Knajp

OddajAna Kos, dne 2016-07-22 ob 00:03:44

Zjutraj grem "naredit en krog" s psom. Ko greva po travnati stezi in povprek čez pokošene travnike, se sezujem. Oooo, kakšen hlad! Rosa, ki kar zareže v noge.

Spomin na moje otroštvo. Na to, kako me je mama že zgodaj zjutraj, ko se je komaj naredil dan, poslala na njivo po solato. Njiva je bila oddaljena par minut, saj bi doma kokoši, ki so se šle "prosto rejo", vse pokljuvale ali tudi pojedle. In jaz, ki sem rada brala, sem brala vse mogoče knjige, poleti seveda le tiste, ki so bile doma. Doma smo imeli vse zbirke "mohorjevk". Tako sem brala tudi Kokošjerejo in skrivaj valila piščančke.

No, nekega dne sem odkrila župnika Kneippa in njegovo metodo - knajpanje.

Brala sem, da je bil bolehen in kako se je zagrizel v boj za zdravje in življenje. In potem, kako se je utrjeval z mrzlo vodo (pozimi se je potapljal v Donavo!). To meni ni bilo to z mrzlo vodo kaj posebno novega, saj doma nismo imeli kopalnice, toplo vodo za v lavor je bilo pa potrebno potegniti iz krušne peči. Tako da sem imela kar dosti izkušenj z mrzlo vodo. Tudi lase sem si velikokrat umila kar pod pipo z mrzlo vodo. (Mislim, da moja glava hrani te spomine in me mogoče zato velikokrat boli.)

No, in ko sem brala knjigo, v kateri župnik Kneipp pripoveduje, kako si je pomagal k zdravju, sem se seveda tudi jaz odločila za knajpovo metodo. Tako sem tudi v zgodnjih poletnih jutrih, ko me je mama poslala po solato ali pa grabit "za frišno", bila seveda bosa. Ja, jaz sem bila bosa namerno - zato, da bom zdrava!

In jutranji sprehod s psom mi je priklical tiste čase. Dani se, na vzhodu je rdeče nebo. Jaz pa vsa premrla hitim po solato.

Knajpa sem tako upoštevala, da sem se šla včasih umit kar v gozd - v studenec. Seveda sem oprezala, da slučajno ne bi kdo prišel :D Sicer tam itak skoraj nikoli nihče ni hodil. Še največkrat jaz.

No, potem sem šla v srednjo šolo in v internatu bila deležna razkošja kopalnice in tople vode. Prvič v življenju pod tušem! In tekla je topla voda. Neverjetno!

V 3. letniku sem šla stanovat privat, internat je bil zame predrag. Sobico sem zmogla plačati s svojo štipendijo, internata ne. Imela sem svojo sobico, lepo, čisto, svetlo, imela je lončeno peč, ampak kaj, ko drv nisem imela.

V kopalnici je bil tuš, ampak kaj, ko pa je tekla samo mrzla voda. Ampak vseeno sem se, tudi pozimi, vsak večer stuširala! No, knajp je bil torej polovičen, samo tamrzel ...

Nekega dne je pozvonilo pri vratih stanovanja, odprla sem, pred vrati je stal fant, ki sem ga navidez poznala. Ponudil je, da mi pripelje drva!

"Ti meni drva, jaz tebi pa ...?" sem pomislila in mu zaprla vrata pred nosom. Nikoli več ni prišel. Kasneje sem zvedela, da sem imela "šanse" pri njem, ampak kaj, ko sem jih zapravila ;)

No, in tako sem knajpa dodobra spoznavala vsakodnevno, mrzla kopalnica, mrzel tuš, mrzla soba, mrzle cunje, večkrat mokre ... kje bi se pač posušile, če pa soba ni bila zakurjena ...? Nekajkrat sem si posteljo grela s fenom, da sem sploh upala pod odejo. Imela sem dve deki, le kako bi si mogla kupiti kaj debelejšega? Učila sem se v postelji, naloge pisala na kolenih. V mrzlih nočeh sem spala v bundi ... zoprno je bilo, kadar je bila bunda mokra. Seveda, tako je, če ima človek ene hlače, eno bundo, ene škornje, seveda gumijaste ...

In zdaj, po toliko desetletjih, hodim po mrzli rosni travi in uživam! Saj sem v otroštvu tudi. No, še vedno se mi zdi zanimivo, da sem tam pri kakšnih 13 letih enostavno navalila na Kneippa - prebrala in bila odločena. Pa ko sem komaj vedela, kaj je zdravje in kaj bolezen :)

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
14
Ana Kos
1
Jul 27, 2016
Azra, a res, 20 km je hodila tvoja mama ... v eno smer? Mi smo imeli v eno smer 10 km, je pa bil šolski avtobus za pol poti. Ni pa bilo avtobusa, ko smo pred šolo šli k verouku ali če je bilo kaj drugega.
Tudi danes bi otroci to zmogli, vendar ne kar tako, da bi jih kar na pot postavil.
S primerno vzpodbudo in če je dobra družba, otroci veliko uspejo narediti.
Večina.
Mislim, da je nujno vzpodbujati veščine, kjer se otroci lahko fizično izkažejo in pokažejo pa ko ne gre ravno za medalje in uvrstitve.

Včasih so fantje šli k vojakom, in tisti dril, ko so morali marsikaj (tudi morda njim neprijetnega) opraviti, je zagotovo zelo dober.
Nisem za vojsko, sem pa za to, da bi se vsak mlad človek moral tudi udejsvovati v čem, kjer bi premagoval lastne meje, sploh pa komodnost in lenobo.

P.S.: Z enim od sinov večkrat pešačiva. Izredno rad hodi. Pa tudi sam gre. Veš, da je recimo samoiniciativno prehodil vso pot od Mosta na Soči do Cerknega, tam smo ga potem "ujeli" z avtom. Pred kratkim je prehodil - spet sam, no, s psom, pot od Mosta na Soči do Petrovega Brda oz. nekoliko čez, tako da je pripešačil na Gorenjsko. Blizu 30 km.

Človek, ki se fizično premika, sam sebi dobro dela.
Precej drugače je pa s tistimi, ki zaradi zunanjih okoliščin (bolezni ipd) tega ne morejo početi. Ti morajo najti (in gotovo najdejo) druge stvari, ki jim napolnjujejo življenje in ga delajo vrednega.
#14
Azra .
0
Jul 26, 2016
Ana, sem imela na obisku zadnje 3 dni mojo mamo staro 85 let in mi je razlagala marsikaj iz svoje mladosti.
Kako je šla peš v šolo 20 km. Si predstavljaš? Pozimi, mraz, ona pa peš.
A si predstavljaš da bi to v današnjih časih kdo zmogel?
Imaš prav, lepo se je spominjati mladosti. Čeprav tudi jaz menim, da je vsako obdobje življenja lepo, tudi če je bilo težko.
#13
Ana Kos
0
Jul 26, 2016
Babica, vidiš, ko ne vemo! Kaj pa če bi tisti z drvmi še živel - če bi bil moj? ;) ;)
#12
Ana Kos
0
Jul 26, 2016
PepeL, bojim se, da je od takega le - pepel :D
#11
babica
1
Jul 26, 2016
Vidiš Ana, pa si le zadela žebljico na glavico.............
Če bi tistega z drvmi vzela bi bila že vdova in bi se ne imela kje greti, ta leseni te pa še zmeraj greje !!!
Pozdrav
#10
Pepe L.
1
Jul 26, 2016
Ostala si ne-dolžna (brez kreditov) in premražena, čakajoča na
tapravega, ki pa je bil (še) bolj dr.veni, leseni . . . če takega
vnameš, se potem lahko ob njem nekaj časa greješ . . .
#9
Ana Kos
0
Jul 26, 2016
Sponko ... hehe, tisti fant se je potem poročil z eno punco, nisem je poznala ... Je pa že kar nekaj časa pokojni ... Bog ve, kako bi bilo, če bi bilo - drugače ...

Kdor ne vpraša, kruha strada. Res je, je treba vprašati, marsikdaj ni dobro, ker ne vprašamo ... ker ne povemo. Mnogo stvari s erazreši, če se človeško pogovrimo med seboj ...
#8
Ana Kos
0
Jul 26, 2016
Azra, res zanimivo to glede zdržljivosti in glede tega, kako je hudo.
Za nas je tisto za nazaj že toliko oddaljeno, da je nekoliko nostalgije zraven. Zato star človek lahko opeva spomine na mladost ... in opeva svojo mladost, čeprav je bila težka, ker nekaj plusov je pa zagotovo bilo ... če ne drugega, je bilo to, da smo pač bili mladi in mladost ima sama v sebi tudi upanje. Na starost je mnogo mnogo drugače ...
Ampak življenje je zanimivo, v vseh obdobjih .... včasih pa tudi silno težko ....
#7
Ana Kos
0
Jul 26, 2016
Anka, hehe, zanimive so naše zgodbe ... včasih kot bi brali knjigo ali gledali "življenjski" film :) Telenovelo ;) :D
Včasih kaj zapišem, da prav vse ne potone v spominu.
Morda bo kdaj ... na moja stara leta ali potem, ko bom že "čez" ... koga še to zanimalo, kakšnega mojega pravnuka :D
#6
Sponko
0
Jul 24, 2016
*Toplo vodo iz krušne peči, mrzlo pa iz štirne ali studenca :-))

Imam knjigo Kneippa doma in je res kar cela znanost, da se pravilno uporablja, izvaja, namensko za posamezna stanja, toplo ali hladno vodo.

Danes je tako, da se vse rešuje s kemijo, kirurgijo, obsevanji.....

Sprašujem se, katera izbira je prava za isti učinek .......

(S fanti je pa tako, da kdor ne vpraša, kruha strada :-)
#5
azra
0
Jul 22, 2016
Ana, me prav zanima če je danes kje kakšna ženska, ki je tako zdržljiva, kot si bila ti takrat?
Pa vse povprek jamrajo in stokajo, kako zelo je danes hudo, pa se sprašujem ali je res tako hudo kot je bilo v najini mladosti?
lp
#4
Anka Klemenčič
0
Jul 22, 2016
uauuu Ana, kaj vse si ti sprobala!!
#3
Ana Kos
0
Jul 22, 2016
dr.Veni, hmmm, sicer pa je ostalo samo pri "ti pripeljem drva!", kaj pa če ni mislil resno ...? :D Kaj pa če je msilil le k meni na obisk? Na zmrznjen obisk? :D :P

No, resno je menda že mislil, sem izvedela iz "zanesljivih virov", ampak jaz sem tudi mislila resno - da na tak način pač ne bom "nikomur" ni dolžna. Če bi mi pripeljal drva, bi se čutila morda "dolžno" postati njegova punca ... Recimo. Kaj pa vem, kako bi bilo, če bi bilo.

Kažejo pa mnoge zgodbe iz življenja, da človek resnično mnogo zdrži ...

P.S.: "Moj" se nepredvidljivo vname ...? Večkrat pa veni, ovene? :P Četudi ima vse pogoje za bujno življenje! ;) :)
#2
dr.Veni
1
Jul 22, 2016
Koliko žensk tvoje starosti je (bilo) tako rodovitnih in zdržljivih? To, da
si se odrekla vozu drv in tistemu fantu, pa ni bila najboljša odločitev.
Kasneje si dobila enega lesenega, ki se zna nepredvidljivo vneti!
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-07-22 00:03:44 (Jul 22, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Sebastian Kneipp - Wikipedija, prosta enciklopedija

Sebastian Kneipp, nemški duhovnik in vodni terapevt, * 17. maj 1821, Stephansried (Nemčija), † 17. junij 1897, Wörishofen (Nemčija).

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj