Ob smrti gospoda Bertonclja - moja Mavrica!

OddajAna Kos, dne 2016-04-09 ob 10:59:56

Pred nekaj dnevi sem zvedela, da je umrl g. Bertoncelj. Bil je dolgoletni župnik v Kosezah in prav tako dolgoletni urednik otroške revije Mavrica.

Stisnilo me je pri srcu. Spet je umrl nekdo, ki mi je bil pri srcu, jaz pa nisem bila v zadnjih letih nikoli pri njem. Pa sem imela načrte, da ga obiščem. Želela sem mu povedati, kako sem mu hvaležna, da je imel tako srčen odnos do mene.

Pa sem zamudila.

Včeraj sem bila na njegovem pogrebu. Morda mu pa morem zdaj povedati to, česar mu nisem "v živo"? Želim si, da ve, koliko mi je pomenil. V zadnjih letih, sploh od kar sem postala hospicarka "v praksi", sem se naučila jasneje govoriti. Žal mi je, da nisem mogla pravočasno do njega. Ampak razlogi, ki so prišli vmes, da nisem že določenih načrtov speljala, imajo tudi svojo težo. Morda je pa tako moralo biti ...

Ob svetlih spominih na otroštvo vedno znova zažari spomin na Mavrico. Na otroško revijo, ki je začela izhajati leta 1972. Kdo bi si mislil, da še vedno vem, kakšna je bila naslovnice prve številke! Velika je bila tedaj kot tavelik zvezek, še malo večja, in prva številka je imela na naslovnici otroke na snegu, risba Milana Bizovičarja in okrog risbe je bil svetlomoder rob, silno lepe nežne svetlomodre barve ...Spominjam se intervjuja, ki ga je imel urednik Bertoncelj z deklicami ene družine, ki so že prej sodelovale kot dopisnice, ko Mavrice še ni bilo, pač pa je bilo otrokom namenjenega nekaj prostora v Družini - in tisto je bilo pod naslovom Malim. Ej, koliko je to meni pomenilo!!

No, in potem smo dobili otroci Mavrico. Zame, ki imam optičen spomin, še zdaj živijo močni spomini na obliko, barve, posamezne slike, pogovore, zgodbe, podlistke (npr.: Fanika na drevesu!) risbe otrok in tudi mnoga imena otrok, ki so sodelovali z Mavrico. Na pamet sem vedela naslove otrok, ki so pisali v Mavrico! Tako s poštno številko vred!

Tudi jaz sem postala Mavričarka. Vneto sem začela pisati, mesec za mesecem pošiljala svoje prispevke. Kako se spominjam svoje prve risbe, ki je bila objavljena v Mavrici. Strmela sem vanjo - in enostavno nisem mogla verjeti, da je to res - da je nekje objavljena moja risba! Pod njo je pisalo: Anica Plestenjak, Setnik. In jaz sem razmišljala, da je to gotovo narisala neka druga Anica Plestenjak iz nekega drugega Setnika, saj ni mogoče, da bi se meni to zgodilo! To enostavno ni bilo mogoče! Bila sem na nek način "odmaknjen otrok", nisem se mogla udeleževati raznih stvari, ki so bile za druge otroke nekaj normalnega. Nikoli nisem imela občutka, da sem pomembna, zdaj pa naj bi bila v neki reviji moja risba!

Cel mesec sem živela v tem, ali je tista risba moja ali pa jo je narisala neka druga deklica.

In potem je prišlo novo precenečenje! Tista risba je bila izbrana za najboljšo določenega meseca in tista deklica, ki jo je narisala, bo dobila nagrado! In - neverjetno, saj ni mogoče, pa vendar je: po pošti sem prejela veliko nagrado, veliko slikanico z naslovom Živel je med nami. Prav to knjigo zdaj uporabljam pri verouku, ko otrokom pripovedujem o Jezusu in njegovem življenju. Ampak podoba živopisanega narisanega zemljevida Sredozemskega morja in držav okrog njega (prikazuje to področje v času Jezusovega rojstva) je živa v mojem srcu že od tedaj, ko sem knjigo dobila, od leta 1972!

No, moje navdušenje nad Mavrico se je seveda le še stopnjevalo! Vsak mesec sem komaj čakala, da izide. Preko Mavrice sem se povezala tudi nekaterimi drugimi Mavričarji in si z več otroki tudi dopisovala. Nekaj teh prijateljstev živi še danes! Potem sem komaj čakala na vsako pismo, kartico. Denar za pisma in znamke sem si služila z nabiranjem gob, zapovrh so me pa presenetili pri Kmečkem glasu, kamor sem tudi začela pisati, ne da bi vedela, da ponekod pisanje tudi plačajo. Skratka: Kmečki glas mi je pošiljal honorarje! (Bila sem za nagrado tudi na nekem izletu!)

Po kakšnem letu mojega vnetega sodelovanja z Mavrico sem doživela še eno prav posebno presenečenje! Dobila sem obisk! Prav k nam domov je prišel en belolasi gospod in iskal prav mene! Neverjetno, prav mene! Kar kmalu sem pogruntala, kdo je ta prijazni mož! In potem je v Mavrici objavil intervju z menoj, jaz tedaj te besede sploh še nisem poznala! Kot tudi nisem poznala besede "reportaža" - da je v Mavrici "reportaža s Pustga vrha", je pa ponosno oznanil naš župnik prav s prižnice!

Skratka, na nek način sem z vsem tem, s pisanjem in risanjem, dobesedno zaživela. Toliko mi je to pomenilo! Kako sem vsak mesec čakala Mavrico, vsak teden Kmečki glas, dan za dnem pisma in kartice svojih dopisnih prijateljev! Poštar v tistih časih ni prihajal do našega doma, pošto je odložil dvakrat na teden v nabiralnik v kraju, do katerega smo imeli uro hoda. Po pošto smo hodili bolj ali manj le ob nedeljah nazaj grede od maše. K maši smo pešačili v eno smer dve uri. Poleti skoraj ni bilo razloga, da bi šel kdo v Polhov Gradec med tednom in tako smo pač pošto dobili le ob nedeljah. Ampak kdo bi mogel tako dolgo čakati na pošto!?

Tako sem se jaz parkrat skrivaj splazila od doma, ko so zvečer že vsi pospali. Prehodila sem, tudi v strahu, po temi hoditi vendar ni kar tako, tisto uro do poštnega nabiralnika ("kaslca") in vsa neučakana v temi tipala, da sem potem ključek vtaknila v ključavnico. In trepetala, ali je ali ni kaj zame! In potem v temi seveda nisem mogla vedeti, ali je ali ni prav zame. A sem nekako ocenila, kaj je moje in kaj ne, da sem pravo pustila v nabiralniku, da moji doma pač ne bi vedeli, kaj sem naredila: šla ponoči po pošto! No, včasih, ko je bila polna luna, sem pač lahko prebrala že med potjo, drugače sem pa lahko šele doma. In zares oddahnila sem se šele, ko sem prišla domov ... in našla vrata odklenjena! Vedno sem tvegala, ali bodo vrata še odklenjena. Sicer bo morala iti spat na hlev ...

No, taka so bila leta mojega odraščanja, tesno prepletena z Mavrico in pisanjem in risanjem! Izredno veliko mi je pomenila tudi knjiga Dnevnik Anamarije, ki sme jo dobila tudi za nagrado. Počasi sem se nekoliko oddaljila, vsekakor sem imela kar veliko dela z iskanjem svoje poti skozi življenje.

Čez nekaj let se je pa zgodilo, da sem kot bodoča katehistinja prišla s skupino svojih sošolcev k njemu kot priznanemu katehetu za otroke na hospitacijo. Kdo bi si mislil: vedel je, kdo sem! Spoznal me je. Tako živo in zavzeto me je povprašal, kako se imam. Povedal mi je, da ga je ob tistem obisku pri nas skrbelo zame. Neverjetno, po kakšnih osmih letih pridem v skupini sošolcev in me spozna. Kako je to mogoče! Kako si me je lahko zapomnil? Kako je mogoče, da je tako srčno pristopil?

Potem me je gospod Bertoncelj spet povabil k pisanju, pisala sem nekakšna pisma ("nasvete") otrokom. Potem je rekel tudi, da bi ga jaz nasledila pri Mavrici! Wau, kako se je to lepo slišalo!

No, ko sem se kakšno leto ali dve kasneje pripravljala na poroko, sva ga z mojim bodočim možem prosila, če naju poroči - pa žal tisto soboto ni mogel. A potem sva ga midva kdaj pa kdaj obiskala, najini otroci so se obešali po železnih drogovih pod zvonikom stare cerkve ali pa plezali po stopnicah in zidovih, mi smo si pa vedno imeli veliko povedati. Z veselim nasmehom in pristnim humorjem nas je vedno očaral.

No, tisti njegov nasmeh je bil res most med nami. Menda je vedno hitel okrog s kolesom, na vprašanje, kam se mu tako mudi, pa je odgovarjal, da beži pred satanom.

Udba ga ni marala, podtaknjena mu je bila bomba, večkrat so mu grozili s smrtjo, on je pa že zdavnaj spoznal in sprejel, da je morda "današnji dan moj zadnji dan". Če tako gledamo na življenje, si ne nalagamo dosti nepotrebnih bremen ...

Ne glede na grožnje Udbe, ne glede na silno skromno življenje, ne glede na neprestano delo (ko ni bil več župnik, je bil župnijski pomočnik, in to vse do približno 89. leta, nakar je bil sprejet v duhovniški dom) je dočakal skoraj 91 let! In vse življenje je ohranjal v sebi - otroka.

Če ne boste kot otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!

Verjamem, da je on že tam.

Počivajte v miru!

---

Dodajam eno pesmico (zanj) - iz enega pogrebnega govora sem izvedela, da je v času filma Moje pesmi moje sanje koseška mladina svojemu župniku dala ime Edelweiss (... droben, bel, čist spomin ... ga srce ne pozabi ...).

Poslovil se je Jože Bertoncelj (1925-2016)

Umrl je duhovnik Jože Bertoncelj, prvi urednik Mavrice, priznan katehet, dolgoletni župnik v župniji Koseze.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
6
Ana Kos
0
Apr 10, 2016
VinKos, Mavrica!! G. Bertoncelj je našel pravo ime za svojo in našo revijo!!

Moram pa reči, da ne paše to ime za karkoli. Za ime revije za otroke pa paše!

Tvoje besede spomnijo na apostola Pavla: Dober boj sem dobojeval, svoj tek dokončal, vero ohranil ...
Naj počiva v miru.
#6
VinKos
0
Apr 10, 2016
Mavrica je poleg sedanjega simbola za bogastvo različnosti bila v Svetem pismu znamenje zaveze med Jahvejem in ljudmi . . .
Gospod Bertoncelj je bil žlahten človek in duhovnik.
Svoj boj je dobojeval, zdaj počiva v Miru.
#5
Ana Kos
0
Apr 09, 2016
Ufff, pa mi je le uspelo!!
#4
Ana Kos
0
Apr 09, 2016
Babica, ja, včasih nekaj nagaja ... Žal.
Mi je žal, saj ne pišem zaradi viška časa, pač pa, ker želim določene stvari povedati ...
Včasih se takoj spet lotim, da popravim napako, ki ej nisem kriva, danes pa nisem imela časa ... in hkrati je taka tematika, da enostavno nisem mogla.

Bom poskusila, zdaj je dejansko samo polovično delo.
#3
babica
0
Apr 09, 2016
To je pa verjetno en prav "žleht" blogovski škrat. Tudi meni se večkrat zgodi, da svojega komentarja ne morem objaviti, takrat navadno svoj komentar shranim in po določen času se mi na isti način objavi !!!
#2
Ana Kos
0
Apr 09, 2016
Ne razumem, kaj in zakaj se tolikokrat dogaja, da mi objavi nekaj, česar še nisem dokončala in zakaj mi hkrati večkrat odžre kaj napisanega!!
Tukaj manjka del prispevka!! Pisala sem naravnost na PW in SPET se je zgodila nekakšna NAPAKA PRI SHRANJEVANJU, nakar je objavilo del teksta, ki sem ga pisala in želela shraniti, ne pa še objaviti, saj bi morala iti še enkrat skoz, preden objavim. Del teksta je pa SPET odpadel.
Zakaj se to dogaja!?
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-04-09 10:59:56 (Apr 09, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Poslovil se je Jože Bertoncelj (1925-2016)

Umrl je duhovnik Jože Bertoncelj, prvi urednik Mavrice, priznan katehet, dolgoletni župnik v župniji Koseze.

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj