Zakaj je žalost samo žalostna?

OddajAna Kos, dne 2015-07-25 ob 07:46:27

»Očiju sem postavil eno vprašanje, pa je rekel, da je na to vprašanje težko odgovoriti,« mi pravi deček.

Počakam, če bo še kaj povedal.

Nadaljuje: »Vprašal sem ga, zakaj so žalostni trenutki samo žalostni.«

Svojo misel je izrazil … vprašanje je zastavil očiju, ne meni … naj kaj rečem ali ne?

Nekaj časa razmišljam ...  z dečkom skupaj grabiva seno ... potem rečem: »Pa misliš, da je res v žalostnih trenutkih samo žalostno? Ali pa samo tako tedaj vidimo?«

Razmišlja. Ne ve se odločiti, kako je ... ne najde še odgovora.

»Povej mi za kakšen trenutek, ko si bil zelo žalosten ...«

»Ko mi je umrla babica pa ko je bila pokopana.«

Ja, predstavljala sem si, da bo rekel prav to! 

»Ja, tisto je bilo res zelo žalostno. Izgubil si babico, ki je bila zelo dobra, ki vas je imela zelo rada. Razumljivo je, da si bil zelo žalosten. Ampak včasih pomisliš tudi, kako lepo je, da si imel tako babico! Ni vsaka babica prijazna, nima vsaka babica zelo rada svojih vnukov, nima vsaka babica časa za vnuke. In ko jo izgubiš, četudi si zelo žalosten, ker je umrla, si hkrati tudi hvaležen, na nek način vesel, ker si jo imel … Razumeš, kajne?«

Deček prikima … »Ja.«

Omenil je babico, umrla je pred nekaj leti, ampak gotovo ima v mislih tudi ata … svojega dedka … svojega umirajočega dedka. Ampak to mu gotovo je še težje izreči. Kajti to se sedaj dogaja ... in hkrati je neznano, kar se dodaja, in hkrati je tiho upanje, da morda pa le še ne umre ...

»Tudi zdaj, ko je ata zelo bolan in verjetno ne bo več dolgo živel, si žalosten. Kajne,« nadaljujem.

Prikima.

»In spet lahko pomisliš na to, kako lepo je bilo, ko je bil tolikokrat prijazen do tebe, ko te je hecal, ko veš, da te ima rad. Tako da si žalosten, ker ne bo več dolgo živel, hkrati pa veš, koliko lepega je bilo, ker si ga imel. Če bi dedka sploh ne imel, bi ne bil žalosten za njim … ampak tudi mnogo veselja, ki ga imaš zaradi njega, ne bi imel.

Ko kdo umre, smo žalostni … Razumljivo je, da smo žalostni. In tisti trenutek dostikrat čutimo samo to, kako zelo smo žalostni. Ker velikokrat vidimo tedaj samo z ene strani. Tako kot bi na neko goro gledal samo z ene strani, s severne, pa bi videl samo senco na njej. Ampak četudi z druge strani sije nanjo sonce, ti tega ne vidiš, če si za goro. Vendar je gora z druge strani osončena, polna sonca in svetlobe. 

V življenju pa pogosto hkrati vidimo samo z ene strani ... 

V življenju je tako, da je veliko žalosti, a ta je ponavadi prepletena tudi z veselimi stvarmi ... Življenje je vse skupaj ..."

Tako približno poteka najin pogovor. Vroče sonce sije z neba, v najinih srcih je žalost ob vedenju, da v hiši zgoraj leži nama bližnji človek, iz katerega življenje počasi polzi ... Počasi odhaja od tu ... Čutiva lepoto poletnega dne.

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
19
Ana Kos
0
Jul 25, 2017
Anka <3
#19
Anka Klemenčič
0
Jul 25, 2017
Ana......BTB
#18
Ana Kos
1
Aug 22, 2015
Evelina! <3
#17
Evelina Donko
0
Aug 21, 2015
Kako lepo si to napisala: Naj je žalost še tako žalostna, brez nje življenja ni ... in včasih enostavno začutimo, da smo hvaležni celo za žalost ...

<3
#16
Ana Kos
0
Aug 14, 2015
Evelina, veš, en mesec je od tedaj, pa kar mislim na to.
In imam tega dečka v mislih.
Kasneje - že v začetku avgusta - sem bila na pogrebu nekega mlajšega človeka ... ki sem ga nekoč označila z Malim princem - in na pogrebu je bil tudi en prav tak deček, kot je ta deček v zgodbi. Prav toliko star in s prav takimi živimi očki in žalostjo v njih ...
Naj je žalost še tako žalostna, brez nje življenja ni ... in včasih enostavno začutimo, da smo hvaležni celo za žalost ...

<3
#15
Evelina Donko
0
Aug 08, 2015
Kako dobro vprašanje dečka... Tako vprašanje kot odgovor, ti da misliti!
<3
#14
Ana Kos
0
Jul 28, 2015
Babica <3
Objem
#13
babica
0
Jul 28, 2015
Iskreno sožalje !!!
#12
Ana Kos
0
Jul 27, 2015
Marta, hvala ti!
Razumsko je včasih kaj kar lahko videti ... ampak globoko v človeku je žalost ... ogromno žalosti ...
#11
Ana Kos
0
Jul 27, 2015
Bebaxxx, hvala ti, mi smo bili včeraj v drugačni katedrali ...
Naj ljubi Bog sprejme mojega ata v svoje naročje ...
#10
Marta
0
Jul 27, 2015
Ana, vsem vam želim, da bi na drugi strani žalosti poiskali nežalost, svetlobo, o kateri pišeš v pogovoru z dečkom.
#9
bebaxxx
0
Jul 27, 2015
Izvedela za izvor tvoje žalosti in odsotnosti v Zeleni Katedrali.
V mislih sem s tabo in tvojo žalostjo. Objem naj gre v isti smeri.
#8
Ana Kos
1
Jul 27, 2015
Sponko, žal, tudi taki ljudje so, ki so žalostni, depresivni, se ne znajo izkopati iz tega ... in včasih so le bolj in bolj žalostni ...
Kot bi se pogrezali v živo blato, ki jih požira in vleče vase.

Včasih je potrebna poredvsem človeška roka ... včasih ne najdemo poti do takega človeka.

Mislim, da je strašno takemu človeku ... prisiliti ga v veselje pa nikogar ni mogoče ........
Na srečo marsikdo postopoma opazi luč, svetlobo .....

Naj bodo žalosti, ki nas pestijo, le kamni, preko katerih se vzpenjamo v življenju na Goro ...

P.S.: Hvala za pesem ...
#7
Ana Kos
0
Jul 27, 2015
VinKos, je tako ...
Tudi vzpon na goro ni enako težak na vseh straneh gore. Morda si moremo poiskati naboljšo smer, na kateri bomo vključili sami sebe, celega sebe, se trudili do zgornje meje, in vendar zmagali brez padca. Morda odstopili kdaj, se vrnili, prosili za reševalno akcijo, a ne padli ...
Padec je skoraj isto kot izguba življenja ...
#6
Ana Kos
0
Jul 27, 2015
Anka <3

Ja, je tako.

Naj nas žalost kvalitetno oblikuje ...

Če bi žalosti ne poznali, bi sploh ne mogli zrasti v kvalitetne čuteče ljudi ...
#5
Sponko
0
Jul 26, 2015
https://youtu.be/QzxtY5bIR-Y
#4
Sponko
1
Jul 25, 2015
Žalostno je, da so ljudje, ki se ne morejo izkopati iz žalosti in jo negujejo do lastne onemoglosti in žalostno v žalosti, končajo tu zemeljsko bivanje.
#3
VinKos
2
Jul 25, 2015
"Ampak četudi z druge strani sije nanjo sonce, ti tega
ne vidiš, če si za goro. Vendar je gora z druge strani
osončena, polna sonca in svetlobe."

Težko bi zapisala kaj bolj spodbudnega.
V slutnji sonca razgnati skalo, ki me
loči od nje/ga, to je zakon življenja!

Anka - vedno hitreje minevajo , ker vidiš
okoli sebe ljudi, ki te potrebujejo -
sicer bi še ne tako hitro!
#2
Anka Klemenčič
1
Jul 25, 2015
Ob izgubi je navadno bolečina tako huda, da v tistem času čutiš le njo.....premočna je......boli.....srce se ti trga......kasneje počasi greš z mislimi v preteklost.....na tiste , tudi lepe trenutke preživete z umrlim......a še vedno pridejo tudi trenutki bolečine, ki pa ščasoma hitreje minejo....a še vedno so....kljub lepim spominom....
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-07-25 07:46:27 (Jul 25, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj