Članek
Ljubezen
Objavljeno Apr 27, 2017

Vrednost življenja?

Je vrednost predvsem v dolgem življenju?

Zakaj se toliko ljudi oklepa življenja, tudi še v poznih letih, in zakaj se nekateri odrečejo življenju, ga sami prekinejo ...?

Kdo bi vse to vedel, razumel!

Vsak od nas se vsak dan sooča s svojim življenjem.

Naj bi bilo naše življenje polno ... polno vrednega. Polno ljubezni, čistih odnosov ... Polni tega, kar imamo radi.

Ko kdo umre mlad, zelo mlad, še otrok, se še veliko bolj kot sicer sprašujemo, zakaj ...

Ampak ni pravih odgovorov, se mi zdi. Ni takih, ki bi nas za vedno potolažili. Ki bi vse razložili. Ni pa druge možnosti, kot da sprejmemo ... Pa če še tako boli ...

Včasih so bolniku skrivali možno smrt, niso o tem hoteli govoriti. Zdravnica Elisabeth Kübler Ross je bila nekako prva, vsaj kolikor jaz vem, ki je s svojimi bolniki, ki so bili težko bolni in umirajoči, govorila o smrti. Ni jim govorila: Na bolje vam gre ..., bolniki so pa potem kmalu umrli. Oh, kako se spominjam neke mlade mame, ki je ležala v bolnišnici Petra Držaja v času moje prve prakse v bolnišnici. Kako smo praktikantke navijale zanjo ... Najbrž nobena od nas ni slutila, da je tik pred smrtjo. Rečeno je bilo, da je boljša!  Ampak drugi dan je ni bilo več ...

Danes dokaj odprto govorimo o zdravstvenem stanju bolnika, to prinaša možnost, da bolnik in njegovi bližnji lažje uredijo vse, kar je potrebno. Včasih se ob umiranju, v času odhajanja svojega dragega človeka, zelo povežejo. Začutijo bližino, ljubezen. Oživijo "posplošene" odnose, ko so živeli bolj površno ali celo drug mimo drugega ... Se pogovorijo o njih samih, si odpustijo. Se poslovijo.

Pred kratkim sem naletela na eno prisrčno zgodbo, žalostno, zelo žalostno ... Zgodbo o umirajočem dečku in o prisrčnem odnosu z njegovo mamo. Dveletnemu fantku so odkrili raka in jasno je bilo, da praktično nima možnosti za ozdravitev.

Dečkova mama je objavila tole (malo korigiram zapis):

Vprašala sem: "Ali boli, ko dihaš?"

Odgovoril mi je le z "da"... 

JAZ: "Slabo se počutiš, kajne, srček?"

ON: "Da..."

JAZ: "Tale rak je res grozen ... Ni se ti potrebno več boriti."

ON: "Je to res? Ampak jaz bi se boril naprej ... Zate ..."

JAZ: "Ne, moja ljubezen ... Si to počel ves čas? Boril si se za svojo mamico?"

ON: "Ja ..."

JAZ: "Nolan Ray, kakšna je vloga tvoje mamice?"

ON: "Da me zaščiti?" (smeh)

JAZ: "Ljubezen moja... Ne morem te več zaščititi, ne tukaj... Zaščitim te lahko le v paradižu ..." (Moje srce je divjalo.)

ON: "Potem pa bom odšel v nebesa. Se mi boš pridružila, mama?"

JAZ: "Seveda se ti bom. Ne boš se me rešil tako zlahka."

ON: "Hvala, mama! ..."

Naslednjega dne je Nolan spal skoraj cel dan.

Opozorili so me, da je morda čas, ko ga ne bodo mogli več oživeti.

(Nemogoče je opisati ta grozen občutek.)

Nato pa se je zbudil. V rokah sem držala njegove čevlje.

Želela sem ga odpeljati domov še zadnji večer.

Želela sem, da bi ga preživeli skupaj ... Mirno ...

Zbudil se je in me prijel za roko.

Rekel mi je:"To je dobra mamica. Ostala bova tukaj, v redu?"

Moj 4-letni heroj je želel narediti zame stvari lažje ...

Ob 21. uri sem ga vprašala, ali se lahko le na hitro stuširam.

Želel je, da sem vedno blizu njega.

"OK, mama. Povej stricu Chrisu, da me obrne proti tebi, da te bom lahko videl." 

Stala sem pri vratih kopalnice in mu rekla, da bom čez dve sekundi zunaj.

Rekli so mi, da je v trenutku, ko sem zaprla vrata kopalnice, zaprl oči. 

Ko sem odprla vrata, so me vsi pogledali s solzami v očeh.

Rekli so mi, da je padel v komo in da več ničesar ne sliši ...

Imel je težave z dihanjem. Njegova desna pljuča sploh niso več delala, zato mu je primanjkovalo kisika.

Zlezla sem se k njemu v posteljo in položila roko nanj.

Zgodil se je čudež, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Moj angel je takrat naredil zadnji dih. Odprl je oči in mi rekel:"Rad te imam, mama."

Ob 23.54 je obrnil svojo glavo k meni in se pridružil angelom.

Iz kome se je zbudil le zato, da bi mi rekel, da me ima rad.

http://www.megasvet.si/vsebina/9393/Njen-sin-je-imel-neprestano-poln-nos-Mislila-je-da-gre-za-alergije-Ko-so-opravili-magnetno-resonanco-so-jokali

Janez! Tako lepo si napisal! Vsak dan trenirajmo - ljubezen!

Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. F. Prešern Kdaj nas bo Stvarnik poklical nazaj, ne vemo, kaj moramo do tedaj še opraviti - tudi ne. Vemo pa, da je naš primarni namen živeti ljubezen, biti ljubezen. :) To znanje oz. zavedanje je potrebno deliti z ostalimi. In ti, draga Ana to delaš zelo dobro! Hvala ti!

Amor ... Simpatična pesmica! :) Sem našla dobro rimo ... pa mi je žal izpuhtela ;) Morda gnezdijo miške v moji glavi - na slami :)

Radmila, ja! <3

kako ganljiva zgodba