Maksimilijan Kolbe: Najboljša vloga - ne navezujmo se

OddajAna Kos, dne 2015-08-14 ob 13:53:41

Tole jezerce je blizu Auschwitza. Fotografirala sem ga z avtobusa (pred dvema letoma, ko sem bila med romarji po poteh sv. Maksimiljana Kolbeja).

Ko smo se tam vozili, sem razmišljala, kako je skupaj - toliko lepega in toliko hudega. In kolikokrat se dogajajo strašne stvari, pa drugi sploh ne vedo ... ali pa nočejo vedeti ... Koliko hudega se je tukaj dogajalo med 2. svetovno vojno. V eni knjigi sem brala o dekletu, ki je bilo doma v tej vasi, pa je zbežalo od tam in se nekje skrivalo, od grozot, ki jih je doživelo, je onemelo. A ko so bile racije, je vedno pravočasno zaslutilo in se skrilo, tako da dekleta nikoli niso našli ... Kaj je to - želja po preživetju!

Tukaj v bližini je podružnica taborišča Auschwitza Birkenau, malo dlje glavno taborišče. Še vedno hvaležno ohranjam spomine na to, kar sem videla, kar mi je bilo dano okusiti ... srečati ... vsaj malo začutiti ...

Zgornja prizora iz Birkenaua.

.

(Auschwitz)

V glavnem taborišču je v celici smrti umrl Maksimilian Kolbe, ki je zame res zgled tega, da se človek ne trese za lastno življenje, pač pa je pripravljen svoje življenje podariti - iz ljubezni. Tukaj malo več o njem.

.
(Tukaj je grob Frančiška, človeka, ki je preživel 2. svet. vojno, ker je zanj dal svoje življenje Maksilijan.)

Pred časom sem opazila misel, ki mi je bila zelo všeč, je Kolbejeva. In tedaj sem si rekla, da jo objavim 14. avgusta, na njegov god. No, pa je bila v kraju, kjer sem sedaj, prekinjena linija, ni bilo interneta dober teden, in včeraj sem pomislila, da, kot kaže, ne bom mogla ob Kolbejevem godu objaviti misli! No, ampak danes internet spet dela in tako lahko dam misel v javnost! :)

Tukaj je:

Ne smemo se preveč navezovati na delo, na službo, na čast in na kraj. Važno je, da se vsakdo trudi izpolnjevati Božjo voljo. To je najvišja čast, najpomembnejša zadeva. Ko igralci nastopajo na odru, se eden obleče kot kralj, drugi kot služabnik ali vojak. Lahko bi vprašali, kateri je najveljavnejši. Brez dvoma tisti, ki je svojo igro najbolje odigral.

(sv. Maksimilijan Kolbe)

Ni dobro biti preveč na vezan, niti na življenje ne ...

Poljska, 1. del - po Kolbejevih poteh

Ko ljudje doživljamo hude stvari, se obnašamo zelo različno. Eni hude stvari radi potisnejo čim dlje stran in se jih nočejo spominjati, drugi želijo vse urediti in vsemu dati svoje mesto v življenju.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
4
Ana Kos
0
Aug 14, 2015

raz5i, kajne, zanimivo je to.
na nek način je največ, če človek sprejme vse, kar je od Boga, pa četudi se mora zaradi tega odpovedati vsemu sebi ...
ali pa mu ostaja edino to - da je naredil po svoji vesti ...?
#4
Ana Kos
0
Aug 14, 2015
Anka, ja, le eno je potrebno: ljubiti <3
#3
raz5i
1
Aug 14, 2015
Biti (na)vezan na Božjo voljo, kakšna naveza!
Neustavljiva, na vrhu gore (in te kariere) je - križ.
Permanentna ponudba na vseh razpotjih - greš gor( ali dol)?
#2
Anka Klemenčič
1
Aug 14, 2015
Ljubiti, ljubiti.....ljubiti.....
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-08-14 13:53:41 (Aug 14, 2015)
Starejša objava Novejša objava
Poljska, 1. del - po Kolbejevih poteh

Ko ljudje doživljamo hude stvari, se obnašamo zelo različno. Eni hude stvari radi potisnejo čim dlje stran in se jih nočejo spominjati, drugi želijo vse urediti in vsemu dati svoje mesto v življenju.

Poljska, 2. del - Birkenau in Auschwitz

Z Jasne gore, iz Čenstohove, smo se odpeljali proti Auschwitzu. Se je le meni zdelo, da je v avtobusu nastalo posebno vzdušje? Ali pa sem bila le jaz tako ubrana na to, da "srečam" taborišče, kraj, kjer sta (si) življenje in smrt tako neskončno blizu. Da morda globoko začutim, kako so čutili ljudje, ki so jih tja vozili v prenatrpanih vagonih in potem z njimi delali tako zelo nečloveško ... Da smem doživeti Auschwitz z vso njegovo strašno vsebino, je meni pomenilo največje darilo ... Morda bom lažje ene stvari v svojem življenju postavila na pravo mesto ...

Maksimilijan Kolbe in Izidor Završnik - umreti za (namesto) drugega

Slonim na oknu - v Auschwitzu

sredi noči ko vse se umiri slonim na oknu v auschwitzu psi lajajo tam nekje čez v pozno noč - kot nekoč kot tedaj - med vojno - psi lajajo misel hiti daleč nazaj k ljudem ki so jih v številke spremenili jim vtisnili v nadlaket večni pečat ki so jim sanje, upe svetle vse razbili ki so jih potolkli na tla ponižali do konca slačili do nagega brili do golega mnogim so ubili telo in duha jaz pa slonim na oknu v auschwitzu v temo zroč in čutim temno žalost v sebi psi lajajo kot nekoč tudi danes v pozno noč nad menoj nebo je spokojno kot nekoč isto nebo mehko prosojno - kot se je tedaj sklanjalo nad auschwitz se sklanja nad mene nocoj nebo je isto nad vsemi nami bodimo skupaj s srcem ob srcu z ramo ob rami

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj