Članek
Misliti s srcem
Objavljeno Jul 12, 2017

Včasih govorimo, da naj uporabljamo "zdravo kmečko pamet". Včasih govorimo o intuiciji. Včasih govorimo (z Malim princem), da je bistvo očem nevidno, da če hočemo videti, moramo gledati s srcem.  Včasih skušamo brati med vrsticami, pri tem smo bolj ali manj uspešni, veliko je vredno, če znamo sami sebe brati (sebe začutiti, sebe poznati), sploh tisto med vrsticami ... :)

Čutiti s srcem ...? To je to, kar nas najbolj preplavlja, če si dovolimo hkrati misliti in čutiti.

Zanimiv zapis Andreja Uleta:

V raznih tradicijah, posebno v vzhodnih duhovnih tradicijah ima srce vlogo središča človeškega bitja. Srce predstavlja izvor, od koder izhajajo naše misli, čustva, občutki in želje in kamor se tudi vračajo. Vendar vsaj v zahodnem svetu vlada predstava o nasprotju med srcem in možgani, med čustvi in razumom. Morda tudi zato zahodnjaki nenehno divjamo po svetu in nikjer ne najdemo miru. Brez soglasja s samim seboj, soglasja med srcem in razumom tudi ne moremo nikjer najti miru. Zato pogosto iščemo ta mir zunaj naše zahodnjaške kulture in tradicije, v kulturah, ki imajo večji posluh za skladnost srca in duha. Prav zato se nam zahodnjakom zdijo te kulture tako privlačne in čarobne.

Za nas morda najbolj nenavadna in obenem pomembna sposobnost mnogih, celo čisto preprostih ljudi, predvsem v indijskem svetu, je njihova sposobnost »mišljenja s srcem« oz. »mišljenja v srcu«. Za nas zahodnjake je mišljenje nekaj, kar poteka v glavi, v možganih, ne pa v srcu. Poskušajmo torej odkriti, za kaj tu gre. Seveda ne terjam sedaj od vas, drage poslušalke in poslušalci, da prenehate misliti z glavo, predvsem s svojo glavo, pač pa vam za začetek predlagam, da ugotovite, kako vas nekatere misli v celoti prežemajo, nekatere pa so le hipne domislice, ki pridejo in minejo. Prve so naše »globinske« misli, ki jih lahko tudi občutimo in ne le povemo. Druge so po večini le nekakšni površinski mentalni komentarji in trenutne ocene situacij, v katere se zapletamo.

Izkušnje kažejo, da nas že krajše vežbanje v razlikovanju med globinskimi in površinskimi mislimi napravi pozorne na to, kako nekatere misli izhajajo iz sredice prav iz središča, ki mu pravimo »srce«. Če to v živo spoznamo, bomo tudi laže prepoznali, da lahko človek misli, pa celo govori tudi s srcem, ne le z glavo.

Da pa se tudi  molčati s srcem. To ne pomeni odsotnost mišljenja, pač pa takšno poglobitev mišljenja, da le to postane eno z našo bitjo, metaforično rečeno, eno s srcem. To je tisto, čemur pravimo tudi meditacija ali kontemplacija. Seveda te stopnje ne dosežemo takoj. A že sam trud v tej smeri daje tudi poplačilo. To pa je odkrivanje »kraja«, kjer najdemo resnični mir in ujemanje s samim seboj.

(Napisal Andrej Ule.)

Jul 12, 2017

V srcu živi naša božanska zavest, ki je eno z vsem, kar je. Misli uma pogosto preglasijo tihi glas srca. V meditaciji lahko umirimo misli in se povežemo z najboljšim delom sebe, ki je tiho navzoče v srcu. Ko smo povezani s seboj, lahko izražamo vrline srca, kot so prijaznost, sočutje in ljubeč odnos do drugih. https://www.youtube.com/watch?v=AUJ2jKaXoQ0

VinKos, bi bilo škoda, če ne bi dodal linka! Hvala! <3

Taja, razmišljam ob tvojih besedah - in čisto mogoče, da jih bolj malo razumem :) Sploh prvi del, tisto o čakri in to. In potem naprej - in hkrati s tem na začetku - niti ni tako pomembno, ne vedno, morda skoraj nikoli, če znamo najti besede za vsa občutja ... Če nam uspe v sebi ustvariti in čutiti mir, je dovolj. Si pa mnogokrat želimo sebe izraziti, tudi z besedami. Včasih si želimo biti slišani, razumljeni, sprejeti. Včasih pa preprosto govorimo o tem, česar polno je srce (to usta govore) :) <3

Ne zameri Ana, a obstaja resnica, ki se nikoli ne pove, najbolj preprosto bi bilo, da bi vzeli nekaj temeljnih resnic in rekli v sebi ne napuhu, pohlepu, jezi, zavisti, požrešnosti. Tu je osnova za gledanje s srcem. Tako preprosto. Ponavadi sem tiho in si mislim, vsak išče po svoje v svojem. Ob tem blogu sem se oglasila, ker si ga ti objavila. Veliko več smiselnejših stvari sem že prebrala na tvojih straneh. Ne pravim, da se z vsem strinjam, a zdiš se mi oseba, ki se trudi misliti s srcam. Lp T.

Ne zameri Ana. Veš, enkrat sem zapisala: 53. čakra na strani ---------------- 
Danes sem prakticirala super razsvetljeno jogo. Poleg lebdenja, je vse, kar se spomnim, kako so se lune plazile v moj solarni pleksus sarakasana adjilokavata, razširile mojo sawackathu z inspirativno avro ter na stežaj odprle trisjfurkjasana, ki je segal daleč preko mojega hypotaladjsuejfk. Tam je ostal sthe s polnimi kaladsgjrugh lunami do globalno razširjenih senc mojega alfjdienabfnasana kalisjcirmckapsa, vendar le tako dolgo kot so lahko vibracije solarizirale na hymph v larkiskayste zataknjene v mojih prsih, nekaj sem počela narobe, morala bi prilagoditi moj ahmedalka in vdihniti. Flexiurak se je bočil v 53. čakro s arminyourheadasano. In izdihniti… OMM...OMM   *Obstaja resnica, ki se nikoli ne pove, ki se je nikoli ne vidi, vsi meditiramo. Vsi upamo. Le najbolj preprosto bi bilo, da bi vzeli nekaj temeljnih resnic in rekli v sebi ne napuhu, pohlepu, jezi, zavisti, požrešnosti. Tu je osnova za misliti s srcem. Tako preprosto. Ponavadi sem tiho in si mislim, vsak išče po svoje v svojem. Ob tem blogu sem se oglasila, ker si ga ti objavila. Veliko več smiselnejših stvari sem že prebrala na tvojih straneh. Ne pravim, da se z vsem strinjam, a zdiš se mi oseba, ki se trudi misliti s srcam. Lepo bodi. T.

VinKos, v bistvu tisti, ki ve, kaj je srce, ve predvsem tehnično, materialno :) Po moje :) Ostalega pa ni veliko v besedah ... Podobno kot pri ljubezni ... Govoriti o njej ... ali jo živeti ... O, poznaš avtorja zgornjih besed! Zanimivo je vedeti več, hvala. Link, ki si ga dal, žal ne dela ...

Radmila, kako res! Biti povezan sam s seboj ... <3 Imeti sebe rad. Sebe. Sebe resničnega ... ne namišljenega ... Kako dobro dene tvoja "muska". :)

Janez, zdaj se mnogim zdi normalno, da človek tudi čuti! Zdaj se nam zdi dokaj normalno, da človek joče, ne le otrok, pač pa tudi odrasel ... in ja, celo moški sme jokati ... Smemo izraziti svoja občutja. Tako nam je včasih res lažje. Res je, da čovek veliko prenese, ne da bi "trznil z očesom", marsikdo ... a vendar je meni veliko ljubše to, da se človek sme izraziti. Res je tudi to, da s "trdoto" včasih zmore kaj narediti, ko bi se sicer smilil samemu sebi in se morda utapljal v solzah. Vedno iščemo poti ... mnogokrat nove. Včasih je nujno iskati, poiskati novo pot, ko se izkaže, da po stari nikamor ne pridemo. P.S.: O trdoti ... o tem, da ne pokažeš, kaj misliš, kaj čutiš, niti slučajno, da te boli ali kaj prizadene ... sem še pod vplivom knjige o Dakotčanih, o časih, ko jih belci skušajo strpati v rezervate - knjiga (knjige, jih je 6!) Sinovi Velike medvedke.

Anka, kajne, take stvari nama grejo po glavi! :) <3 Dodajam tvojo objavo, paše zraven: http://www.publishwall.si/anka.klemenčič/post/306232/biti-sonce

Ja, najti samega sebe, najti mir. Vzhodnjaške kulture so tu velik korak pred nami. Njim je jasno, da smo ljudje duhovna bitja, tako tudi učijo svoj mladež. Pri nas pa je človek po 'uradni' znanosti kup biološke mase, ki hodi okrog do svojega propada. In razmišlja kvečjemu z glavo. Duše nima ali pač. Odvisno od tega ali je veren ali ne in še česa najbrž. Moram pa povedat, da opažam čedalje več takšnih, ki začenjajo(mo :) ) mislit tudi s srcem. Se zavedamo, da smo prišli iz enega drugega sveta na ta planet, da izpolnimo svoje poslanstvo, da dobimo izkušnje, da postanemo boljši.... Dokler naše poslanstvo na tem planetu traja pač. Nato pa - kdo ve? Nas čaka še ena misija? Smo že dovolj dobri za vrnitev k stvarniku?

Lepo razmišljanje Ana......ravno o tem jaz večkrat premišljujem....