Članek
Nedeljski dan in srečanje z življenjem
Objavljeno Apr 24, 2017

Bila sem pri neki gospe, ki potrebuje družbo in nego, njenih pa danes ni bilo doma. Gospo sem z invalidskim vozičkom peljala ven. Pred blokom sva se malo nastavili soncu, vsaj za malo časa, sem si mislila ... kolikor bo gope všeč ... nisem bila prepričana, kakšno vreme se bo "izcimilo", gospa pa ni ravno navdušena, kadar piha veter.

Image

Mimo pride mamica sošolca enega od mojih otrok. Pove, da ima njen komaj najstniški sin raka. Pripoveduje o življenju njihove družine, zdaj - po odkritju bolezni. Ob zdravljenju. O upanju ... in strahu. Ampak predvsem o upanju! In potem pohiti domov.

Nakar jaz ugotovim, da je vreme dovolj lepo, da "mojo" gospo lahko odpeljem celo k maši v kapelo na onkološkem inštitutu (kot je bil približni načrt že zjutraj). Nedelja je, bela nedelja. Sicer še nikoli nisem bila tam, ampak bom že našla. Hkrati sem pripravljena, da mogoče poti ne bova mogli speljati, če se moji "varovanki" le ne bo zdelo dovolj toplo. Ker je Šmartinska ob Drugi pomoči (kako dobro ime za gostilno blizu urgence - ki je prva pomoč!!) zaradi popravljanja zelo zožena, iščem druge poti in slednjič greva z mojo gospo po Japljevi cesti ... mimo infekcijske klinike ... tik ob njej pa bo gastroklinika. Ker je na gastro moja hčerka, začutim to kot poseben privilegij - ker danes ne morem k njej na obisk, grem pa vsaj mimo! Pred infekcijsko kliniko stoji profesor enega od mojih otrok ... Pove, da tam leži njegova zelo bolna mama. Razideva se v upanju zanjo.

Pri gastro kliniki zavijem okrog - tja, kjer je hčerino okno ... in pokličem z mobitelom ... da mogoče pride do okna in si pomahamo. Ampak ni odziva.

Obrnem se nazaj na Japljevo in v vratih na ulico srečam enega bližnjega, očka enoletne deklice, pove, da je ta trenutek njegovo dete na pregledu na infekcijski kliniki.

Z gospo prideva do Njegoševe. Sproti ji pripovedujem, kje sva, katere zgradbe so, katera bolnišnica je kje ... Razmišljam, koliko ljudi je tukaj ... koliko ljudi hodi na nedeljo tukaj okrog. Imajo svoje bližnje, svoje drage po bolnišnicah ...

Na onkološkem inštitutu najdeva kapelo, moji gospe ena nuna podari tri čokoladne pirhke, kar jo zelo razveseli!

K maši pride tudi en bolnik ... kar me zelo pretrese ... (pa ko je vendar logično, da pridejo tja bolniki!) ... no, bolnikov je mogoče več, ampak eden je v bolniški halji ... Zelo lepo prebere berilo ... razumno in mirno. Razmišljam, kako jemlje svojo bolezen. Kako jo sprejema. Se boji? Ga skrbi? Zaupa? ... da bo dobro? Da bo dobro ... pa kakorkoli že bo ...

Po maši "mojo" gospo odpeljem po drugi poti, pokažem ji še več bolnišničnih zgradb - pravcata ekskurzija pač! :) - pokažem ji, kje se učijo bodoči zdravniki, potem porodnišnico in zavod za transfuzijo krvi ... No, in potem z druge strani dospeva spet pod okna gastroklinike. Tokrat se na moj klic moja hči odzove in naju z mojo gospo zelo razveseli, ko nama pomaha skozi okno. Moja gospa ji navdušeno maha nazaj. O kako lepo je videti nasmejan obraz moje deklice ... čeprav vrtajo skrbi zaradi njene bolezni.

Potem se vrneva z gospo domov. Spomnim se, da sva bili s prijateljico približno zmenjeni, da se dobiva ta vikend ... Ampak je prišlo več stvari vmes ... Pa jo vsaj pokličem ... Ima raka, čez en teden začne z zdravljenjem. Jutri praznuje rojstni dan.

Toliko težkega sem danes slišala. Težke diagnoze. O upanju sem poslušala ... strah je bil "med vrsticami".

In vendar nisem niti v enem primeru slišala o obupu, o jezi, o tem, kako je bolezen krivična ...

Premišljevala sem, kolikokrat je največ upanja in svetlobe tam, kjer je težko ... kjer je bolečina, kjer je strah!

Medtem ko marsikdaj ljudje, ki jim "nič ne manjka", jamrajo in zdihujejo, ker nimajo še več ...

Image

Po premisleku dodajam še zgodbico, ki sem jo prebrala pri prijateljici, avtor je neznan, obnovila jo bom čisto na kratko:

Nek deček je imel zelo bolno srce. Zdravnik je povedal, da bo moral srce operirarti, ob tem ga je zelo skrbelo, kaj bo našel v prsnem košu malega bolnika.

Deček mu je rekel: "V mojem srcu boš našel Jezusa!"

Zdravnik je vztrajal pri anatomiji in patologiji, deček pa je ponavljal, da bo v vsakem primeru v njegovem srcu našel Jezusa.

Sledila je operacija. Zdravnik je našel srce v zelo slabem stanju ... ko je pisal izvid, se je zavedel, da ta otrok ne bo več dolgo živel. Zdelo se mu je strašno in začel se je kregati z Bogom ... Potem je moral iti k otrokovi družini, da jim pove, kakšno je otrokovo stanje. Deček ga je takoj vprašal: "Si našel Jezusa?"

Zdravnik je prikimal: "Ja, našel sem ga!"

Mila <3

Babica! Veš, ko je zelo težko, verjetno veliko ljudi misli, da ne more biti huje ... Ali pa bi prebirali preizkušnje ... samo da ne bi bolelo ... raje bi kaj drugega ... Ena gospa mi je rekla, da bi raje videla, da bi jo mož zapustil, kot pa, da jo tako boli telo. Ampak če bi se to zgodilo, bi prav tako ne bila zadovoljna. Skoraj gotova sem, da bi vse drugo raje kot to ... (Res je tudi, da kakšen človek izgovori veliko besed brez prave vsebine ... oz. besede pomenijo čisto kaj drugega, kot je njihova osnovna vsebina.) Kakšen človek nikoli ni zadovoljen. Vedno godrnja. V kakšnih ljudeh pa je mir ... kljub preizkušnjam, v katerih so. Pravi blagoslov je to, če ljudje uspejo sprejeti stvari, take kot so ... če drugače ne gre ... Objem

Draga Anka, ti to tako veš, ker si stalno med bolniki ... jaz sem le z določenimi in manj časa. Včasih šele ob še bolj bolnih, ob ljudeh v še hujših preizkušnjah vidimo, da sami nismo največji reveži ... Včasih je tako nenavadno, ko začutimo hvaležnost kljub vsemu ... in za vse! <3

Draga Ana! Koliko trpljenja je za zadovi hiš, bolnic, v naših telesih, srcih....dušah......pa za mnoge sploh ne vemo.....mnogi, ki imajo vse pa obupujejo zaradi nebistvenega.......Bog nam pomagaj!