Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti ...

OddajAna Kos, dne 2018-02-17 ob 09:51:17

Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti,

so obsojeni,

da jo še enkrat doživijo!

(George Santayana)

Kakšna misel!

Koliko ljudi se noče (ne z/more) spomnjati, ker je (njihova) zgodovina pretežka, preboleča. Včasih reagiramo tako, da se česa ne spominjamo, ker sicer mogoče sploh ne bi preživeli.

Vendar je nujno se soočiti sam/a s seboj. Le tako moremo biti resnično živi.

V bistvu je vse človeško, kar doživimo in živimo in človeške so reakcije, pa četudi so včasih zelo čudne - vsaj v očeh drugih.

Nujno je čistiti sebe znotraj - da imamo lahko bolj zdrave misli in lažje dobro (prav) delamo.

Hkrati je pa razumljivo, da se nam z leti nabere marsikaj težkega, nerazumljivega, takega, česar ne moremo sprejeti ali pa se s tistim leta in leta mučimo.

Tudi odpuščanje niti sebi niti drugim marsikdaj res ni lahko.

Ampak skrivati stvari, ki nas bolijo, pred drugimi in pred samim/i seboj, gotovo ni dobro. Uvodna misel govori, da ljudje, ki brišejo preteklost, (svojo) zgodovino, tisto spet doživijo. Včasih je videti zelo otipljivo, kako človek, ki se razide (loči) od sozakonca, ne prebere kaj dosti, ko gre v novo zvezo - če ne uredi tistega pri samem sebi, kar je bilo narobe.

Videti je, da človek ponavlja in ponavlja včasih v nedogled svoje napake - dokler se ne nauči neke lekcije ... Včasih je to zelo hudo. Ne samo zanj, tudi za njegove bližnje.

Ampak samo tako, da skušamo iti res v globino samih sebe, skušamo res sprejeti same sebe v svojih občutjih in tudi nebogljenosti in krhkosti, pa hkrati v ne preveč popustljivem smiljenju samim sebi, zorimo. Tako je življenje.

Še malo lepe glasbe!

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89198/sola-odpuscanja

http://www.publishwall.si/solzemlje/tagged/Milost.odpu%C5%A1%C4%8Danja

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
3
Ana Kos
0
Mar 21, 2018
Se strinjam, ampak sprejeti sebe ne pomeni biti zadovoljen, zadovoljna z vsem, kar narediš, naredim, pač pa sprejeti tudi svoje slabo, vendar ne ostajati v žalovanju, jezi itd. Sprejeti svojo nebogljenost, krhkost - in prositi Najvišjega za pomoč v tem in upati, zaupati - da more On, če skušamo živeti resničen "prav", obrniti v dobro - pisati ravno po krivih črtah ...
#3
za-kaj-eni
0
Feb 22, 2018
Vse povedano! A sprejeti sebe, kakršen pač si, je stvar najvišje modrosti. Ob tem šele lahko karkoli narediš, prej se za lastnim repom podiš. Gnati se za jasnostjo in lepoto je najčistejše gorivo. Philosophoumen kai philokaloumen.
#2
Mila
1
Feb 20, 2018
Kako res!
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2018-02-17 09:51:17 (Feb 17, 2018)
Starejša objava Novejša objava
Šola odpuščanja

Sol zemlje

hahahahahaha

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj