Članek
Ročno pisanje pisem!
Objavljeno Aug 20, 2017

Kdaj ste nazadnje na roke, s peresom ali kemikom, napisali kartico, razglednico, pismo?

Pred kratkim sem na neki pošti nabirala kartice, da jih pišem nekaterim ljudem, in sem kar težko našla primerne prizore na karticah. Vprašala sem poštarco, če je to vse, kar imajo.

Ja, vse.

Seveda dodam, da v teh časih ne grejo te stvari v promet ... vse več ljudi ne piše več ročno in ne pošilja svojih pošiljk po pošti. Tudi jaz ne. Skoraj ne.

Prav tako mnogi plačajo svoje račune, položnice preko računalnika ali pa banke.

Tako me je kar zabolelo, ko je poštarca z nekoliko grenkim nasmehom rekla: "Kmalu nas ne bo nihče več potreboval."

No, nabrala sem prizore z živalmi za majhne otroke in eno staro gospo pa še razglednico kraja za nekega gospoda, plačala in odšla.

Tisti grenak nasmeh mi je pa kar ostal v srcu ...

No, kasneje sem nekaj kartic napisala in hotela oddati v nabiranik v enem bližnjem kraju, pa nabiralnika nisem našla. No, nič hudega, sem pač pot podaljšala, čas sem imela, moj štirinožni prijatelj je pa tudi vedno za pohode.

Potem ko sem napisala še eno kartico in jo želela spotoma oddati v kraju, kjer sem pričakovala, da bo nabiralnik, sem ugotovila, da ga tudi tam ni. Kasneje sva se z možem odpeljala z avtom, v dolini, po kateri sva se vozila skozi več krajev, nisem nikjer opazila nabiralnika (res sem opazovala le iz avta).

Pomislila sem, da jih najbrž ni več. Da so jih umaknili. Zakaj bi pa obstajali vsepovsod, če pa skoraj nihče ne piše pisem in kartic, ki bi jih poslal po pošti, tako pa bi imeli le poštarji delo, saj bi morali vsak nabiralnik odpreti (in sprazniti) - pa najbrž v mnogih nabiralnikih ničesar ne bi bilo. Zakaj bi jih torej odpirali?

Ob tem me je kar stisnilo pri srcu. Ponovno.

Ne zato, ker sem potem dlje časa iskala nabiralnik - in slednjič oddala neko pisemce za eno deklico več kot 80 km od kraja, kjer sem ga nameravala.

Ne ... Pač pa mi gre za "dobro staro pošto". Zato, da bi pošta še obstajala.

Sklenila sem, da bom odslej skušala večkrat napisati kakšen ročni pozdrav - preprosto zato, da bo pošta obstajala! Delovala.

Za zgled imam eno svojo prijateljico, ki mi večkrat pošlje pismo ali kartico ... jaz pa njej skoraj nikoli ...

Se bom poboljšala! :)

Prav danes sem pri pospravljanju našla kartico izpred kar veliko let, ki sem jo poslala jaz "svojemu" iz porodnišnice, kjer sem ležala nekaj tednov kot rizična nosečnica - pričakovala sem dvojčka, zato tudi taka vsebina :) Zadaj sem napisala: "Čez pol leta bo takole: ..."

Podpisane smo "sotrpninke" iz sobe, rizične nosečnice, osem nas je bilo (Petra, Lojzka, Bojana, Alenka, Jožica, dveh podpisov ne znam prebrati ... in jaz).

.....

Koliko pisem sem včasih napisala. Sploh v najstniških letih! In kako dolgih! :)

Tedaj poštar ni prišel na dom, kot pride danes, pač pa je našo pošto pustil v "kaslcu" 4 kilometre daleč od nas. Tako smo ponavadi šli po pošto le ob nedeljah spotoma od maše. In jaz, ki sem tako hrepenela po pismih, sem včasih skrivaj šla od doma, ko so že vsi spali, po trdi temi, jaz pač, neučakanka, seveda nisem mogla čakati nekaj dni, da bomo šli k maši in po njej po pošto :)

Marta <3

enstarznanc in Marta, zanimivo, kako se najdejo delčki podobnih poti. Jaz se pa najbolj varno čutim - na kopnem :)

Marta, danes!! 22. avgust je pa moj poseben dan, spomin na velike dogodke, povezane z nosečnostmi. Pregrade ipd! V bolnišnici sem bila z eno, ki ej imela dve maternici, spodnji del je bil pa skupen. Da je dvojna maternica, je bilo merilo število jajčnikov, imela je 4. Delal je dobro samo eden. Rodila je dva otroka!! Mislim, da so pri prvem na srečo pravočasno ugotovili stanje v maternici, saj se otrok zaradi pregrade ni mogel premikati, lahko je pač ležal le v banana obliki. Včasih slišimo toliko vsega in hvaležni vidimo, kolikokrat pa vendar ni bilo vse narobe - četudi bi lahko bilo! Dopisovanje je zame imelo velik, velik čar!! V tistih časih. Zdaj pa moram mogoče malo zbuditi samo sebe! Vsekakor je krasno pošiljati pošto tistemu, ki ej tega vesel - in ki ni ogrožen od pošte. Tudi taki so. Ko sem bila v internatu, o, koliko je pomenilo vsako pismo, vsaka kartica!! Dopisovala sem si s precej ljudmi. Nekaterim vojakom sem malo pomagala krajšati čas vojaške obveznosti. Zdaj počasi vidim stvari podobno, kot omenjaš ti: uničiti, vreči v papir ali morda na ogenj. To je preteklost, ni potrebno, da še kdo vidi, bere ... razen izjem. Isto bom naredila še z marsičim. Ni treba, da kdo drug pospravlja za menoj ... Minljivi smo ...

Pa res, Anka, vse sorta prodajajo kar na pošti! :) Ampak prav res se mi je stožilo po "dobrih starih cajtih"! :) No, saj nekaj napišem, ampak za praznike pa sploh ne pišem več ... samo računalniško kaj malega. Morda bi bilo prav komu več napisat. Ampak ... BTB

Žal res le peščica ljudi še piše pisma in kartice. Jaz vsako leto za praznike napišem preko trideset voščilnic, nazaj jih dobim pol manj, za veliko noč še toliko ne......Glede delavke na pošti pa, ni se ji treba bati za službo, saj na pošti sedaj prodajajo kramo, pisemsko ovojnico pa že težko dobiš....žal...

Tako lepo pa ne znam risat :D In gotovo ne bi napisala tiste lovske trofeje, saj sem že v otroštvu preganjala lovce :D Če ne bi bila kartica popisana z mojo pisavo in naslovljena na mojega moža, niti ne bi več vedela, da sem jo kdaj napisala! :) Je pa kar podoben mojemu, kajne? Morda je zdaj še malo bolj kosmat kot tam :D Suh pa glih tko. A ga žena žena zajeda, kaj pravš?