Delam ... živim

OddajAna Kos, dne 2017-10-15 ob 23:22:24

Koliko misli se mi utrne ob naslovu!

Kljub temu, da imajo kakšni ljudje »najboljši« občutek, kadar za čim manj moči, časa, denarja, dobijo največ, verjamem, da večini ljudi veliko pomeni, da delamo pošteno (in pravzaprav tako dobimo največ: mir v srcu!), da solidno poskrbimo zase in za svoje bližnje, večina se gotovo zaveda tudi tega, da nas delo oblikuje kot ljudi, osebnosti, nam daje moč, samozavest in dostojanstvo.

Kaj dela tisti, ki ne more delati? Kaj tak človek lahko da drugim?

Ob poslanici socialnega tedna takoj pomislim na ljudi, ki ne morejo delati fizično, ki ne morejo zase poskrbeti niti v vseh osnovnih potrebah. Koliko ljudi si želi, da bi nikoli ne bili nepokretni, da nikoli ne bi nihče skrbel zanje, da jih nikoli nihče ne bi negoval, hranil … Koliko ljudem se zdi, da izgubi njihovo življenje smisel, če/ker ne delajo. S tem, da bomo verjetno nekoč odvisni tudi od pomoči drugih, se vsaj miselno gotovo ustavi marsikdo od nas, nekatere pa bolezni ali poškodbe prisilijo v to odvisnost že v mladih letih.

Ob tem se rada spomnim na neko mlado slepo bolnico na oddelku, kjer sem včasih delala! Še po mnogih letih jo v duhu vidim sedeti na postelji, v roki ima kvačko in v njenem naročju nastaja ogromen pled, morda šal … z lepim barvnim vzorcem! Ja, barve je menjala in to brez napak!

Ker sem se sama pred nekaj leti precej od blizu srečala z zelo bolnimi in umirajočimi ljudmi, sem te misli in občutja doživljala zelo od blizu. Spoznavala sem, da ima vsako življenjsko stanje svojo vrednost. Ljudje, ki zase ne morejo poskrbeti, imajo drugačno delo. Nekateri zelo veliko molijo. Nekateri raje govorijo o »pozitivni energiji«. :) Nekateri predvsem sprejemajo svoje življenje, prijazno in hvaležno sprejemajo pomoč drugih in s tem pomagajo tudi tistim, ki zanje skrbijo.

Eni in drugi

Dejstvo je, da mnogi od nas ne bi imeli dela, če ne bi bilo »nasprotne strani« - bolnikov, šolarjev, starih betežnih ljudi … Dejstvo je, da vsi pomagamo sebi in drugemu. Tako nepokreten človek, ki potrebuje pomoč, v resnici pomaga tudi negovalcu! Pomaga mu, da ima službo kot tako (mogoče uradno, za denar) in pomaga mu, da raste kot človek. Če pa je ta človek prijazen, pa svojemu »negovalcu« sploh veliko daje – oz. lahko razmišljamo, kdo daje več, tisti, ki je prijazen, ali tisti, ki ni! Na poti zorenja nas preizkušnje oblikujejo, nam pomagajo zoreti, nas po/človečijo. Tudi »težki primeri« (neprijazni bolniki in stari godrnjavi ljudje, »nevzgojeni« šolarji, klošarji, vseh vrst zasvojenci, razni skrajneži in pretiranci …) so včasih trda šola za »učitelja«, vendar le skozi življenje, ki se daje prav tako, kot za posameznika je, rastemo. Mogoče (upam!) postajamo biseri! Ne s pretirano in lažno in klečeplazno potrpežljivostjo, a vendar brez zdrave potrpežljivosti v življenju ne gre.

Ena stara gospa mi večkrat reče: Kaj je človek na tem sveti …? In zrecitira dolgo pesem! Ja, »komaj je začel živeti, proti grobu že hiti.« Kako neizmerno blizu mi je hospicarsko geslo: Ne dodajati praznih dni življenju, pač pa dni napolniti z življenjem … Gre za to, da bi polno živeli.

Polno živeli svoje življenje. Danes. Jutri. Ne vemo, kaj bo jutri. Mogoče ne bomo mogli sami narediti niti osnovnih stvari, mogoče jutri ne, potem pa spet, mogoče nikoli več, ampak naj bo tako ali tako, vendar v vsakem primeru napolnjujmo svoje dni z resnično vrednim!

Delo za preživetje … delam za denar?

Denar nujno potrebujemo … Vsak ga. Marsikdo s svojo plačo ne zasluži dovolj za dostojno življenje. Zavedati se moramo, da to, koliko kdo zasluži, mnogokrat nič ne pove o tem, ali je dober delavec ali ne. Niti o tem, ali ima odgovorno delo ali ne. Točke! Ja! Že pred mnogimi leti, ko sem delala v bolnišnici, me je prizadelo, ko je na mojem plačilnem listu ob odgovornosti pisalo: 0 točk! Kako: nič točk? Medicinska sestra brez odgovornosti? Medtem ko so takrat administratorke v isti bolnišnici imele točke na odgovornost! Ja, one so obračunavale »bolnike«, sestre pa ne ;) 

Kakorkoli: vsak je dolžan dobro delati – ne glede na to, ali je pravično plačan ali ne. Boriti se za pravično plačilo ja, ampak ne pa šlampasto delati – če ni pravičnega plačila.

Jezusova prilika: Delavci v vinogradu, eden pride kmalu, drugi kasneje, na koncu so dobili vsi enako plačilo. Šlo je za dogovor. Če je tisti, ki je prišel na delo šele proti koncu delovnega dne in dobil enako plačilo kot tisti, ki so delali ves dan, se nam lahko zdi krivično – vendar prilika ne pove, zakaj je prišel delat šele na večer … Mogoče prej ni mogel … V osnovi gre za to, da mu je šef obljubil določeno plačilo – in to je pravično v odnosu do posameznika, ki potrebuje »dnevnino« za preživetje enega dne. V resnici naj bi vsak dobil toliko, da more dostojno pre/živeti. Naj bi seveda to ne bilo podpiranje lenobe, če nekdo pride delat šele proti koncu službe (dneva), pa bi lahko že prej … a imejmo usmiljenje v srcu za tiste, ki si niso uspeli sami dovolj prislužiti.

Če se gremo veliko pravičnost, lahko postanemo neusmiljeni do ljudi, ki resnično ne morejo poskrbeti sami zase ali ki ne morejo zaslužiti dovolj za celo družino. Včasih kdo reče, da država preživlja velike družine. Take opazke lahko kar zelo zabolijo. Potem so tu bolniki, ki jim »država« pomaga pri zdravljenju. Človeško je to, da si pomagamo med seboj in da se nam zdi normalno, da tisti, ki je »v potrebi«, dobi več, četudi ni več delal.

Prostovoljstvo, brezposelnost in preživetje

Zelo podpiram prostovoljstvo, vem pa, da ne more biti človek kar naprej prostovoljec – sploh pa, če sicer nima vira preživetja. Zato se meni zdi, da bi bile lahko kakšne prostovoljske službe prave službe, zelo bi spodbujala to, da bi brezposelni ljudje dobili kakšno delo, s katerim bi potem zares zaslužili svojo podporo (potem bi bila plača in ne podpora). Tako sem razmišljala ob žledu, ki je pred nekaj leti naredil veliko škodo po naših gozdovih: da bi brezposelne, ki zmorejo fizično delo, poslali na delo v gozdove in bi tako zares zaslužili več kot le podporo države, poleg tega bi bili bolj zdravi in tudi občutek, da delajo nekaj koristnega, jim bi dobro del.

Večkrat sem čutila ob bolnikih v bolnišnicah pa ob starih ljudeh po svojih domovih in domovih za stare, kako zelo potrebujejo človeško bližino. Stare in dementne ljudi je včasih strah, ne znajdejo se v okolju, mogoče zaradi motenj spomina, lahko preprosto ob menjavi okolja ali v akutni fazi bolezni. Zdravstveno osebje se včasih res ne zmore dovolj posvetiti posameznikom, jim kakšnih njim nerazumljivih stvari pojasniti, jih čisto preprosto spremljati v njihovem vsakdanu. Kolikokrat sem že videla, kako je lahko star človek kot dojenček – kot bi se vrnil v dobo dojenčka! Dobro mu je, če je sit, suh, če ga ni strah. Lepo mu je, če je kdo z njim in ga povezuje s svetom, ki ga vse manj razume … čuti (zaznava), se prepušča, zaupa.

Ob mojem očetu, ki so ga v bolnišnici privezali, ker je bil zmeden, mi je bilo zelo težko in kasneje sem še veliko razmišljala o tem.

Lahko bi med brezposelnimi ljudmi in sploh med iskalci zaposlitve našli marsikoga, ki lahko sploh ni zdravstveni delavec, je pa rad z ljudmi in zna in želi komunicirati z njimi. Te ljudi bi preprosto zaposlili kot spremljevalce teh bolnikov, na različnih lokacijah, še in še bi bili potrebni! Marsikomu ne bi bilo potrebno dajati pomirjeval, uspaval, antidepresivov, če bi imel človeka ob sebi! Tako bi zdravstvo lahko prihranilo denar na drug način – manj zdravil, manj komplikacij ob in po posegih, boljše vzdušje v ustanovah, ker bi vse strani bolj vedele, kako in kaj.

Tako bi si človek sam prislužil denar in ne bi bil poniževan s podporo ali celo brez nje.

Podpore lahko ponižujejo

Res, podpore marsikoga ponižajo. Ob ljudeh, ki prosijo na cesti, se sama mnogokrat vprašam, če bi jaz šla prosit …  Srčno upam, da se mi ne bo treba obrniti nikoli ne nebližnje ljudi. Sicer je videti, da kakšni ljudje niso tozadevno preobčutljivi … ali pa so svojo človeško občutljivost zakopali – kot jo moramo marsikdaj, da preživimo – npr. tudi ko smo na tak ali drugačen način razgaljeni pri zdravniku, odvetniku, socialnem delavcu …, ki je grob in brez občutka za intimo.

Sama sem mama velike družine in nam (je) pripada(l) otroški dodatek. Ni prijetno dobiti kakršnekoli podpore, če je očitana (tebe država preživlja!) ali pa vržena kot »kost psu« (pa še psu mnogi nikoli ne vržejo hrane, ampak dajo zelo ljubeče!) V sebi razvij(aj)mo čut za to, da delamo, kolikor lahko (pa ne za vsako ceno in ne pretiravajmo, kot da se bo svet podrl, če ne bomo imeli vsega, kar imajo sosedje), da se veselimo, da (ker) lahko delamo, pa da imamo sočutje za tiste, ki sami ne morejo zase dovolj zaslužiti …

http://www.publishwall.si/solzemlje/tagged/Kapljice.ljubezni

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/136961/bolnik-je-nemiren-privezimo-ga

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
15
Ana Kos
0
Nov 06, 2017
Radmila, mogoče bo pa šlo v to smer, da bi ljudje lahko živeli do konca svojega tuzemskega življenja na svojem domu! Da bi imeli pomoč doma! V bistvu je pač najbolj enostavno starega človeka, sploh če je dementen, spraviti v neko ustanovo in ga tam pustiti - če le je denar za plačilo oskrbe. A če ljudje, njegova družina, sprejmejo vse usklajevanje, ki ga imajo s skrbjo za takega človeka (pa ne samo za dementnega, pač pa tudi za sicer starega, nepokretnega, zelo bolnega ...) in če sodelujejo vsaj nekoliko tudi sami, ne samo pomoč od zunaj, potem je marsikje mogoče svojcu nuditi dom do zadnjega! <3
#15
Ana Kos
0
Nov 06, 2017
Janez, kajne, kako je to zanimivo.
Včasih govorimo, kar preveč poudarjamo o biti kot otrok. "Kajti njih je nebeško kraljestvo."
Potem se pa dopušča vse sorta neumnosti ... tako otrokom (ker so ja tako prisrčni in nedolžni!! kakšen poudarek na nedolžnosti!!!) kot odraslim - ker potem so nedolžni kot otroci!!!
V resnici je to govorjenje včasih prava zloraba!
Gotovo Jezus ni mislil na to, da lahko otrok počne kar hoče.
Po moje je mislil na tisto pristno iskrenost, na nesprenevedanje, na to, da ne vidi enih stvari, ki jih ni ...

In če odrasel človek, tudi zelo star, živi podobno: odkrito, nehinavsko itd, je kot otrok v tem delu svojega bivanja.
No, tisto lepo starih ljudi je še: modrost, tista prizanesljiva, ko dopušča svobodo mlajšim, celo če jih boli srce ob početju mladih.
Tisto, ko ne sodi, pač pa sprejema ... ki ima preprosto rad. Je pozoren.
Itd.
Pri kakšnih starih ljudeh doživljam to ...
#14
Radmila Čučak
0
Oct 24, 2017
Ana....zdi se mi, da ne bo poskrbljeno za vse večje število dementnih ljudi, saj se zadnja leta niti ne gradijo domovi za starejše (razen zasebnih).

Zato bo na nas, da demenco preprečimo, z zdravim načinom življenja in prehrane, kar je tudi mogoče narediti :)
#13
Janez Gril
1
Oct 23, 2017
Ana, se strinjam. Dementni in ostareli se vračajo nazaj k pristnim načinom komunikacije. Čutijo. Kot otroci. Preverjeno/doživeto pri mojih rajnih starejših! Imam jih v lepem spominu!
#12
Ana Kos
0
Oct 23, 2017
menten, kom. 7: Kljub temu, da mogoče dementni ne vedo kaj dosti, vendar ČUTIJO. Po moje zelo dobro vedo, ali jim je solidno dobro ali pa ne ... Le zatožiti ne morejo, ne morejo prijaviti slabe oskrbe ... In še, če to zmorejo, jim itak marsikdo ne bi verjel ... :(
#11
Ana Kos
0
Oct 23, 2017
Radmila, če ne bo posvečena večja skrb za bolne, stare, dementne in druge bolj ali manj nebogljene ljudi, se bojim prihodnosti ... Kajti ljudje bodo potem predvsem le številke ... neko telo ... nek kos "mesa in kosti".

In če ne bo resnično vse večja skrb za te ljudi, potem si želim, da bi tisti, ki nočejo dati denarja za te ljudi, ne bili deleni nobenih privilegijev - morda danes računajo s tem, da bodo nekoč lahko "kupili" oskrbo in ljubezen - ali pa lahkotno gledajo na evtanazijo ...
#10
Janez Gril
0
Oct 23, 2017
Demenca je med drugim tudi posledica zapraševanja z aluminijem. To moramo nekako preprečiti. Jaz sem včeraj zato namenil svoj glas edinemu, ki je to omenjal (5). Vendar nas je bilo premalo takšnih očitno, .... Oz. kot pravi Stoyan, volitve so...... da ne rečem kaj. Na naslednjih volitvah bom pa raztrgal glasovnico. Oz vsaj prečrtal počez in počez.
#9
Radmila Čučak
1
Oct 19, 2017
Menten.he he......ja .....ne bomo vedeli, kje smo doma, pa bomo hodili kar en k drugemu...doma bomo vsepovsod :))
#8
menten, hehe
0
Oct 19, 2017
Radmila - ko nas bo že toliko dementnih (ali rajnih) se ne bomo
kaj dosti sekirali za ostale dementne oz. bo postal
počasi čuden tisti, ki (še) ni dementen . . .
#7
Radmila Čučak
2
Oct 19, 2017
V Sloveniji je okoli 33.000 ljudi z demenco, pričakujejo pa jih še enkrat toliko do leta 2040. Ne vem, kdo bo negoval vse te bolnike, za katere je potrebna velika skrb.

Domov za ostarele je že zdaj premalo, negovalk prav tako primanjkuje.
#6
Ana Kos
1
Oct 18, 2017
Bosa?
Lahko bi zbrisala oba komentarja, pa največkrat pustim tudi take - da me spominjajo na to, da sem kakšnim ljudem zoprna, trn v peti ... hkrati mi pa tvoje besede ne povejo nič konkretnega v zvezi z menoj. Sploh pa si en velik junak (junakinja), upaš žaliti, nimaš pa poguma za podpis s svojim pravim imenom.
#5
bosa
1
Oct 18, 2017
4 besede v enem komentarju . . .
ustrupljena, skrhana, zarjavela,
otopela, že dolgo ni na travniku pela
#4
kosa
1
Oct 16, 2017
kolk enga brezveznega nakladanja
#3
Ana Kos
1
Oct 16, 2017
Ja, ZimZelen. Res je. Tudi gospodinjsko delo je dokaj neopazno. Tudi delo čistilke recimo. ZNan je simpatičen vic o tem, kako ugrabijo direktorja in potem še čistilko. Koga so delavci bolj pogrešili ...? ;)

Ko sem zdajle iskala ta vic, sem našla še eno tako podobno:
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/132645/precej-vsakdanja-zgodba

Precej vsakdanja zgodba

Zgodba, ki je res pretirana, ampak vsebuje zrna resnice. Koliko je del, ki so neopažena. Za katera je samoumevno, da so
#2
Zim Zelen
2
Oct 16, 2017
Moram pritrditi tvojim srčnim razmišljanjem.

Delo "je" vrednota, a se marsikatero opravilo tako ne ovrednoti, je spregledano, čeprav nam vzame veliko časa in truda za skupno dobro.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2017-10-15 23:22:24 (Oct 15, 2017)
Starejša objava Novejša objava
Poslanica | Socialni teden

Delam, da (pre)živim

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Mama me je rodila, ko je bila suša :)
Pesem mami
Razlika med politikom in lopovom
Delam ... živim
Breza
Po referendumu ... sem žalostna
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(88)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2017
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj