Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja.

OddajAna Kos, dne 2015-08-23 ob 19:01:27

Ob dnevu boja proti totilitarizmom, proti stalinizmu in nacizmu, skušam dodelati zapis, ki sem ga želela objaviti ob "obletnici Srebrenice", pa sem imela julija več ovir, da tega nisem mogla narediti.

Ob tem, ko kakšen človek zavije z očmi, ko vidi, o čem bo tekla beseda, še bolj vem, kako je potrebno osvetljevati te temne strani življenja. Marsikdo joka za Titovo Jugoslavijo in hkrati omalovažuje žrtve ... ljudi, ki so bili "nihče", izbrisani na tak ali drugačen način, izbrisani ... mrtvi ali pa morda ne ... v zvezi z njimi je bilo vse skrito, skrivano ... In prav tako so bili "nihče" marsikateri svojci, žalujoči svojci, ki niso vedeli nič konkretnega o svojih izgubljenih ljudeh ali pa so le slutili ali pa so zvedeli dokaj zanesljive informacije o pobojih, toda uradno ni bilo ničesar ...

Pa se niso dogajali zločini samo v prvih tednih in mesecih po vojni, pač pa tudi veliko kasneje.

Boris Cavazza recimo v svoji knjigi piše tudi o družini svoje žene Mojce. Kopiram iz zapisa, ki sem ga naredila ob prepisovanju iz Cavazzove knjige (v oklepajih moji dodatki):

Šesti dan svobode leta 1945 ga (Mojčinega očeta) ni bilo več domov. Čakala ga je (žena Mara), prebedela celo noč, z jokajočima dvojčkoma v naročju, z malo punčko, ki je komaj začela govoriti. (Ta punčka je bila Mojca, žena.) /.../ Kje je oče, kje je oče, vsak dan in tako vsa leta. To je tiste vrste pekel, ki ga sam nisem doživel. Da čakaš, čakaš in upaš, hkrati pa čutiš, da se je moralo zgoditi nekaj strašnega./.../
Samo enkrat je ušlo iz Mojčinih ust, samo enkrat: Misliš, da so ga ubili? Po vojni, zato, ker ... Misliš, da so ga mučili, Boris? Je vedel, da ga bodo ubili? Koliko časa so si vzeli za to? Je bil samo strel? So ga drugače? Kam, kam, ko bi vsaj vedela, kaj se je zgodilo, samo to.
Mojčina družina je imela veliko hišo, starša sta jo sama postavila s svojimi rokami. A: Leta 1963 se je pred hišo pripeljal policijski kombi, gruča policistov. Brez opozorila. Nasilno so jih izselili, ker si je nekdo od veljakov, bivših prvoborcev, zaželel njihovo hišo.
Izgnali so jih kar tako, čez noč.  Kot pse. Nič niso smeli vzeti s sabo, vse, kar je bilo v hiši, fotografije, knjige, spomini, vse je ostalo tam. /.../
Mara je bila močna ženska, ni se vdala. Hodila je od Poncija do Pilata /.../ Pisala je Titu. Večkrat. Brez odgovora. Po številnih vezah ji je uspelo priti do Mačka, naslonil se je na mizo, jo poslušal ... in rekel: Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve.
Cavazza pravi: Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni. Zato imam svoje mnenje o povojnih pobojih. Svoje mnenje imam o zgodovini te države.

Gospa, ja, revolucija zahteva žrtve!!

Čigave žrtve?!

Citat, ki sem ga uporabila za naslov, je iz knjige Nihče.

"Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja."

Tako je zapisal Mehmedalija Alić v svoji knjigi.

"Morilec s smrtjo mojega brata ni pridobil ničesar. Od teh krvnikov se niti ne pričakuje, da bodo za svoje zločine odgovarjali, od nas, ki zaradi njih trpimo, pa se pričakuje, da poleg odpuščanja še molčimo. Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja."

Ob 20-letnici genocida, krutega pomora, v Srebrenici še kako čutim v srcu njegove misli.

Nujno je govoriti resnico. Stalno preverjati, kaj je res resnica.

"Pa ne že spet," je bil pred kratkim komentar pri nekem zapisu ... Ampak narodovo telo se celi le s priznanjem ran in s čim bolj pozorno in empatično oskrbo le-teh.

Kako si želi Mehmedalija Alić najti svojega izginulega brata.

Koliko mu pomeni čisto bratovo ime.

Koliko pomeni najti posmrtne ostanke svojih dragih ... pa ne le sorodnikov, pač pa tudi rojakov! -, jih "poimenovati", spoštljivo jih pokopati. Jim oprati po krivici umazano ime.

Gospodje. Govorite, da ni nikoli prepozno privesti krivce pred sodišče. Jaz pa pravim, da je danes za nas prepozno. Zamujate že od samega začetka.
Prepozno je, da si operete čast. /.../
Prepozno za mnoge matere, ki so od bolečine umrle in niso dočakale ne pokopa svojih sinov ne kazni za zločince.
Prepozno za kaznovanje zločincev, ker ste po toliko letih čakanja iz njih pomagali ustvariti mite in tako iz njihovih sinov in vnukov vzgojili nove heroje smrti. /.../
Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti.




-----------------

Letos ob 20. letnici genocida se je svet na osrednji spominski slovesnosti v spominskem centru Potočari poklonil spominu 8372 žrtev genocida v Srebrenici. Pokopali so 136 žrtev genocida.

(Foto: Reuters)
20. obletnica genocida v Srebrenici

 

"Teh 136 ljudi bo po 20. letih brezimenske smrti dobilo svoja imena. Med njimi je tudi 18 mladoletnikov. To so bili moji vrstniki, jaz sem slučajno še živ," je dejal Ćamil Duraković, župan Srebrenice.

Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so 11. julija 1995 vstopile v Srebrenico, bošnjaško enklavo pod zaščito Združenih narodov. V le nekaj dneh, do 19. julija 1995, so večinoma v množičnih pobojih ubile 8372 Bošnjakov, predvsem moških in fantov.

Kakih 25.000 žensk, majhnih otrok in starejših oseb, ki so jih ločili od moških, pa so z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH. Maloštevilne nizozemske modre čelade jih niso zaščitile.

Žrtve so srbski vojaki odvrgli v masovna grobišča, ki so jih nato večkrat premeščali, da bi prekrili zločin, je dejal član kolegija Inštituta za pogrešane osebe v BiH Amor Mašović. /.../ Zato prepoznavanje žrtev poteka počasi in po zelo zapletenih postopkih.

20. obletnica genocida v Srebrenici - 4
(Foto: Miro Majcen)

"To je zločin proti celemu človeštvu in njegove posledice čuti celo človeštvo," je dejal predsednik Haaškega tribunala Theodor Meron. 

Vsak genocid je zločin proti celemu človeštvu, tako tisti med 2. svetovno vojno kot po njej, tako vsepovsod po svetu v katerihkoli časih.

Kdaj bo žrtvam povrnjen minimum časti?

Koliko je takih žrtev po vsem svetu ... v vseh časih ...?

Ali smo ljudje kot človeštvo kaj napredovali?

...

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88717/mehmedalija-alic-nihce-1-do-srebrenice

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88738/mehmedalija-alic-nihce-2-od-srebrenice-do-hude-jame

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/101034/matere-srebrenice-tozijo-

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/106715/koncno-odlocitev-sodisca-da-je-nizozemska-soodgovorna-za-zrtve-v-srebrenici

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/96455/marusa-krese-vse-moje-vojne

http://www.24ur.com/novice/svet/20-let-od-genocida-v-srebrenici-v-katerem-je-umrlo-8372-ljudi.html

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Ana Kos
0
Aug 24, 2015
VinKos in Gita,
včasih človek izgublja upanje, da se splača kaj reči ... ampak edina dobra možnost v življenju je ta, da delamo po svojih najboljši močeh ...
#4
Vin Kos
2
Aug 23, 2015
Uh, Gita, kako dobro dene! Tvoj (tako odlično dojet) odmev! Snežinka je
zapovrh še tako nežna in čista, osvežujoča, mnoge skupaj spremenijo "obličje zemlje" in spomladanske jo še revežu pognojijo . . .
#3
gita
2
Aug 23, 2015
bravo vinko! tvoj glas ima mogoče res težo snežinke - ampak - torej ima težo! in več takšnih snežink skupaj... da kepo... in več kep... na koncu pa je plaz... ampak, začelo se je z eno samo snežinko... lila
#2
Vin Kos
2
Aug 23, 2015
Pridužujem se Mehmedaliji in dodajam še del svežega
komentarja z eDija, kjer sem popravljal uglednega,
a žal nenatančnega, profesorja Repeta . . .

"Če/Ko bom kdaj spoznal, da je to pisanje popolnoma jalovo,
bom prenehal. Do tedaj pa bom vox clamantis in deserto,
glas vpijočega v puščavi. Pripravljal
pot resnici, ki je pogoj pravice.

Moj glas ima (morda le) težo snežinke. Ni pa brez. "
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-08-23 19:01:27 (Aug 23, 2015)
Starejša objava Novejša objava
VIDEO: Ogled morišča v rudniku Huda jama | Revija Reporter

Društvo za ureditev zamolčanih grobov, ki ga vodi ga publicist in raziskovalec zgodovine Roman Leljak, za javnost organizira ogled rovov rudnika Huda jama oziroma Sv. Barbara rova, v katerem so komunisti leta 1945 okrutno pobili blizu 3000 ljudi, med njimi tudi ženske in otroke.

Boris Cavazza: Bolečina kot orodje

Prva stvar, ki se je spomnim, je bolečina. Z bolečino sem zrasel. /.../ Za nič drugega ne gre kot za to, kako uspešno manipuliraš s svojimi bolečinami. S srečo gre lažje. A bolečino je potrebno izvleči iz drobovja. In tako so bolečine, ki sem jih pospravil v najbolj skrit kot omare, s katerimi nisem vedel kaj početi, dobile pomembno vlogo v mojem poklicu. Postale so moja orodja.

Huda jama, kraj zločina - YouTube

Dokumentarna oddaja televizije ETV

Mehmedalija Alić: Nihče 2 - od Srebrenice do Hude jame

Kadar berem dobro knjigo, pa če imam še tako dober namen jo predstaviti na kratko, se mi rado zgodi, da je vendar ne morem. Sploh če želim izpisati dobre misli in teh kar ne zmanjka. Dobrih, živih, življenjskih .... Rojenih v človeku, ki je trpel. Tako sedaj nadaljujem s knjigo Nihče . V 1. delu sem se dotaknila Mehmedalijevega otroštva in odhoda v "tujino" (no, tedaj je bila tukaj še Jugoslavija) v šolo, njegovega težkega življenja ob osamosvojitvi Slovenije in strašnih dogodkov v Srebrenici, kjer je bilo v genocidu pobitih veliko članov njegove družine (ampak saj on ne žaluje samo za svojimi dragimi, temveč čuti s človeštvom!). In s tem Mehmedaliji ni lahko živeti. To niso stvari, ki kar zastarajo. Spomin ne zbledi. Zločini ostajajo in bolijo. Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti. Potem pa se je Mehmedaliji Aliću zgodilo, da

Matere Srebrenice tožijo ...

Vseposvojitev.si ... posvojila sem komunista in antifašista Nikolaja

Že nekaj mesecev je minilo, odkar sem zvedela za vseposvojitev - za osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. To je možna resnična pot sprave med nami.

24ur.com - FOTO: Ob 20. obletnici genocida v Srebrenici pokopali 136 žrtev, med njimi tudi 18 mladol

Ob 20. obletnici se je svet v spominskem centru Potočari poklonil spominu 8372 žrtev genocida v Srebrenici. Na slovesnosti so pokopali 136 žrtev genocida, ki so jih v preteklem letu identificirali. Na spominski slovesnosti je zbrane nagovorilo 15 govorcev, med njimi tudi slovenski predsednik.

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj