Človek, človek, kaj je s tabo ...

OddajAna Kos, dne 2017-06-18 ob 08:54:11

"Človek, človek, kaj je s tabo,

nis' več za nobeno rabo ..."

Sem pri stari gospe, ki ne more več vseh svojih osnovih potreb zadovoljiti sama, in medtem ko ji pomagam pri preoblačenju, začne recitirati pesem:

"Človek, človek, kaj je s tabo ..."

Pesem je dosti daljša, ona jo zna na pamet, jaz sem se je pa doslej na pamet naučila le dva verza. :) Ko gospo zanese in zakrili in komaj lovi rokave, sredi tega omahovanja začne z verzi: "... nis' več za nobeno rabo," vendar ni čutiti prav nič grenkobe. Dejstvo pač. V njej je mir. V njej je nekakšno prisrčno zadovoljstvo. Ne godrnja, včasih sicer izrazi strah, če se ne znajde čisto dobro v prostoru (da se v času ne, sama dobro ve in to več ne predstavlja večjega problema), pač pa večinoma z veseljem sprejema življenje. Življenje tako kot je. Včasih pove o izgubah svojih dragih ljudi ... kako vedno nosi v srcu svojega ljubega brata, ki je umrl v drugi svetovni vojni. Toliko lepega nosi v srcu!

"Vse pride, vse mine, recitira pesem,

se vse spremeni,

le roža ljubezni do groba cveti ...

pa še duže."

Misli na svoje drage, ki so odšli v mnogih desetletjih njenega življenja. Nekateri v svojih res mladih letih.

Kdo bi razumel? Ni mogoče razumeti.

"Pa vendar," nadaljuje,"pravijo: 'Mladost je vesela, starost pa žalostna.'" In hitro nadaljuje: "Ni res! Tudi mladost ni samo vesela in tudi starost ni samo žalostna. Je lepa, če lepo živimo v mladosti ... Čeprav je tudi težko. Če delamo dobre stvari, smo pošteni, potem je starost lepa. Moja starost je lepa. Živim pri dobrih ljudeh."

Hvaležna sem za gospo. Res je betežna, res ne more biti sama, res ne more sama poskrbeti zase, vendar je v njej toliko prisrčne topline. Ko ji dam jesti, večkrat pomisli name - da ja ne bom jaz lačna! Ko ji dam plenico, se zahvaljuje. Včasih z roko pošlje poljub, včasih vzame mojo roko v svoji roki in jo poljubi.

Včasih je na njenem obrazu resnoba, morda neka skrb - navsezadnje se popolnoma zaveda svoje skoraj polne odvisnosti od drugih - ampak ko vidi, da ni sama, se njen obraz zjasni in je, kot bi posijalo sonce!

Vsakemu od nas privoščim takega sončnega vzdušja. Svetlobe, toplote, jasnine.

Iz vsega srca ji kdaj pa kdaj povem, da je "pri dobrih ljudeh", kot večkrat pove sama, ampak da je dobra tudi ona - in ob takih bolnikih ni težko biti! Sožitje, sinergija ... pomagamo drug drugemu. Vsak naredi tisto, kar more - in nam je lepo.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
34
Ana Kos
0
Jul 17, 2017
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/302502/prosim-pazi-na-mamo

Prosim, pazi na mamo

Vsaj enkrat bi ji moral prisluhniti. Pustiti bi ji moral, da pove, kar hoče. Leta tišine - potem ko si prevalil krivdo n
#34
Marta
0
Jun 26, 2017
Čakam na tvoj zapis.
#33
Ana Kos
0
Jun 25, 2017
Marta, bom povedala.
Mislim, da bom izpisala enih par misli, okvirno imam nekaj v mislih. Vredno premišljevanja.
#32
Marta
0
Jun 25, 2017
Mame ne najdejo. Samo toliko. Me zanima, kako boš ti doživela konec. Ja, tudi jaz mislim, da je to zgodba za spraševanje naše vesti.
#31
Ana Kos
0
Jun 25, 2017
Marta, jaz zdaj berem moževo zgodbo. Tako da ne vem, kako bo ... Ali bodo mamo našli.
Pretresljivo dobra zgodba je vsa.
Za vsakdanje spraševanej vesti glede naših odnosov med najbližjimi.
#30
Marta
0
Jun 25, 2017
Resnična, vsakdanja lahko bi rekla preprosta in kako globoko sporočilo nosi v sebi. Mene se je zelo dotaknil tudi konec.
#29
Ana Kos
0
Jun 25, 2017
Marta, berem knjigo Prosim, pazi na mamo. <3
Tako zelo resnična je. Tako vsakdanja. <3
#28
Marta
1
Jun 23, 2017
Pritrjujem: Naj bo Bog z nami.
#27
Ana Kos
0
Jun 23, 2017
O Marta, kako zelo blizu mi je tvoj pogled na vse skupaj! Kajne, koliko je vreden ta stari rožni venec! In ti poznaš celo njegovo zgodovino! Posebno vrednost ima že zaradi prednikov, vezi z družino, tudi to od prej.

Zgodbe. Ja, zgodbe!
Tako bi še rada slišala kaj o svojih nekoč!

Jaz recimo vem o svojih prednikih nekaj že po rodovniku. Moji sorodniki, za mamino družino brat, za atovo bratranec, so zbrali podatke kar daleč nazaj in prišli do l 1600 oz. ena letnica je še malo starejša.
Kmetijo, na kateri sem zrasla, je prapraprapraprapra...oče razdelil med dva sinova l. 1622 in odtlej sta dve kmetiji, Zgornji in Spodnji Pust vrh.
Mnogokrat zgodbe zamudimo ... ker tisti, ki naj bi jih povedal, prej umre. In mladi včasih ne marajo poslušati.
Žalost čutim ob tem, da nisem osvojila raznih znanj svojih staršev, recimo pletenja košar ipd.

Naj bo Bog z nami <3
#26
Marta
1
Jun 22, 2017
Kako lepa primera, Ana!
Rastemo tudi iz korenin prednikov. Kolikokrat sem ob večerih, ko ni bilo televizije poslušala zgodbe o prednikih, ki jih je pripovedovala stara mama. Pa srkala zgled življenja, ki mi sedaj pomaga v težavah. (Če so oni preživeli življenje, ki je bilo težko, bom ja tudi jaz, saj se po meni pretaka njihova kri). Stara mama,mi je podarila družinski rožni venec . V hišo je prišel leta 1907. Koliko dotikov molitve so občutile kroglice. V sebi nosijo stisko, trpljenje in življenje. Toliko je bilo molitev, da so kroglice po nekaterih mestih prav zlizane. Že pogled na ta rožni venec mi vliva moč za hojo skozi življenje. Pa spet je naša naloga , da te zgodbe pripovedujemo naprej.
#25
Ana Kos
0
Jun 21, 2017
Marta, jaz včasih rečem staršem, naj narišejo drevo. Kakršnokoli, kakorkoli, samo da je drevo. Ko narišejo, pogledamo skupaj risbe. In se pogovorimo. Marsikdo nariše drevo od tal navzgor, korenin pa ne. Potem je pogovorimo o koreninah, o njunosti korenin. O globokih koreninah, ki naj jih da vzgoja. Da "drevo" ne pade v preizkušnjah.
Meni se zdi ta podoba zelo močna!
Tudi ko vzgajamo, pogosto ni videti nič. A vendar je to tisto pod površjem, skrito v zemlji.

Objem
#24
Marta
1
Jun 21, 2017
Še vedno nosim v sebi temo o starosti. Se ustavim ob misli, da je starost tudi lepa, če lepo živimo v mladosti. Kot mama in učiteljica pa stojim pred nalogo, da tudi vzgajam v tej smeri, da učim, kako si polnemo srce z dobroto, ljubeznijo, lepoto, premagovanjem težav....da vzgajam vsakodnevno, z drobnimi dejanji.
Se mi včasih zdi, da se nič ne prime in nič ne obrodi. Saj vem, da pri vzgoji sadovi dolgo dozorevajo.
Pa mi daje pogum naš vrt. Je zet uredil kapljično zalivanje in vrt in rastline so oživele. Moje zalivanje jih je samo držalo pri življenju. Drobne kapljice, ki vztrajno pronicajo, pa so prebudile rastline v rast in dozorevanje plodov. Tako tudi upam, da to, kar po kapljicah dajem otrokom nekoč obrodi sad.
#23
Ana Kos
0
Jun 21, 2017
Tilen,
nekaj mora priti v javnost, prav je tako, vendar si nikoli ne bi smeli pustiti biti mrhovinarji ... tisti, ki bi se naslajali ob bolečini in hudem drugih.
#22
Tilen
0
Jun 21, 2017
Policija in mediji skrivajo informacije.
#21
Ana Kos
0
Jun 20, 2017
Draga Marta!
Prav to sem razmišljala, prav zdaj ob tem, ko imajo o pred dvema dnevoma umorjenim igralcem nekateri toliko povedati. Zakaj morajo toliko govoriti o pokojniku ... ne zato, ker bi se jim smilil ... Mene je strah tega "kruha in iger" ...

Moja stara teta je bila tudi dementna ... ne toliko, da nas ne bi spoznala, ampak vedno znova je pozabila, da imamo dojenčka - in da je bila vsakič na novo tako zelo vesela! V pol ure, kolikor smo bili pri njej na obisku, se je dojenčka vsaj petkrat razveselila in vedno povprašala po imenu.
Pomislila sem, koliko veselja smo prinesli teti s samo enim dojenčkom! :) Petkratno veselje!

Dokler živimo, je upanje ... Ne smemo pa preveč odlašati z dobrimi deli ... z deli ljubezni ...
#20
Marta
1
Jun 20, 2017
Ana, ob tem se spomnim na slovenski pregovor ČESAR JE POLNO SRCE, TO USTA GOVORE in na mojo staro mamo. V življenju je veliko molila. Nikoli je nisem slišala reči kakšne grde besede, kaj šele kletvice. Ko je v pozni starosti postala dementna, so iz njenega srca skozi njena usta prihajale samo molitve.
Nič ne pride samo od sebe. še je čas, da svoje srce polnim z dobroto, ljubeznijo...
#19
Ana Kos
0
Jun 20, 2017
Marta, ob tistem, ko se vprašaš, "ali je ta način sprejemanja starosti položen nekaterim ljudem v gene ali je pridobljen, izmoljen?", dodajam:

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/301091/marija-marija-pomagaj-nam-ti-

Marija, Marija, pomagaj nam ti ...

Ko odpiram vhodna vrata, vedno prisluhnem glasovom v sobi. Gospa spi, je budna, je mirna, je v skrbeh ...?
#18
Ana Kos
0
Jun 20, 2017
Azra, mnogi ljudje pravijo, da živijo po svoji vesti. Ampak, žal, je včasih vest "kosmata". Po moje je tako, kadar človek noče iti do dna samemu sebi. Zato se kakšen človek predvsem izgovarja ... vedno najde tisoč opravičil zase, za svoja dejanja ... in se ima za vedno nekrivega.
Iti do dna je včasih zelo boleče ... lahko človek čuti kot ponižanej samega sebe. Ker je boleče, kakšen človek raje da "flajšter" čez rano, kot da bi odstranil umazanijo, rano očistil in jo šele potem povil ...
Vse, kar se nam dogaja, je človeško. Če sprejmemo svojo nebogljenost, krhkost, nemoč, tisto, ko želimo delati dobro, pa nam marsikdaj ne uspe, potem postajamo vse bolj zares človeški, v dobrem človeški, pristni, iskreni. Ljudje z vestjo.
Ne gre za to, da ne bi naredili nikoli nič slabega (saj vsi delamo tudi sabe stvari), pač pa zato, da bi skušali (res!!!) biti čim bolj pristni in dobri.

P.S.: Hehe, morda sem malo zatežila! :) Take stvari pogosto premišljujem :)
#17
Ana Kos
0
Jun 20, 2017
Marta, enim je tak način življenja položen v srce - že v družini se jim to daje. Verjamem pa tudi, da je tudi izmoljen. V osnutku imam še eno zgodbo nekako o tej tematiki.

Zagotovo velja: Kakršno življenje, taka smrt.

Koliba. Če bom o njej pisala? Še ne vem. Včasih sem več prebranih zgodb zapisala, zdaj manj. Zaradi časa. Rada sem izpisala kaj citatov, to pa je zahtevno. Vsaj meni :)

Zdaj berem tri knjige, Kolibo, Sinove Velike medvedke in In ljubezen tudi - vsaka je nekaj posebnega.

Hvala za tvoj zapis ob Prosim, pazi na mamo. Bom prosila "mojega" knjižničarja, če si jo izposodi zame - če jo imajo v lnjižnici.

P.S.: Želela sem kaj napisati ob Nebeškem človeku, pa ob knjigi Odpusti mi, Nataša ... in še ob marsikakšni ...
#16
azra
0
Jun 19, 2017
Res je Ana, najdemo se takšni in drugačni ljudje v vseh časih. Včasih iz tega potegnemo kaj dobrega, včasih pa tudi slabega.

Spraševati si vest vsak dan? Če bi to ljudje zares počeli, ne bi bilo toliko gorja na svetu. Očitno to počne samo še nekaj redkih posameznikov.
Ali pa tudi vesti nimajo več.
#15
Pokaži več komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2017-06-18 08:54:11 (Jun 18, 2017)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Ročno pisanje pisem!
Barcelona - kdo je zapeljal med pešce: voznik ali kombi?
Lepa pipa
Vzgoja psa - in človeka :)
Počitnice
Kako je smrt razložila deklica z rakom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(88)
Tanka
(85)
Hospic
(20)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
avgust 2017
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj