Biti cel/a

OddajAna Kos, dne 2016-07-07 ob 13:34:48

... je ironija, da poskušamo nekako pozabiti ali se distancirati od svojih padcev, porazov, razočaranj ..., zato, da bi se počutili bolj cele in sprejemljive, v resnici pa je občutek celosti in celo levjesrčnosti odvisen prav od tega, kako uspemo v svojo zgodbo vključiti vse naše izkušnje, vključno s padci.

O, kako zanimivo je to naše življenje. Včasih tako, da bi človek pobegnil iz njega, včasih ga pa z vsem svojim bitjem objemamo.

Zanimivo je to, kako rastemo, zorimo. Včasih se vprašam, kaj se zgodi samo po sebi in spada nekako k letom, ki jih imamo, in kaj je tisto, ki pa pride resnično le zaradi naših izkušenj in preizkušenj.

Verjetno je v življenju ogromno prepletanja vsega mogočega in včasih odločajo čisto majhne stvari, kaj bomo v nekem trenutku naredili, koliko sledili navdihu, koliko racionalno iskali nadaljno pot. Kaj imeli za ljubezen. Se nam bo zdela ljubezen pomembna ali pač nekaj, kar povzroča več bolečin kot prijetnega? Ali nekaj, kar morda kdaj v objestnosti povzroča najhujše bolečine ...? Ali kar je pač za "vzeti, če se ponuja", kajti "šenkanemu konju ne bomo gledali na zobe."

Naj smo v življenju doživeli veliko lepega ali hudega, naj smo sprejemali življenje z radostjo ali pa dostikrat v strahu in negotovosti, je navsezadnje to, tako življenje, edino življenje, ki ga imamo. Če sprejmemo vse, scelega, smo šele celi. Ni potrebno skrivati ničesar sam pred seboj. Ne le, da ni potrebno, ne smemo skrivati. Kajti tako bi zanikali sami sebe. Brisali "vojno in povojno" zgodovino.

S seboj je res potrebno biti odkrit.

Čas zadeve ublaži. Tudi celi. Ampak celi najlažje "oskrbljene rane".

Včasih je vse to, kar je naše resnično življenje, težko sprejeti ... a ni druge možnosti.

Danes se odločamo za danes ... in za naprej.

Če so stvari preteklosti boleče, je razumljivo, da nas bolijo, ni prav tega zanikati, se delati vseenskega ... ali celo veselega.

Biti resnično vesel in svetel je nekaj drugega, kot se delati sproščenega in mirnega. Vsak čas lahko preverimo, kakšni smo v resnici.

Kakorkoli, naj je za nami karkoli, hude krivice, ki so se nam zgodile, hude stvari, ki smo jih mi povzročili, v vsakem primeru je to naša edina stvarnost. Moremo in smemo zaupati v  vredno življenej naprej, če gremo na globoko in pospravimo v sebi, kolikor moremo ... in se res trudimo, da ne povzročamo nepotrebne bolečine ne sebi ne drugim ...

Morje v meni: Biti cela

You are not a drop in the ocean. You are the entire ocean in a drop. -Rumi-

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
12
Ana Kos
0
Jul 15, 2016
Kakšen odgovornost le bLEfira ... žal.
Odgovornost je tudi to, KAKO ljudi srečujemo.
#12
bl.Efer
0
Jul 15, 2016
vsak je odgovoren zase
pa ne kot egoistično prase
ampak tudi za vse srečane
#11
Ana Kos
0
Jul 15, 2016
Lara, 7, sekularna krivda ...? Moja osebna krivda? Kolikokrat se sama iščem "vmes". Koliko imam jaz s hudim po vsem svetu in kje se moja odgovornost le konča?
Kot odraščajoča sem veliko krivde prevzemala nase in še dolga desetletja.
Zdaj vsega ne sprejmem ... sem zato manj kriva?

Ne vem, če ti kaj pomeni Mala Terezija, svetnica, bila je ena nežna, občutljiva in hkrati močna in pogumna nuna, ki je umrla stara dobrih 20, morda 23 let.
On recimo je, še kot zelo mlada, morda pri 15 letih, zvedela iz medijev za nekega morilca. Sklenila je moliti zanj, da se spreobrne. In ko je iz časopisa izvedela, da je morilec kasneje prosil za odpuščanje, je bila prepričana, da je bilo to sad njene molitve!!
Vidiš, jaz imam pa že cela desetletja občutek, da v meni ni te "moči molitve" ... molim predvsem, naj se zgodi tako, kot je najbolj prav - itak pa ne vem, mnogokrat ne, kako bi bilo najbolj prav .... res pa včasih milo dodajam: "... ampak upam, da je prav tako, kot si jaz želim ..." :)

Vsekakor - to, koliko sem jaz odgovorna za svet, je v meni stalno vprašanje.
Zdi se mi pa, da če preveč skrbimo za svet, potem kdo zanj nič ne skrbi ... kajti kakšen človek dela šele, ko ne drugi ... ko ne drugi namesto njega ...

Toliko zdajle.
#10
Ana Kos
0
Jul 15, 2016
Zelo paše zraven:
http://www.publishwall.si/httpwww.milenamatko.com/post/215421/sram
#9
Ana Kos
0
Jul 13, 2016
Lara, tvoje berem, razmišljam ...
#8
Lara Arh
1
Jul 12, 2016
Ana, veš zakaj je zelo lep? Ponovno ga prebiram... ker se včasih lastne celovitosti zaveš ravno na podlagi krepko bolečih spoznanj, za katere točno veš, da se nikdar ne bodo premaknila za sam milimeter. Takrat je bolje, da človek pobere šila in kopita., lahko se pa zgolj zahvališ, da ti je bilo dano razumeti sebi v mnogo večji meri. Stremenje k celovitosti... Je to Bog, je to Hudič??? Ne vem kaj to je, vem pa, da si more biti nekdo sposoben priznati, da ne bo prevzemal sekularnih krivd... Sebi v čast??? Zgodovini??? Bogved... Iščem odgovore. Morda jih nikdar ne bom nehala iskati, sem pa hvaležna učiteljem na poti. Vedno vem, kje sem... (v katerem stoletju, če drugega ne prav veliko... in še vedno se borim... proti mlinom na veter, ki so jih zasejali vse naokrog mene. Marsikaj jim je prav... Razen mene same. Mojih videnj... mojih pravic... Šit! Ni to, to.... J ga, od nekdaj sem bila idealist, čeprav sem že davno nehala verjeti v marsikaj. Navkljub vsemu sebe NIKDAR in NIKOLI ne bom zapustila. Obstajam. Sem. Mala deklica, ki je imela upanje v nekaj. Voljo, da marsikaj v lastni bližini spremeni.... Čeprav se je morebiti marsičesa napak lotila ker drugače pač ni znala, ostaja pri tem vztrajna. Rada se imam. Navkljub pomanjkljivostim. Za razliko mnogih, sem se voljna učiti življenja. Hudič je, ker so se ga sposobni vsi. Vprašanje, kdaj je komu mera polna.... In resda človek ne ve - je pravičen, je nepravičen.... Saj se vendar ja bližnji dogovarjamo... Spoštuj bližnjega kot spoštuje tebe. Tega ni sposoben vsak. Humanistika gore, dole, naokole. Veliko je besedi', a besede niso izbire - sploh ko nekomu nič ne štejejo. Sploh, ko nekaterim, zaradi primarnega besednega primanjkljaja služijo venomer za izgovor... Želim si svobode. Življenja. Lare, v vsej svoji celovitosti in dimenzijah. Navkljub temu, da je postala tak teror sami sebi, da bi najraje od sebe čimdlje zbežala in se nikdar ne več vase povrnila. Rada se imam. Sedaj ti lahko šele zapišem, kako zelo mi pomeni ta tvoj zapis. Upam, da te bo to, če drugega ne, vsaj zaščemelo. Nekaj dobrega si z njem naredila svetu in nima veze kako si se sama ob tem počutila in čemu si ga zapisala. Mercie, hvala ker si.. In ponovno sem ga našla, ko sem ga najbolj zase potrebovala. Tako to gre. Tako to je. Kadavri... NIč več od tega... Prehranjevalna veriga.... Lepo je uvideti tu in tam kak svetal žarek na koncu nje. Ako je laž, ji poljubljam noge in lice. Ti veš... Dobro pa vseeno dene.
#7
Ana Kos
0
Jul 08, 2016
Babica, ooo, najlepša hvala za to upanje!

Lara, si videla! :)

Babica, tudi tebi topel objem, julija ne more biti drugačen kot topel! :) <3
#6
babica
1
Jul 08, 2016
Dekleta, malo potrpljenja !!!
Ko boste stare osemdeset let, bo življenje samo še čudovito, z edino napakico, da bo, predvideno, še kratko !!!
Vsem trem gorak juliski OBJEM !!!
#5
Ana Kos
0
Jul 07, 2016
Lara <3 :)
#4
Lara Arh
0
Jul 07, 2016
Zelo lep zapis, Ana.
#3
Ana Kos
1
Jul 07, 2016
Anka, res je, kot praviš ... Včasih je tako zelo čudovito ... včasih pa tako zelo kruto ... Največkrat je pa nekje vmes ... Je pa odvisno tudi od tega, kako gledamo ... ali smo sposobni sprejemati ali pa smo bolj črnogledi ... Objem <3
#2
Anka Klemenčič
0
Jul 07, 2016
Res je Ana.....življenje, včasih tako čudovito, da bi radi večno živeli, včasih tako kruto, da bi ga najraje zavrgli.....
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-07-07 13:34:48 (Jul 07, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Morje v meni: Biti cela

You are not a drop in the ocean. You are the entire ocean in a drop. -Rumi-

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj