Ata

OddajAna Kos, dne 2016-07-27 ob 07:58:27

En kratek zapis izpred dobrega leta:

"Zjutraj po neprespani noči sem pred peto uro odprla vrata moje rojstne hiše ... rdeče nebo! Kako silno lepo je! sem pomislila! Kako lep dan se začenja.
Z atom sem prebedela noč, ata je težko dihal, kako težko ... jaz sem bila z njim.
Pred nami je nov dan ... le kaj nam bo prinesel?
Kasneje je prišel župnik in smo skupaj molili za ata. Poleg nas odraslih je bilo tudi devet vnukov!"

Oh, tisto nebo!

Kako lepo je bilo.

Tako je v življenju včasih hkrati skupaj toliko lepega in hudega, težkega.

Ata že dlje časa ni mogel več glasno govoriti, le šepetal je še, komaj kaj smo uspeli slišati ali celo res razumeti, ko je govoril.

A to noč je govoril, veliko govoril, večinoma nisem razumela besed, ker je govoril zelo nerazumljivo. Ampak vmes je parkrat zaklical: "Mami moja!" S čistim glasom, neverjetno jasno. Kako je šlo do srca. Gotovo je čutil hudo stisko, da je klical svojo že zdavnaj pokojno mamo. Jasno mi je bilo, da kliče svojo mamo. Kakšno stisko je čutil tedaj ...

Bila sem z njim, mu skušala lajšati pot odhoda ... pot od "tu".

Podarjeno je nama bilo to, atu in meni.

Koliko ur sem ga predvsem držala za roke ... bila bolj ali manj tiho z njim. Mu vlažila usta. Mu kaj rekla. Da bi mu bilo lažje. Da bi bil miren. Da bi mirno zapustil ta svet.

V zmedenosti, ki je sledila padcu v začetku lanskega julija, sem mu skušala pomagati do spoznanja, da je zdaj doma, da je vse v redu. Gotova sem bila, da je po težki izkušnji bolnišnice začutil vzdušje doma.

Neverjetno, večkrat sem že videla, kako lahko čisto dementen bolnik začuti tisto, kar je dobro. Lahko niti ne spozna doma, ve pa, da je dobro! Začuti vzdušje!

Lahko ne spozna ljudi okrog sebe, lahko ne ve, da so v resnici njegovi domači, toda ob njih začuti vzdušje, tisto dobro ... postane mirnejši, kot bi bil sicer.

Upala sem, da ata vendar ve, da je doma. Pa sem ga na enega od zadnjih dni njegovega življenja vprašala: "A veš, kdo sem?" Čisto potiho je odgovoril: "Moj otrok si!" Kakšno darilo je bilo to zame!

In potem je prišel dan ... je prišla noč poslednjih dihov ... Noč, ko so uboga pljuča nehala dihati ... srce pa je še bilo ... bilo kot ponorelo. Slednjič se je vse umirilo.

Včeraj je minilo eno leto od pogreba.

Ata, počivaj v miru.

---

Poleg te bližine zadnjih tednov, dni, ur z njim, ohranjam v srcu očeta pretežno dobrodušnega in dobrovoljnega, zvestega zemlji ...

-----

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/138114/na-zdravje-nasemu-atu

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/138535/sanjala-sem-ata

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/184602/letos-pa-atu-nisem-nesla-potice-za-veliko-noc

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/136961/bolnik-je-nemiren-privezimo-ga

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/140159/umreti-doma-spostljiv-pogled-na-smrt

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/133956/kje-je-ancka

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
2
Ana Kos
0
Jul 28, 2016
"Zvestoba je obojestranska - mi zemlji in zemlja nam!"
Zelo mi je všeč ta misel! :)
Skrbno in neprofitno obdelovanje prinaša mir, modrost! Ja, če smo v sožitju z zemljo, nam je lahko kolikor je sploh mogoče dobro.
Biti v sožitju z zemljo = biti v sožitju s seboj ......
#2
terrafeminaest
0
Jul 27, 2016
Zvestoba je obojestranska - mi zemlji in zemlja nam . . .
Skrbno lastnoročno ukvarjanje z zemljo zahteva in
podeljuje mir, modrost, tega se ne da obiti -
ni miru, kjer so prioritetni - profiti!
Kdor je trdo delal, se gre "tja" - spočiti . . .
Se svojim, ki jih je pogrešal, pridružiti.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-07-27 07:58:27 (Jul 27, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Na zdravje našemu atu!

Naš ata se je vrnil iz bolnišnice ... bolje rečeno: pripeljal ga je rešilni avto ... Reševalci so ga prinesli v njegov dom. Položili v njegovo posteljo.

Sanjala sem ata

"Mama, veš, da sem sanjala ata," pove hčerka. "Zbudila sem se, bilo je tako živo. A ta je prišel k meni, se mi zahvalil za obiske ... "

Umreti doma - spoštljiv pogled na smrt

Kje je Ančka?

"A ste vi Ančka?" me vpraša mlad fant, ki leži na prvi postelji, ko vstopim v bolniško sobo.

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
avgust 2019
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj