne prav od vsega.
- Odšla bom, kamor me bo poslal Bog. In ne glede na razmere bom tudi pod grožnjo smrti zmožna pričevati, da je življenje lepo in smiselno. Bog ni kriv za to, kar se dogaja z nami. Mi sami smo povzročitelji gorja. Ob rojstvu smo prejeli moč za uresničenje nebes v sebi in morali bi se naučiti uporabljati to moč.
- ... človek bi moral molčati, dokler ne najde svojega pravega glasu. Toda našel ga bo lahko samo s tem, ko bo poskušal spregovori
ti.
- Neusmiljeni so, neusmiljeni! Zato pa moramo biti sami toliko bolj usmiljeni. To je edina rešitev.
- Če bom preživela in kljub vsemu še vedno zatrjevala, da je življenje lepo in smiselno, mi bodo ljudje morali verjeti. Če nas trpljenje ne bo spodbudilo k razširitvi obzorij in večji človečnosti, k temu, da se otresemo vseh malenkosti in stvari, ki so v življenju postranskega pomena - potem je bilo vse zaman.
 
- Dopovedujejo mi: Dolžna si poskrbeti, da se umakneš na varno, v življenju bi lahko naredila še veliko dobrega, ogromno lahko daš! Toda tisto, kar morda lahko dam, bom dajala kjerkoli in vsepovsod - tukaj, v krogu svojih prijateljev ali pa v koncentracijskem taborišču. /.../ Če se bo Bogu zdelo, da moram še veliko narediti - no, potem bom to tudi gotovo uresničila, vendar šele tedaj, ko prestanem preizkušnje, ki jih morajo prestajati drugi ljudje. To, ali sem zares dragocen človek, se bo pokazalo šele na podlagi mojega obnašanja v spremenjenih okoliščinah. Če ne bom preživela, bo resnico o tem, kdo pravzaprav sem, izpričal zlasti način, kako bom umrla.

Etty Hillesum: Pretrgano življenje (dnevnik in pisma), Modrijan 2008
Dva moja zapisa o Etty Hillesum:
Sovraštvo zastruplja duše
Pismo s poti v taborišče

The Labyrinth Trailer, njegove slike (filmček s prizori iz Auschwitza, risbe Mariana Kolodzieja, umetnik, ki je preživel taborišče Auschwitz)
profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-11-21 09:04:51 (Nov 21, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj