Peter, zadnjič enkrat si nekje omenil svojo vero, recimo, da si pobral vsepovsod najboljše ... tisto, kar odzvanja v tebi. Tako tudi jaz. Zato sploh ne poudarjam katoliške vere, čeprav sem katoličanka (uradno ... hehe, sicer pa začutim včasih veliko bižino s kom, ki živi čisto katero drugo vero ali pa uradno nobene), pač pa to, kar nas dela najbolj pristne! Kar nam pomaga živeti zvestobo samim sebi! Kar nam pomaga biti - ljudje! Ravno malo prej sem bila na Radmilinem blogu, kjer je pisala o indijskem plesu. In ko je omenila (kom. 8) to, da plesalci Zemljo prosijo za dovoljenje, da jo smejo med plesom teptati, sem se spomnila na nekaj iz svojega otroštva (kom. 9), nekaj, kar je med mojimi najljubšimi svetlimi spomini: to, kako sem hodila blagoslavljat naše njive in kako sem se pogovarjala z rožami in se jim zahvalila, če sem jih odtrgala, se opravičila tistim, ki se mi niso zdele dovolje lepe za v moj šopek, opravičila - če sem jih s tem prizadela ... In se zahvaljevala travi, ker smem po njej hoditi ... Podobno čutim tudi danes. Saj grem po travniku, ampak čutim hvaležnost, da imam tako lepa tla pod nogami. In nikoli ne mendram. In ne pustim otrokom kar trgati rastlin ali pa vej ipd. Enkrat sem se zamerila neki krasilki cerkve, ker sem protestirala v zvezi z vejami, ker so jih preveč nabrali az krašenje cerkve. jaz bolj ali manj mislim, da ni potrebno trgati rož ... in nočem, da se gojijo rože samo zato, da jih bodo potem cele gore potrgali ... in bodo v nekaj dneh vržene stran. No, v tem svojem občutju se čutim bližnja z vzhodnimi verstvi, v kakšnih biografijah sem začutila podoben odnos do narave, kot ga imam jaz. Tako nekako tudi jaz vzamem tisto, kar se mi zdi dobro ... skušam pa biti kritična, da ni merilo moje udobje, ampak resnično dobro vseh. Torej tisto tanajboljše udobje ... tisto, ko ej vest resnično mirna ... in ne le lena ;) http://www.publishwall.si/.publishwall.si/post/282875/indijski-ples

Peter, kako mi je blizu to z rastlinami, drevesi! Tudi jaz dobivam pravioma rastoče rastlince ... ki počasi ratajo rastline :) Drevo življenja smo podarili nekim nunam, ker imajo v kapeli visok strop :) Pri nas ni bilo več prostora ... v višino sploh ;) Tudi benjamina smo podarili in še marsikatero rastlino, ki pri nas ni imela več dovolj prostora ... Drevesa! Modrijani, kaj! :) (Filozofija je veda, ki nas uči (o) ljubezni do modrosti. :) ) Kako sva midva z mojim dobesedno dihala v nekatera uboga drevesca pomladi ... ko sva upala, da so vendar prezimila (v okolici Mosta na Soči) ... in v glavnem sva rešila bolj ali manj vse ... Tudi oljko. No, letošnja zima je bila huda ... Pa vseeno upam. Pred leti sem žejaz ocenila, da ni oljka prezimila, ampak moj mož je še vztrajal ... in potem sva oba hvaležno opazovala nove listke, ki so začeli gnati! Veš, ob takih primerih (jih je več) čutim tisto - verjeti v nekoga, verjeti v nekaj!

Ana tako vidim svet tudi sam. Nikoli ne poklonim ženi za kak praznik šopka .. vedno lončnico, ki potem še dooolgo raste in jo spominja na lep dan - recimo. Šopek pa po nekaj dneh uveni in ... drugače pa obožujem drevesa. Zdijo se mi nekakšni filozofi, veliki, močni in mirni ... kot bi rad bil sam. :o)))

Abram, jaz marsičesa ne razumem ... potem pa še več razmišljam :D Osliček ... Jezus kot svetni vladar bi pač prijahal na konju in ne na osličku, kajne! Sicer pa ... Bog je samega sebe dal ... na silno otipljiv način, v človeku, v Sinu ... Ampak vsega tega mnogokrat čisto ne razumem :) Mislim, da niti ni bistveno. V bistvu je več vere tam, kjer ne razumemo vsega in kjer ne vemo vsega! :) Saj vera ni vedenje, ni znanost ... Vera je pravzaprav življenje z mnogimi neznankami, je hoja skozi labirint, po novih in neznanih poteh, ki nas mnogokrat presenečajo z novimi preizkušnjami ... s takimi, na katere res nikoli nismo pomislili ... Recimo, že kot majhna deklica sem upala, da bom imela otroke ...Poznala sem namreč nek par, ki otrok ni imel in se tako soočila s tem, da vsak človek nima otrok, pa četudi si jih želi. No, ko sem zanosila, sem bila neskončno hvaležna!! In res nikoli ne bi pomislila, da lahko tistega otroka izgubim ... pa sem ga ... Pa ne samo enega. Potem nikoli nisem pomislila na to, s koliko težkih bolezni se bom srečala med bližnjimi. Pa da bo kakšen moj otrok težko bolan. Nikoli nisem pomislila, da bom imela gluhega otroka. In še kar nekaj takih stvari je, ki resnično niso spadale pod to, da sem pripravljena nanje - čeprav na splošno sem za to, da "živim po božji volji". Ampak božjo voljo poznati ... sprejeti ... to pa včasih res ni lahko ...

Ana :) Lepo zapisano. Zame je vsak človek,ki je resnično vesoljno samorojen in samospoznan Jezus. Rojen iz svetega duha -Em sile,ki deluje na vse.Moje mnenje je,da je Jezus jahal na oslu,ker je vedel s kom ima opravka in je dodobra poznal človeško naravo-nivo njihove zavesti in nerazumevanje skrivnosti večne sedanje vesoljne samodelujoče in samozadostne samobitnosti,konstante-- teološko boga.Opisal sem samo svoje razumevanje sveta in človeka v njemu. Sam zadevo ne razumem kot čudež,ampak kot naše življenjsko ciklično dejstvo -prebujenja in vstajenja:)**.

Lepo in zelo čustveno napisano! Z nekaterimi zadevami se sicer osebno ne bi strinjal, ker jih vidim drugače, ampak to ni pomembno. V tem trenutku je pomembno to, kako jih razumeš in vidiš ti v svoji veri. In to lepo opišeš.