Peš v Ljubljano

OddajAna Kos, dne 2016-01-03 ob 11:30:32

Včeraj smo bili na obisku na Škofljici. Imeli smo čudovito popoldne, skupaj smo pogledali tudi film, ki je res dober. Bili smo pa ves čas v hiši, le skozi okna smo videli, da ves čas po malem sneži.

Ko smo se zvečer odpravljali domov, z avtobusom, in smo končno stopili iz hiše ven, v pravo zimo, sem pomislila, kako sanjamo o snegu, o zimski idili, potem smo pa notri ... In potem se odpeljemo domov ... Sicer je bilo do avtobusa 10 minut hoje, bili smo razigrani, kaj ne bi bili, ko pa je bilo tako milo, božične lučke so se bleščale v mehkobi sanjavega večera, okrog nas so plesali drobceni snežni kristalčki.

Ko smo prišli do postaje, sem pomislila, da mi res ni do tega, da bi zdaj šla pa kar na avtobus, po vsem tem, ko je tako lepo zunaj (nekoliko tudi zaradi tega, ker se protestno nisem peljala z mestnim avtobusom, odkar so bile uvedene urbane; no, včeraj na Škofljico je bilo prvič z avtobusom, odkar se vozi z urbano!).

Pa sem rekla hčerki, če bi šli peš v Ljubljano. In je bila za! Avtobus je ravno pripeljal, drugi so vstopili, midve pa sva zakorakali v smeri proti Ljubljani.

Fotografija dokazuje, da so padale ušpičene prekle! :)

.

Dragocena je taka pot! Prometa ni bilo veliko, jasno je bilo vidno, kje vozijo avti, tako da sva bili midve verjetno bolj varni, kot kadar ni snega. Poleg tega se je med potjo tako lepo pogovarjati! Obdelali sva film, ki smo ga prej gledali, in še marsikaj.

Medtem je pridno snežilo, nama se je sneg nabiral na kapah, obleki, laseh, snežilo je v žepe, za vrat ... Opazili sva en zanimiv prizor, vendar ga nisva ujeli s fotoaparatom (škoda!). Nekje pod hribom, na robu gozda, malo naprej je domačija, so se sušile na vrvi cunje, hlače, srajce. Vse lepo obešeno, morda je bilo že posušeno, toda zdaj je snežilo po oblekah, bilo je vse zasneženo. Ampak tak prizor!! Morda so ljudje pozabili pobrati? Ali pa so si mislili, enkrat bo že suho! :) Kdor je zmočil, bo pa še posušil :)

Ko sva pripešačili do obvoznice, sva videli ob robu zastoj, modro utripajočo luč, aha, gotovo je bila kakšna nesreča. Glede na to, da je bilo vse mirno, nekaj ljudi je tam mirno stalo, sem sklepala, da ne potrebujejo dodatne pomoči.

No, Rudnik se je meni kar nekam vlekel. Mislim, da tudi hčerki :).

Potem od Rakovnika dalje je bilo pa že dokaj domače. Kje neki je bilo pol poti? Tam nekje?

Noge so postajale težke, hči je imela premočene superge (seveda, saj nisva načrtovali pohoda po snegu), jaz sem imela na nogah škornje, ki so topli ... ampak v njih ne hodim najbolje. Čutila sem žulje na podplatih. No, ampak bilo je res lepo. Domov sva prišli v dveh urah in pol. Danes zgodaj zjutraj, ob 00.20.

 Ko sva pešačili, sem se spomnila na neko drugo podobno pešačenje pred precej leti!

Bila je tudi zima, sneg. Bilo je mrzlo. Z možem sva bila z najinima pol leta, morda mesec ali dva več, starima dvojčicama v Ljubljani na sistematskem pregledu. Z avtobusom. Potem sva šla na obisk k prijateljem. In ko sva končno prišla na avtobusno postajo, je avtobus že speljal. Bil je zadnji tistega dne. Kaj sedaj? Nazaj k prijateljem? Ne. Enostavno šla sva na mestni avtobus, ki je peljal najbolj daleč v najino smer, pač do roba mesta, do končne postaje na Vrhovcih. In potem pot pod noge. Vsak z eno hčerko v kenguruju in čez otroka sva zapela bundi, tako da jima ni bilo premrzlo. Pred nama je bilo kar dosti poti, vsaj 20, morda 25 km. Ceste so bile splužene, vendar je bil čez asfalt trd sneg. Škripal je pod nogami. Po nekaj kilometrih hoje je naju dohitel policijski avto, ustavil je in policista sta povprašala, kam greva. Povedala sva in policista sta naju povabila v avto! Peljala sta naju do Polhovega Gradca, kakšnih deset kilometrov! Potem naju je čakalo "samo" še deset kilometrov hoje po še slabše spluženi cesti. No, gotovo se je najbolj vlekel zadnji kilometer, ki drži v hrib in je marsikdaj bilo potrebno kar gaziti. No, tako sva pozno ponoči prispela s svojima otročkoma domov!

Lep spomin!

Prav tako bo lep spomin tole pešačenje s hčerko včeraj.

Hoja je zame nekaj izredno lepega!

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
25
Ana Kos
0
Jan 04, 2017
Anka, ampak je bilo luštno! Hojo imam pa res rada. :)
#25
Anka Klemenčič
0
Jan 03, 2017
Ana, zebe me že ko to berem, kako bi me še sicer........dobra si!!
#24
Ana Kos
0
Jan 08, 2016
Azra, saj nisem pešačila po nesreči, pač po svoji odločitvi! Bilo je krasno!
Obema nama s hčerko je bilo lepo! Stvari, ki zdravo zmatrajo, so pa itak lepe! Sem res še nekaj dni hodila kot po jajcih ... no, sicer ne vem, kako glih se hodi po jajcih! ;)

P.S.: Povem ti pa, da se mi zdelo super, ker sem prišparala evro :)) Ljudje hodijo v fitnes in še kam in tam plačajo, jaz sem šla pa peš in prišparala! :D
#23
Azra .
0
Jan 08, 2016
Ana, ti pa si dobra. Peš iz Lavrice v Ljubljano.
Enkrat je šla moja prijateljica peš iz Grosuplja do Rudnika. Potem je obležala- 1 teden je bila v postelji.
Drugič pokliči, imaš moj telefon.
#22
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
hehe, "moj" se ne bi strinjal, da je v kletki! :) mnogokrat kje "čivkne", da kos umre v "fogloužu" :)
#21
jezikovnoobčutljivi
0
Jan 05, 2016
V zasnežene gore pa ne greš več, praviš.
Dovolj ena strašna izkušnja - dobiti t(ak)ega moža!
Ali pa - čemu bi se matrala, ni več motivacije, kos je v kletki!
#20
kajvseljudjezdrže!
0
Jan 05, 2016
V zasnežene gore pa ne greš več, praviš.
Dovolj ena strašna izkušnja - dobiti ak)ega moža!
Ali pa - čemu bi se matrala, ni več motivacije, kos je v kletki!
#19
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
Sponko, zelo zelo lepa!
Hvala ti!

https://www.youtube.com/watch?v=_MKX2rhpHhU

El Condor Pasa - George Zamfir - YouTube

Con imágenes de un águila calva, sé que se trata de un cóndor, pero lo hice utiliza imágenes de las águilas calvas, porq
#18
Sponko
1
Jan 05, 2016
V spominu, na poti, me bo spremljala, meni ganljiva:

https://www.youtube.com/watch?v=PpjBOmJUahs

Daniela de Santos Ave Maria live - YouTube

Daniela de Santos - ein stimmungsvoller Liveauftritt - Emotionen pur ....
#17
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
Marta, hvala za tole podelitev "nekega lepega dne"!
To je romanje, vse skupaj! In lep zaključek v Postojni! Tisti "amen življenju samemu"!
Tudi mi imamo Klaro! :)
#16
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
Sponko, mi je v čast ;)
V vsakem primeru, tudi če omagaš, pa ti želim vse dobro!
#15
Marta
1
Jan 05, 2016
Jaz sem pa zadnji dan starega leta peš poromala na Mirenski grad. Nisem sledila sliki dobre gospodinje, ki pripravi dom na praznike, ampak sem šla na pot v zahvalo za vse doživeto in prejeto v letu 2015 in v priprošnjo za varstvo in vse dobro v letu 2016.
Najbolj je v ospredje stopala molitev za najmlajšo, ki je že dober dan čakala na novo življenje v postojnski porodnišnici.
Pot me je vodila skozi Vrtojbo, mimo vojaškega stražnega stolpa, ki ga je
v Vrtojbi tik ob nekdanji italijansko jugoslovanski
državni meji leta 1948 postavila jugoslovanska vojska in ga uporabljala za nadzor meje vse do leta 1991 in je najmanjši muzej v Sloveniji. Hodila sem po polju, skozi Miren na Mirenski grad. V molitvi sem posedela še v cerkvi in se vrnila domov. Po kosilu, ki ga je pripravil mož, sem začela s pripravo za praznike, ko pokliče zet in prosi, če pridemo takoj v Postojno, da prevzamemo veliko vnukinjo, kajti predčasno so se odločili za carski rez. Vse bolečine v nogah so v trenutku prenehale . Odhitela sva v Postojno in čakali smo rojstvo. Kmalu nam je bilo dano videti našo deklico Klaro. Vseh občutkov ob pogledu na to malo , enkratno in neponovljivo bitje se ne da opisati. Samo in velik hvala Bogu in vsem priprošnjikom.
#14
Sponko
1
Jan 05, 2016
Hvala Ana, postopoma bom vse pogledal.
#13
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
In še tretje:
- romanje s sinom - to zadnje je bilo nekega 1. novembra, večina ljudi je bilo tedaj na pokopališčih, midva sva si pa izbrala "boljši del" :)) -
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/112460/eno-tako-lepo-pes-popoldne

S tem sinom sva imela že več takih podvigov. Ej, silno lepo je imeti takega sopotnika! :)

Zame so vse to romanja, bistvo je to, da pridemo do samih sebe, da pokukamo v svoje srce <3 (Pa naj potujemo z nogami, z vozili, smo doma ...)

Eno tako lepo peš popoldne

Naš 14-letni sin je bil prejšnji dan na planini Stador (peš z okolice Mosta na Soči z očetom in psom), naslednji dan sva
#12
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
- 2. romanje z možem -

http://www.ednevnik.si/odsrcadosrca/173892/Z+bosonogim+romarjem+na+Sveti+gori.html

V zvezi s tem romanjem posebej ostaja spomin na izsušeno zemljo ... na sočutje s pokrajino, ki gori od vročine.
Moliti ... biti povem z vsem okrog sebe (naravo, ljudmi) in Stvarnikom, ki vendar VE za vse nas.
Biti hvaležen, hvaležna za zdrave noge (četudi boleče), za telo, ki se more premikati. Za zdrave oči. Ušesa. Za dar govora - lahko se pogovarjava ali molčiva.

(to je bilo prvo romanje po tej poti z mojim možem)

odsrcadosrca - Z bosonogim romarjem na Sveti gori

S Turdusom sva načrtovala, kaj in kako - in kam dane
#11
Ana Kos
0
Jan 05, 2016
Sponko,
nekajkrat sem "popisala" ta svoja romanja (na sveto goro), dala bom sem tri povezave, bom dala vsako posebej, da bo link aktiven:
- 1. peš na Sveto goro - http://www.ednevnik.si/odsrcadosrca/157976/Mokro+peš+romanje+z+Mosta+na+Soči+na+Sveto+goro!.html

Tukaj sem precej pisala o "poti", o hoji ......
#10
Sponko
0
Jan 05, 2016
Res prijazno od tebe. V teh zimskih večerih, bodo ta doživetja lepa popestritev.:-)
#9
Ana Kos
0
Jan 04, 2016
Sponko,
veš, ob nekaterih teh peš romanjih sem napisala kakšen prispevek, pa sem pomislila, če imam kaj tebi za pokazat!
No, in pod "romanje" najdem Auschwitz.
Tja nisem pešačila, pač pa smo šli štirje naši z avtobusom romarjev. To sem doživela kot romanje, romali smo po Kolbejevih poteh in jaz imam sv. Maksimilijana Kolbeja zelo rada, ampak od vseg, kar smo videli, slišali, občutili, se je mene najbolj dotaknil prav Auschwitz in ne vse točke, kjer je Kolbe živel, deloval.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88900/v-taboriscu-birkenau-podruznici-auschwitza-

V Birkenau bi želela prebiti dolgo časa ... izjokati svojo žalost, najti samo sebe ... sočutiti z milijoni trpni ...
Če bi se prilagajala samo sebi, bi bila tam dolgo.
Zelo zelo se me je dotaknil tudi muzej blizu Auschwitza, po cerkvijo, poln risb nekega bivšega taboriščnika. Tam med tistimi trpečimi obrazi bi lahko prebila celo noč (prenočili smo v samostanu zraven).

Joj, kako me je zaneslo! Skoraj bi napisala še cel kup stvari o posameznih krajih, ki so zame "svetišča". Kočevski rog, Huda jama.

Le kakšen zapis o peš romanju še poiščem.

V taborišču Birkenau, podružnici Auschwitza ...

Od nekdaj me je vznemirjala tematika taborišč, zaporov, vojne. Brala sem biografije in dnevnike zapornikov. Z njimi razm
#8
Sponko
2
Jan 04, 2016
O Ana, všeč mi je tvoj način gledanja na molitev.
Včasih se mi dozdeva, da je romanje bolj pokora kot pa turizem, oziroma spoznavanje novih krajev dežel, pod krinko verske udeležbe na energetskih točkah.
Priprošnje z spoznavanjem bolečine, ko se hodi po kolenih, ima gotovo boljši učinek kot so potovanja z letali, avtobusi :-)
Se mal zafrkavam.

To kar ti opisuješ se tudi meni zdi tisto pravo, pristno, doživljanje Boga. Nekateri imate to iskanje prirojeno, nekateri privzgojeno, drugi smo pa opazovalci.
#7
Ana Kos
1
Jan 04, 2016
Sponko, veš, ko sem šla peš na Sveto Goro, peš z Mosta na Soči, nekako 32 km je razdalja, sem začutila to, da je zame pravo romanje samo peš ... vsa tista hoja, tudi boleče noge in utrujenost, vse to je romanje, vse to je molitev. Zame mnogokrat bolj globoko doživetje kot biti v cerkvi. (Res je tudi, da ko sem kje v mirovanju, se mi dremlje ... no, sicer pa je tudi dremanje na mestu, če drugače ne gre ;) )
Ali pa iti v gore! Veličastno. Žal zelo malo hodim, v zadnjem letu ali dveh nisem bila nikjer nad 1000 m nadmorske višine, kje šele nad 2000.

Molitev - po definiciji, kakor učimo tudi otroke - je pogovor z Bogom. Globoka molitev je mnogo več kot samo govorjenje ... je tudi prisluhnjenje ... lahko je tudi tišina, globok mir, sozvočje sam s seboj ... če smo najbolj ubrani sami s seboj, v najlepšem pomenu besede mirni, resnično zadovoljni, potem je to molitev ... meditacija.

Hoja je (lahko) molitev s celim telesom! :) Ko se z vsem telesom zavemo objetosti z Božjim. :)
#6
Pokaži več komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-01-03 11:30:32 (Jan 03, 2016)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
avgust 2019
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj