Mehmedalija Alić: Nihče 1 - do Srebrenice

OddajAna Kos, dne 2013-11-12 ob 13:10:09

Z veseljem sem vzela v roke in prebirala knjigo Nihče, ki jo je napisal Mehmedalija Alić. Napisana je v lepem jeziku in s srcem.

Mehmedalija se je rodil pred pol stoletja v Grujčićih pri Srebrenici. Po otroštvu doma (nanj ima veliko lepih spominov, pa tudi kakšnega manj lepega)

- ... se dobro spominjam Titove slike. ... Njegova slika nam je zbujala strahospoštovanje. ... Pripisovali smo mu pomen Boga v človeški obliki. O njem smo smeli govoriti samo lepe stvari in morali smo ga imeti še raje kakr lastne starše. Ko sem opazoval očeta, njegovo težaško, krvavo delo, sem se spraševal, koliko je šele Tito moral vložiti potu in trdega dela, da ga imajo vsi ljudje tako radi. Očeta sem ljubil in spoštoval, ker sem sam tako čutil, Tita pa sem imel rad, ker so mi tako narekovali.

- V naših šolskih učbenikih nisem našel muslimanskega imena. Mogoče tega niti ne bi opazil, če se ne bi nenadoma eno pojavilo. Prvi, ki je bil omenjen, je bil Musa Kesadžija, ki ga je neki junak iz besedila o kraljeviču Marku premetaval kot prazno vrečo. Zaradi tega so se nam nekateri posmehovali. Pravili so, da smo nihčeti, da smo nule in da smo Turki, da torej za nas ni prostora v literarnih besedilih, razen ko so potrebovali nekoga, ki je sekal drva ali ki ga je bilo treba premlatiti. Vsi junaki v knjigah so bili vedno iste narodnosti in ni nam preostalo drugega, kot da se tudi v resničnem svetu čutimo manjvredne in strahopetne krivce za vso našo zgodovinsko preteklost. /.../

Pojma narodnosti kljub očetovi razlagi nisem mogel razumeti. Če so nas imenovali za muslimane, zakaj je bil oče med služenjem vojske vpisan kot neopredeljen? Zakaj so se posmehovali naši noši? Zakaj so požirali črke v naših imenih? /.../ Na vse smo bili navajeni. Ni nam preostalo drugega, kot da se sprijaznimo s tem, da smo narod, ki ga je naš heroj Tito pozabil v času in prostoru. /.../ Takratni slogan vseh sloganov se je glasil: "Enakost vseh narodov in narodnosti." ...

ga je pot prinesla v srednjo šolo v Slovenijo, "obljubljeno deželo", ki se v marsičem ni izkazala kot zanj prijazna, bila je mačehovska. Posebej se je to izkazalo po tem, ko se je Slovenija osamosvojila, on pa je bil - brez lastne krivde - izbrisan.

Prav tako je bil na nek način izbrisan v svoji rodni domovini - Bosni. Ker sem bil bosanski državljan, sem se v naslednjih dneh odpravil v Tuzlo v glavni begunski center, da bi se registriral in dokazal, da obstajam. ... Uslužbenec me je živčno vprašal:
- In kje si bil v času vojne?
- V Sloveniji.
- Kaj potem iščeš tu? Kaj ti tam manjka? Se zavedaš, koliko težav imamo tukaj?
V resnici mi je bilo zelo nerodno. Opravičil sem se mu in odšel.

Kdo sem jaz, ki ne pripadam nobeni deželi? Ljudje so vedno govorili, da človek, ki je dober, ob smrti odide v nebesa. Ampak zame je nebo še previsoko, na zemlji pa ne obstajam, ne vem, ali sem mrtev, živ ali neviden. Ja, to sem jaz, Mehmedalija, ki ne obstajam niti na nebu niti pod zemljo niti na zemlji. Sem človek brez naslova. Sem nihče.

Mehmedalija Alić

Prestal je veliko težkega in preživel - kot Človek.

Kot Človek, ki se sprašuje človeške stvari ... ki ga bolijo krivice ... a vendar ne sovraži - ostaja Človek. ... bolj ste nas branili, več nas je umrlo. Bolj ko nas vračate v Srebrenico, manj nas je tam. Dovolite nam vsaj, da umremo na svoji zemlji.
Moj rod že stoletja živi v Evropi, na isti zemlji kot vi, ki pravite, da ste demokrati.
Vi, tako kot vsi drugi prebivalci sveta, ste dobrodošli gostje v moji Bosni, ki pa z vašim blagoslovom vse bolj postaja rezervat in vse manj del Evrope.
Moj praded je živel v strahu za mojega deda. Njega je skrbelo za življenje očeta in njegovih bratov. Za moje življenje in življenje mojih dveh bratov je bilo upravičeno strah mojega očeta. Jaz vam vse oproščam, le recite mi, da mi nikoli ne bo treba živeti v strahu za življenje mojega sina.
Moški v moji družini so vedno umirali po volji človeške zlobe in ne po volji narave in Boga. Tega nimam za naključje. To je genocid nečloveka nad človekom.

V tistih časih ga je klicala mama, ki je ostala sama z gluhonemo hčerko - metali so ju iz stanovanja, v katerem sta živeli po tistih grozotah v Srebrenici, edini od družine, ki sta še živeli v rodni domovini. Nista se mogli vrniti v rodno vas Grujčići, niti v hišo v Potočarih, ki sta jo z Mehmedalijevim trdo zasluženim denarjem zanj zidala njegova brata - v njej je bil po srebreniškem klanju naseljen "junak vojne". Ko je bil Mehmedalija z družino pri svoji hiši (vsako leto je šel na pot "spominov" v Bosno), v kateri je sedaj živel "junak", je hčerka prosila "junakovega" sina, če se sme dotakniti zidu hiše.

- Vse generacije mojega rodu so bile pregnane z domačega ognjišča. Njihova lastnina je bila vedno znova uničena, pa so se kljub temu vedno znova vračali in gradili na novo.

Še nekaj citatov iz knjige:
- M. Alić
pravi, da so bili razlogi za izselitev srbskih družin od tam izrazito ekonomski. Življenje v naših od boga pozabljenih krajih ni bilo za nikogar lahko in enostavno. Bošnjaki niso imeli tako dobrih možnosti za selitev v večja mesta, kjer so bile razmere boljše. Ostajali so in zaradi želje po obstanku pogosto preplačali vsak kvadratni meter neuporabne zemlje, kakor da bi bila vsevprek polna zlata. Za isto vsoto bi lahko v Banatu kupili desetkrat večja zemljišča z rodovitno zemljo. /.../
Poštenost
naših očetov je bila pregovorna.

- Ob spominu na starejšega brata: V teh petnajstih letih, odkar so mu zločinci vzeli življenje, ni minil en sam dan, da se ne bi spraševal, zakaj Bog dovoli, da se tako dobrim ljudem dogajajo tako hude reči.

Vsi pogovori pa so se vedno začeli in končali z omenjanjem Bosne. Zgodbam o Bosni nikoli ni konca, saj je edino, kar jim je od nje ostalo.

- ... smo se dogovorili, da se bomo srečali 11. julija 2008 v Potočarih, na bratovem pogrebu. /.../ Dobil sem načrt pokopališča in našel bratovo krsto. številko 214. Roko sem pložil na zeleno platno, ga pogladil. Kako hudo mi je bilo, veva le jaz in ljubi Bog. Gluhonema sestra Zumra je klečala ob krsti ... /.../

http://uploads.publishwall.si/imgsmedium/2013/11/12/publishwall_resized_1384261811_5425663.jpg

Zakaj so nam ubili ljubljenega brata, srčnega človeka, ki so ga spoštovali in ljubili tudi vsi Srbi, ki so ga poznali ... /.../

Kaj počne ta demokratična Evropa, zakaj dovoljuje toliko ponižanj! ... Včasih zavidam živalim, ki so v tej demokratični Evropi bolj zaščitene in imajo več pravic od mojega rodu.

- Morilec s smrtjo mojega brata ni pridobil ničesar. Od teh krvnikov se niti ne pričakuje, da bodo za svoje zločine odgovarjali, od nas, ki zaradi njih trpimo, pa se pričakuje, da poleg odpuščanja še molčimo. Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja.

http://uploads.publishwall.si/imgsmedium/2013/11/12/publishwall_resized_1384261812_6464297.jpg

http://uploads.publishwall.si/imgsmedium/2013/11/12/publishwall_resized_1384261813_8188072.jpg

- Pobita je skoraj vsa generacija, ki je bila najverjetneje najbolj pismena na območju srebreniške regije in je ravno začela prevzemati oblast iz rok starejših, polpismenih samoupravljalcev. /.../ S pobojem mojih sošolcev so lokalni morilci umorili tudi samega sebe. Kdo bo zdaj gradil in vodil tovarne, kdo razvijal gospodarstvo ... Divjakom se topijo zaloge vojnega plena in vrača se revščina. /.../
Staro prebivalstvo, tista peščica, ki se je drznila vrniti v rojstni kraj, počasi izumira. Kljub vsem bahavim humanitarnim projektom, ki naj bi bili vredni na milijone evrov, je tu in tam videti le kakšno bolno kozo ali ovco. Dokler se bodo birokrati okoriščali s humanitarnim denarjem, bo čas v tem kraju drsel nazaj namesto naprej. /.../
Srebrenico in njeno celotno regijo je svetovna birokratska elita iztrgala iz rok njenega prebivalstva in jo podarila klavcem kot krvavo nagrado za genocid. V Srebrenici niso izvedli genocida le nad ljudmi, ampak tudi nad vsemi temeljnimi človekovimi pravicami. Genocid ni bil samo narejen, temveč kratko malo traja, in to na prefinjeno umazan način.
Kako je mogoče, da se v zavarovani coni Združenih narodov na koncu 20. stoletja zgodi tako gnusen zločin, in da za to danes iz vrst odgovornih iz ZN še nihče ni odgvarjal? Kako je mogoče, da je Srebrenica po genocidu ostala pod okriljem tistih, ki so pobijali, posiljevali in preganjali njeno prebivalstvo?
Ali naša vrnitev na svoje velja samo en dan v letu, 11. julija? Dan, ko jočemo. ... Ko na pokopališču v Potočarih gostimo evropsko in svetovno elito, ki nam bere govore in predavanja. Vsako leto nam na ta dan izrečejo veliko lažnih besed obžalovanja in veliko lažnivih obljub.

Gospodje. Govorite, da ni nikoli prepozno privesti krivce pred sodišče. Jaz pa pravim, da je danes za nas prepozno. Zamujate že od samega začetka.

Prepozno je, da si operete čast. /.../

http://uploads.publishwall.si/imgsmedium/2013/11/12/publishwall_resized_1384261814_6736490.jpg

Prepozno za mnoge matere, ki so od bolečine umrle in niso dočakale ne pokopa svojih sinov ne kazni za zločince.

Prepozno za kaznovanje zločincev, ker ste po toliko letih čakanja iz njih pomagali ustvariti mite in tako iz njihovih sinov in vnukov vzgojili nove heroje smrti. /.../

Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti.

Vse fotografije so s te strani.

 

V knjigi je toliko vrednega, da ostaja na vidnem mestu, zato sem se odločila, da tukaj ne zaključim s predstavitvijo vsebine knjige, temveč zdaj zaključujem le s prvim delom.

Kar je ležeče in obarvano (vse po moji izbiri), je dobesedno prepisano iz knjige Nihče, nekatere stvari pa sem namerno po svojem občutku poudarila (krepko).

Nihče 2

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
6
Ana Kos
1
Nov 13, 2013
Dajana! :-) - Smo me tri stare znanke, kajne!
#6
Ana Kos
0
Nov 12, 2013
63. PB!
Izhajala sem iz osebno napisane knjige Nihče, saj gre za predstavitev te zgodbe, vidi se, kako srčen je avtor knjige, glavni junak zgodbe. On ne kuje maščevanja, pač pa želi gojiti odpuščanje in upa, da bo vendar zmagala človečnost in človeškost.
Hkrati opaža, kako se ene stvari ponavljajo in ponavljajo.
Predvsem zato, ker ljudje prikrivajo in prirejajo resnico. O tem je veliko še v nadaljevanju knjige ... bom dala zdaj ven še drugi del.
Žal ima politika veliko s tem. To, da hočejo eni vladati ... da nimajo vseh ljudi za brate ... to je zelo narobe.
#5
Dajana Babič
0
Nov 12, 2013
Menišček! :)
#4
63. PB
0
Nov 12, 2013
Kje pa piše koliko Srbov so bošnjaki spoklali in da je bil pravi vzrok "Srebrenice" pokol Srbskih družin pred tem? Zgodovina je zaj.... zadeva, potrebno jo je raziskovati preko več ust in raziskav. V bistvu je krivda vseh teh pokolov iz ene in druge strani na strani politike
#3
Ana Kos
0
Nov 12, 2013
Joži, dobrodošla tukaj! Pridi še ti v našo vas pisat! :-) <3
#2
meniscek
0
Nov 12, 2013
Srečno <3 <3 <3 Joži
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-11-12 13:10:09 (Nov 12, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj