Mama, pišem ti pismo

OddajAna Kos, dne 2017-05-18 ob 20:20:19

Dvajset let. Veliko, malo?

Dvajset let je danes od pogreba moje mame. Dvajset let in dva dni od njene smrti.

Prikličem si njen obraz ... najbolj močan spomin njene podobe je tisti, ko sedi za kolovratom in prede volno ... Morda je za to "kriva" fotografija, ki mi pomaga ohraniti spomin.

Sicer pa tisto, ko je kdaj vendar sedela pri peči ... Pa ko je sicer res vedno delala (ja, v tem, da bi stalno delala, ji že nisem podobna ...). A zadnja leta življenja je vendar kdaj posedela pri peči ... in jaz, ko vstopim v domačo hišo, vedno pogledam k peči ... z mislijo, če je mama tam.

Tako ostajajo naši pokojni še vedno živi. Nosimo jih v srcu.

Včasih bi želela slišati njeno pesem ... moja mama je tako lepo pela! Ampak ni glasu, ni spomina na glas ... ni nobenega posnetka njenega glasu ...

Spominjam se, kako mi je bilo hudo, ko si nekega dne nisem mogla priklicati njenega glasu. Kot bi jo izdala.

Spominjam se njenega zadnjega stavka, izrečenega meni ... teden dni, preden jo je zadela kap ... iz katere se ni več zbudila ...

"A te boli glava?" To je bil zadnji stavek, namenjen meni, zadnji stavek, ki ga je izrekla meni. V njem je bilo sočutje. In to mi toooliko pomeni! Mama zlepa ni pokazala mehkobe.

Bila je stroga ženska, do vseh nas ... in do sebe. A da je opazila, da me boli glava, je meni pomenilo to, kar sem opažala zadnja leta njenega življenja: blaži se, blaži se moja mama. Ni več samo stroga ... širi se njeno srce ...

Misel, ki sem jo kdaj pa kdaj začutila: Zori. Zori, čisto človeško zori.

Me je grela.

Moja mama ni bila vzgajana za to, kar je potem bila - ni bila vzgajana za kmetico, za gospodinjo na kmetih - a to je potem bila. Prevzela je težko nalogo in jo dobro izpolnjevala. Vzgajana je bila za delo, za deklo, ne za gospodarico. A morala je postati gospodarica, ko je vojna pobrala vse moške (vse brate) in tako je morala ona prevzeti kmetijo ...

Je izpolnila svoje življenje? Je živela zadovoljno? Po moje se ni s tem ukvarjala!

Morda lahko rečem predvsem, da je bila zvesta kmetiji, zvesta delu, zvesta tradiciji, zvesta veri.

Jaz sem kot odraščajoča deklica pogrešala mamo, s katero bi se lahko pogovarjala o tem, kar doživljam ... po drugi strani sem pa bila hvaležna, ker mi ni bilo potrebno nič povedati o sebi. In kljub temu, da je bilo pri nas marsikaj prepovedanega, me po drugi strani ni utesnjevala, ni me vezala nse, pustila mi je svobodo - po tistem, ko sem "svojevoljno" šla v srednjo šolo, me je jemala nekako kot "mestno" :).

Kolikokrat mislim na svojo mamo ob svojih otrocih.

Kako je čutila? Jo je skrbelo zame?

Ko meni otroci "uhajajo" po svojih potih in me včasih pošteno skrbi zanje, ko jih recimo kdaj ni domov pravi čas in podobno, vedno znova pomislim, če je mojo mamo skrbelo, ko mene ni bilo domov ... Ko sem odraščala, pri nas ni bilo telefona, marsikakšen vikend sem jaz, dijakinja, šla domov h kateri od sošolk in jo učila (ogromno sem učila svoje sošolke), doma pač niso vedeli, kje sem. Jih je skrbelo zame? Včasih si mislim, da jih ni, vsaj ne tako zelo, kot včasih skrbi mene ... ampak!! Čisto mogoče, da je mama prav tako bedela, kot včasih bedim jaz ...

Je vedno tako z mamami?

Da mama mirno spi šele, ko so vsi varno doma?

Ali pa še tedaj ne ... kajti mama ne spi dobro, če ni dobro njenim otrokom ... Notri v srcih mora biti mirno ... potem šele moremo mame počivat ...

-----

Dvajset let je že minilo, odkar moje mame ni. Ni tukaj.

Ampak kdaj pa kdaj bi jo pa vendar prav rada spet uzrla ...

Bi v tišini posedela ob njej ... kot v starih časih ...

---

Čisto zgrešen naslov ... ampak samo tega čutim!

Ampak ker ga čutim, potem ni zgrešen!

odsrcadosrca - Mama, pišem ti pismo

Mama. Te spominčice so zate. Ker mislim nate. V prvomajskih praznikih pred

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
11
Ana Kos
0
May 24, 2017
Aleksander, gluhega otroka sprejeti ni vsem lahko. Pri nas smo vse sorta počeli, da bi hči slišala. Šli smo marsikam, k patru Ašiču recimo, priporočil je zdravilne obkladke, pa še k drugim ... in na molitvena srečanja ...
Vsi starši želimo otrokom vse najboljše!
In včasih vidimo čudežno rešitev vsega hudega v tem, da npr. ozdravi ali naredi šolo ali uspe na nekem področju.
Ampak v resnici se čudežne rešitve človeka skrivajo predvsem v njem samem.
V srcu.
Zato so ljudje, ki so zelo bolni, invalidni, obubožani, v različnih preizkušnjah, pa vseeno so zadovoljni, mirni ... ja, srečni.

Ja, piši svojo zgodbo ... Skozi piosanje se človeku samemu kaj razjasni! Včasih potem kaj more videti tudi drugače, z drugega vidika ... <3
#11
Aleksander Lipi
1
May 23, 2017
Ana Kos, hvala za tvoj komentar in pohvalo. :)

Moji starši in brat so na polžev vsadek gledali kot na rešitev vseh mojih slabih volj in frustracij, ki sem jih imel. Veliko so dali na operacijo (čustvene energije), ker so upali, da bom spet tako dobro slišal kot nekoč - tj. razumel pogovore, radio, lahko telefoniral, spremljal pouk, predavanja,... Seveda iz vsega tega ni bilo nič in sem bil potem še bolj nesrečen. Bom napisal blog o tem dogajanju (v obliki zgodbe, s spremenjenimi imeni).
#10
Ana Kos
0
May 22, 2017
Aleksander, kako se me dotakne tvoj komentar!
Moja hči se ni odločila za polžev vsadek. Kako bi bilo, če bi bilo, pa ne vemo. Nikoli ne vemo. (Včasih so gluhi govorili o dragih baterijah za aparat ipd. Zdaj pa kot da bolje pridejo finačno skozi tisti z implantom kot tisti z navadnim slušnim aparatom; jaz ne vem ... Vsekakor je pa najbolj krasno, če človek vsaj nekaj sliši brez vseh pripomočkov ... )
Kako te razumem, da si se bal udarca v glavo ... Ojej ... kako je včasih življenje težko.
Hkrati pa resnično nič ne vemo, kako bi bilo, če bi bilo drugače ...

Kako so tvoji starši gledali na implant?

Jaz sem čutila te zadržke, ki jih je omenjala hči. Bila sem zadržana do posega v glavo, do tega, da žagajo kost in nek aparat vstavijo za kost ... Ko so se te operacije začele, so jih v Sloveniji naredili le nekaj na leto in dajali so prednost majhnim otrokom, moja hči je bila pa najstnica in zanje tedaj ni bilo denarja. Kasneje pa smo še močneje videli vse skupaj, tako pluse kot minuse.
Ampak nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi bila hči operirana ... In četudi bi bila zdaj, bi ji koristilo ...?

Želim ti vse dobro!

P.S.: Veš, ti si v svojem življenju tudi intelektualno veliko naredil! Bravo!
#9
Aleksander Lipi
0
May 22, 2017
@Ana Kos: Jaz bi se vrnil predvsem zato, ker sem daleč preveč energije vložil v polžev vsadek, za katerega sem imel takrat previsoka pričakovanja, pač pa bi se že takrat probal sprijazniti z izgubo sluha, najti tisto, kar lahko kljub temu počnem in bil srečen. Morda bi bil tako (ker bi bil boljše volje) kakšni ženski bolj všeč in bi tako že živel s kakšno v srečni zvezi... :) Pa tudi sranja, ki sem ga storil leto pozneje iz strahu, da bi mi med igro uspeli mimogrede uničiti notranji del vsadka, ne bi storil. Več o tem pa raje privat. Vedel pa bi tudi, da je v reviziji nujen sluh in zato ne bi v času študija ciljal na poklic revizorja.
#8
Ana Kos
0
May 20, 2017
amorvincitomnia, del misli mi je zelo blizu! <3
Res: je za biti resen študent ... začeti s študijem in vztrajati. Ne sprejemati samo tistega lahko dosegljivega, ampak garati za Pot, za Cilj. <3
#7
amorvincitomnia
1
May 20, 2017
Če bi imeli časovni stroj, bi se lahko vračali,
a ne bi jemali ničesar zelo zares,
saj bi imeli možnost popravcev.

Življenje je enkratno. Kar nas je naučilo,
s tistim naprej živimo. Je za bit resen študent.
Ker si pač ne moreš privoščit bit repetent. But do not repent.

Tvoja pokojna mati je sprejela vlogo, ki ji jo je vsilila vojna (in
revolucija). Tvoje okoliščine so zgolj navidezno drugačne.
Odločati se (in vztrajati) po edini razpoložljivi pameti.

Gotovost pa je ena sama. Umrli bomo vsi. Močno pa se mi zdi,
da se bomo soočili z našimi bližnjimi in spremljali te,
ki jih bomo zapustili, kot naši zdaj nas.
#6
Ana Kos
0
May 19, 2017
Aleksander, hvala!
O, a ti bi se tudi vrnil?
Jaz bi tudi marsikaj naredila drugače, kot sem, če bi se lahko vrnila in če bi seveda videla stvari vsaj malo bolj tako, kot jih vidim danes ...
Pa ni mogoče ....

Kaže, da mora tako biti ...
#5
Aleksander Lipi
0
May 19, 2017
Moje sožalje!

Je pa 20 let zelo, zelo veliko. Če bi se jaz lahko vrnil 20 let v preteklost, bi drugače začrtal svoje življenje.
#4
Ana Kos
0
May 19, 2017
Anka, ja, ena sama je mama.
Kolikor dlje sem na svetu, bolj vem, kako je nujno potrebno pogovarjati se ... in koliko smo prikrajšani prav zaradi tega, ker se ne znamo pristno pogovarjati ... ČE se ne znamo.
Zase lahko rečem, da včasih ne morem izraziti kakšnih občutij ...
Se učim povedati to, kar je potrebno = biti pristna.
#3
Anka Klemenčič
1
May 18, 2017
Ana.....mama je ena sama. Ena sama ,tista prava mama.....Bogu hvala, da si imela mamo in da si tudi ti bila deležna tega blagoslova. Kaj je resnično čutila v svojem srcu, ve le ona in kaj čutiš ti, veš le ti.....BTB
#2
Ana Kos
0
May 18, 2017
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/202703/necloveski-bloki

Nečloveški bloki

Maj je. Mesec, ko sem včasih videla predvsem samo življenje. Mesec, ko vse cveti, vse dehti. Ko vidimo življenje predvse
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2017-05-18 20:20:19 (May 18, 2017)
Starejša objava Novejša objava
odsrcadosrca - Mama, pišem ti pismo

Mama. Te spominčice so zate. Ker mislim nate. V prvomajskih praznikih pred

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Ročno pisanje pisem!
Barcelona - kdo je zapeljal med pešce: voznik ali kombi?
Lepa pipa
Vzgoja psa - in človeka :)
Počitnice
Kako je smrt razložila deklica z rakom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(88)
Tanka
(85)
Hospic
(20)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
avgust 2017
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj