Helene Berr: Dnevnik

OddajAna Kos, dne 2013-11-15 ob 12:23:20

Prebiram dnevniške zapiske francoske Judinje, ki jo druga svetovna vojna zajame kot študentko na Sorboni. Sprva so zapiski še dokaj "lahki", potem pa postaja življenje vse težje ... Silno jo pa prizadene nemški odlok o obveznem nošenju rumene zvezde, ki v Franciji začne veljati junija 1942. ... sem bila odločena, da je ne bom nosila. Zdelo se mi je sramotno, dokaz pokorščine nemškim zakonom ... Zvečer pa se je znova vse spremenilo: zdaj se mi zdi dokaz šibkosti, če je ne bi nosila, predvsem v odnosu do tistih, ki jo bodo imeli.
Še istega meseca doleti njeno družino zelo huda preizkušnja. Njen oče je bil rudarski inženir in nekdanji direktor tovarn Kuhlmann; zanj je veljalo, da je eden od osmih ljudi svoje "rase", ki imajo posebne zasluge na literarnem, umetniškem ali znanstvenem področju in so zaradi tega izzvzeti iz nekaterih prepovedi ... tega in tega zakona. Toda prav tega človeka so prijeli že prvi mesec obveznega nošenja rumene zvezde - ker ni imel zvezde prišite, temveč le pripeto. Internirali so ga v Drancy. ... zavem se, da se med očetom od tukaj in očetom, ki je tam in je napisal to pismo, dolg nepremostljiv prepad. (Po več mesecih so ga izpustili zaradi varščine vodstva iz njegove službe.)


Helenini zapiski so odkriti, jasni, razmišljujoči. Toliko podrobnosti pišem zato, ker se je življenje zdaj zožilo ... Živimo uro za uro in ne več teden za tednom. Kdaj pa kdaj ponudi prelepe slike Pariza, narave, kljub vsem grozotam vidi tudi lepote okrog sebe.
Ljudje ne bodo razumeli, zakaj smo ostali (niso poskušali oditi na svobodno ozemlje).  Nimamo pravice, da si ne bi želeli pobegniti. Toda mar se neizogibni usodi da izogniti le s pobegom? Jaz še vedno trdno stojim za našo odločitvijo. Toda pritrjuje ji le naša vest.
Helene postane nekakšna socialna delavka, skrbi za osirotele otroke, katerih starše so odpeljali ali so mrtvi. Mali Bernard mi je jecljaje s svojim otroškim glaskom pripovedoval o sebi. Njegovo mamo in sestro so deportirali, izrekel je stavek, ki se mi je iz njegovih otroških ust zazdel tako star: "Prepričan sem, da se ne bosta vrnili živi." Videti je kot angel.
- ... vendar na vsake toliko dvomim o absolutni vrednosti moralnih načel, ker jih vsi pačijo ali nanje odgovarjajo s smrtjo.
Zaprli so nekega zdravnika - ker je nosil zvezdo previsoko. Zaprli so mamo, ker njen 6-letni otrok ni nosil zvezde. Človek bi mislil, da bodo spoštovali zakone, ki so jih sami uvedli, čeprav so od prvega do zadnjega ti zakoni nelegalni in zgolj plod njihovih kapric, zakone imajo samo za izgovor, da lahko zapirajo ljudi ...
Helene se sprašuje o smislu svojega pisanja. Včasih dvomim ... S pisanjem moram izpolniti svojo nalogo, saj morajo drugi vedeti. Vsako uro dneva se ponavlja boleča izkušnja, ko vidim, da drugi ne vedo, da si niti ne predstavljajo trpljenja drugih ljudi in zla, ki ga nekateri povzročajo drugim. In vedno z muko in trudim poskušam pripovedovati. Ker je to dolžnost, morda celo edina, ki jo lahko izpolnim. Obstajajo ljudje, ki vedo in si zatiskajo oči: teh ne bom uspela prepričati, ker so neomajni in sebični in jaz nimam avtoritete. Toda drugi, tisti, ki ne vedo in imajo morda dovolj srca, da bi razumeli, na te moram vplivati.


Še nekaj izpisov iz njenega dnevnika:
/.../ Ta resnica me muči in vznemirja. Za trpljenje se ne bomo maščevali z vojnami: kri kliče še več krvi, ljudje se zasidrajo v svojem sovraštvu in slepoti.
- Na trgu Concorde sem srečala toliko Nemcev (!) z ženami in kljub vsej moji volji do nepristranskosti, kljub mojemu idealu (ki je resničen in globok), me je prevzel val ne sovraštva, ker tega ne poznam, ampak upora, gnusa in prezira. Ti ljudje so, ne da bi se sploh zavedali, vzeli veselje do življenja vsej Evropi. /.../
... ko sem stopila pod arkade in začutila, kakšne globoke vezi, kakšne bistvene sorodnosti, razumevanje in medsebojna ljubezen so me družili s kamni, nebom, zgodovino Pariza, me je zgrabila jeza ob misli na te ljudi, te tujce, ki nikoli ne bodo razumeli ne Pariza ne Francije, ki trdijo, da nisem Francozinja, in mislijo, da jim Pariz pripada, da je ta Ulica Rivoli njihova.
- Vse se dogaja tako, kot bi imeli dve Smrti! Tisto, ki jo nalaga Bog, 'naravno' smrt, in tisto, ki so jo ustvarili ljudje.
Samo prva bi morala obstajati. Človek nima pravice, da človeku odvzame življenje.
- Iz bolnišnice so včeraj odpeljali štirideset bolnikov, med njimi enega tuberkulotika v zadnjem stadiju, dve ženski, ki sta imeli v trebuhu še drenažo, enega nemega in eno nosečnico tik pred porodom ...
Čemu? Čemu te deportacije? To nima nobenega smisla. Da bi ti ljudje delali? Umrli bodo že na poti.
O, Bog, o, Bog, kakšna strahotnost! Kako je nocoj vse črno, ne vidim nobenega izhoda. Odprta sem za vse pripovedi o grozotah, zbiram vse žalosti, a ne vidim več rešitve, preveč je vsega.



Helene je bila rojena 1921. leta, bila je 4. od petih otrok. L. 1944 so očeta, mamo in Helene odpeljali, prav na Helenin rojstni dan, poslali so jih v Auschwitz. Starša sta tam umrla, Helene so pa premestili v Bergen-Belsen, tam je v začetku aprila 45, le nekaj dni pred angleško osvoboditvijo taborišča, umrla zaradi tifusa.
profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-11-15 12:23:20 (Nov 15, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj