Članek
Pusti vesla ...
Objavljeno Jan 21, 2017

Ponoči se s kolesom vozim proti domu, dobre pol ure daleč. No, seveda je še marsikje sneg (tudi kolesarske steze so delno zasute ali pa jih naenkrat zmanjka) ali pa je poledenelo. Vozim res previdno, ponekod bolj kot bi imela skiro :) No, po začetnem delu, kjer je cesta skoraj v celoti pod ledom, se kmalu sprostim, saj je mogoče najti suhe odseke poti. Potem pa kar naenkrat - led! Čisto nepričakovano. Joj. Samo pusti ... ne zaviraj, vozi naprej, ne obračaj krmila, naj te nese ... Pusti vesla! O, pusti vesla!!

Že spet vozim po trdnem in zanesljivem, to "pusti vesla" mi pa kar ostaja v mislih!

Ko je hudo, ko je neizmerno hudo, je včasih najbolje pustiti vesla. Naj čoln nese samo. Če že vesla ne pomagajo, naj vsaj ne ovirajo ...

Tako nekako je v avtobiografski zgodbi Veslanje brez vesel. Pisateljica ima ALS.

Doma poiščem zapis o tej zgodbi ...

Ampak vesli sta težki kot svinec.
Kot bi bili popolnoma zamrznjeni v vodi.
Nemogoče ju je premakniti.
Nov zamah.
Roka drsi.
Desna dlan zaskeli, ko se veslo zarine vanjo.
Ne morem veslati!
"Kaj je s tabo? Saj nimaš nič več mišic."
Osramočena, jezna in na robu joka. Običajni občutek nezadostnosti.
"Potem pa sam veslaj, hudiča!"
/.../
"Zadnje čase ne zmoreš ničesar več ..."

Tako je bilo, ko še ne ve, da je bolna ... In potem, ko pozna svojo diagnozo in je bolezen že zelo napredovala, spoznanje:

Ko potuješ brez vesel,

 je pomembno,

da jih dvigneš iz vilic.

Ko je hudo, ko je neizmerno hudo, je včasih najbolje pustiti vesla. Naj čoln nese samo. Če že vesla ne pomagajo, naj vsaj ne ovirajo ...

Ovire spremenimo v sredstvo ... Včasih je mogoče ... kakšen trenutek je to mogoče ...

Veslanje brez vesel

Azra, oja, je res, kar praviš! Ampak ta misel me je preblisnila na ledenem pločniku, ko sem samo upala, da srečno prikolesarim čez ... ne zaviraj, ne zavijaj ... Vse te dni se vozim s kolesom in mnogokrat moram biti zelo previdna ... aktivno previdna ... Redko so pa kakšne primere primerne za karkoli! Včasih moramo res čisto vse narediti sami ... Tudi roditi dojenčka ... pa če je pet babic okrog, roditi mora mama ;) Lp

Ana, ne vem. Meni se to ne obnese. Kadarkoli sem kakšno zadevo pustila, da gre svojim tokom (ali pa jo pozabila rešiti) sem jo zelo drago plačala. Težava je, ker prav nikogar v tem norem svetu ne briga ali lahko diham ali ne, ali komaj živim itd. Npr. dobiš nekaj iz sodišča in rok za ugovor imaš 8 dni. In ne moreš dihati, ne moreš živeti in zaupaš da se bo rešilo samo od sebe. Figo se bo rešilo Ana, pokasirala boš vse, ker nisi mogla dihati. Lahko prineseš tudi zdravniško potrdilo, da si bila nepokretna, da nisi mogla dihati, pa te bo dober odvetnik sesul. Tako da draga Ana, ne zanašaj se, da smeš zaupati, da bo vse prav. lp

Azra, ja, seveda se tudi s teboj strinjam! Včasih vse preveč čakamo, da se bo samo kaj naredilo ... Umetnost je to, da vemo, kdaj je res potrebno nekaj narediti ... in kdaj je najbolje nič narediti ... Prepustiti se toku ... res ... prav imaš ... ob tem sem pomislila na tisto misel, da samo mrtve ribe plavajo s tokom ... Včasih ... ko smo bolj mrtvi kot živi ... ko komaj dihamo ... tedaj se pa smemo prepustiti ... smemo zaupati ... zaupati, da bo vse prav - četudi ne delamo več ...

Pepca, oja, gotovo moramo veliko veliko narediti ... ampak včasih je še najbolje - počakati ... pustiti življenju, da teče dalje ... No, ta zgodba, ki jo potem omenjam, se meni zdi tako zelo močna!! Včasih na silo ne moremo nič narediti ... primerjava s porodom - če znamo sodelovati z bolečino (s popadkom), še najlepše poteka ... Prepustiti se krču, bolečini ...

Ana, tudi prepustiti se toku ni rešitev. Vsaj poskusiti moraš uporabiti vesla, mogoče pa lahko vsaj malce zaviraš z njimi. Samo od sebe se zelo težko uredi, ali celo misliti, da bo "bog" pomagal. Si moraš žal kar sam pomagati.

Anka, oja, marsikdaj je težko. Naravno je, da nas je strah - dokler nas tudi izkušnje ne naučijo, da se včasih splača samo zaupati ... sploh če nam nič drugega ne ostane ... Podobno kot v zgodbi bolnice z ALS je tudi pri porodu in spoh pri marsičem, kar zahteva ogromno napora in je lahko zelo boleče: še najlažje je, če znamo bolečino uporabiti za pot naprej ... BTB

Vedno se je težko prepustiti toku in le zaupati.....premalo vere imamo....žal